IZVLEČEK
Multikulturna komunikacija med heterogenimi in diferenciranimi etničnimi skupinami deluje v kulturno raznolikem okolju na podlagi poenostavljenih etničnih simbolov. Etnični simboli se navadno prek množičnih medijev vgrajujejo tako v zavest pripadnikov etničnih skupin kot tudi večinske, mainstream družbe. Avstralski multietnični prostor s politiko multikulturalizma in z odpiranjem prostora javni reprezentaciji etničnih skupin gradi fragmentirano etnično okolje. V njem lahko na eni strani sledimo postopni in vse večji integraciji nekaterih začetnih priseljenskih skupin (in njihovih potomcev) v avstralsko okolje, na drugi strani pa vse večji marginalizaciji nekaterih drugih, novejših priseljenih etničnih skupin (in njihovih potomcev). Etnično okolje s simbolno reprezentacijo posameznih etničnosti še vedno deluje podobno, kot je delovalo v preteklosti; to je na podlagi asimilatorne logike, ki razlikuje med nami in tistimi, ki so »tuji in drugačni«.
V avstralskem multikulturnem prostoru komunikacija med etničnimi skupinami in večino velikokrat poteka le v eni smeri, tudi mediji pogosto usmerjajo svoj pogled le od manjšine k večini in tako ne uspejo doseči celotnega multikulturnega spektra. Vidna je dvojnost medijskih reprezentacij, ki izzovejo stereotipne etnične podobe na dveh ravneh: prva je dobra, druga slaba, prva bolj pozitivna, druga bolj negativna. Dvojnost v medijskem posredovanju etničnih podob lahko opazimo celo pri reprezentacijah ene same etničnosti. Temu smo v sodobni avstralski družbi priče predvsem pri posameznih etničnih skupinah, priseljenih iz azijskega prostora.
Slovenska kultura je bila v avstralskem okolju vselej (vsaj v večji meri) v pozitivnem vrednotnem polju evropejskega priseljevanja, čeprav so se posamezniki zaradi svoje relativne »nevidnosti« in »številčne majhnosti« skozi čas zmeraj lahko, po svoji volji ali ne, premikali tako med posameznimi etničnimi skupinami kot tudi med etničnimi skupinami in večinsko družbo. Kljub temu da lahko na eni strani govorimo o heterogenosti etničnih reprezentacij v multikulturnem prostoru, lahko na drugi strani sledimo tudi postopni homogenizaciji nekaterih etničnih skupin. Tako kljub etnični diverzifikaciji v etnično mešanem in globalnem prostoru nastajajo etnične podobe, ki so multikulturne in prav zaradi svoje mešanosti in večpomenskosti postajajo med seboj vse bolj povezane in homogene.

IZVLEČEK
Multikulturna komunikacija med heterogenimi in diferenciranimi etničnimi skupinami deluje v kulturno raznolikem okolju na podlagi poenostavljenih etničnih simbolov. Etnični simboli se navadno prek množičnih medijev vgrajujejo tako v zavest pripadnikov etničnih skupin kot tudi večinske, mainstream družbe. Avstralski multietnični prostor s politiko multikulturalizma in z odpiranjem prostora javni reprezentaciji etničnih skupin gradi fragmentirano etnično okolje. V njem lahko na eni strani sledimo postopni in vse večji integraciji nekaterih začetnih priseljenskih skupin (in njihovih potomcev) v avstralsko okolje, na drugi strani pa vse večji marginalizaciji nekaterih drugih, novejših priseljenih etničnih skupin (in njihovih potomcev). Etnično okolje s simbolno reprezentacijo posameznih etničnosti še vedno deluje podobno, kot je delovalo v preteklosti; to je na podlagi asimilatorne logike, ki razlikuje med nami in tistimi, ki so »tuji in drugačni«.
V avstralskem multikulturnem prostoru komunikacija med etničnimi skupinami in večino velikokrat poteka le v eni smeri, tudi mediji pogosto usmerjajo svoj pogled le od manjšine k večini in tako ne uspejo doseči celotnega multikulturnega spektra. Vidna je dvojnost medijskih reprezentacij, ki izzovejo stereotipne etnične podobe na dveh ravneh: prva je dobra, druga slaba, prva bolj pozitivna, druga bolj negativna. Dvojnost v medijskem posredovanju etničnih podob lahko opazimo celo pri reprezentacijah ene same etničnosti. Temu smo v sodobni avstralski družbi priče predvsem pri posameznih etničnih skupinah, priseljenih iz azijskega prostora.
Slovenska kultura je bila v avstralskem okolju vselej (vsaj v večji meri) v pozitivnem vrednotnem polju evropejskega priseljevanja, čeprav so se posamezniki zaradi svoje relativne »nevidnosti« in »številčne majhnosti« skozi čas zmeraj lahko, po svoji volji ali ne, premikali tako med posameznimi etničnimi skupinami kot tudi med etničnimi skupinami in večinsko družbo. Kljub temu da lahko na eni strani govorimo o heterogenosti etničnih reprezentacij v multikulturnem prostoru, lahko na drugi strani sledimo tudi postopni homogenizaciji nekaterih etničnih skupin. Tako kljub etnični diverzifikaciji v etnično mešanem in globalnem prostoru nastajajo etnične podobe, ki so multikulturne in prav zaradi svoje mešanosti in večpomenskosti postajajo med seboj vse bolj povezane in homogene.

IZVLEČEK
V prispevku skušam odgovoriti na vprašanja: kako je potekal proces izoblikovanja skupne (kompromisne) politike na ravni EU, katera področja migracijske politike (v širšem pomenu) postavlja politika EU državam članicam kot zavezujoča, katera le kot priporočljiva, kakšne so podobnosti in razlike med izbranimi nacionalnimi migracijskimi politikami po drugi svetovni vojni, ali so bila zaradi dogovorov na ravni EU potrebna prilagajanja posameznih nacionalnih politik, katerih in kakšne so bile te spremembe? Pri tem se osredotočam na primerjavo med Nemčijo, Francijo in Švedsko, ki so po drugi svetovni vojni na različne načine urejale migracijsko situacijo, danes pa se zaradi dogovorov na ravni EU v nekaterih vidikih približujejo, medtem ko širša migracijska situacija še vedno ostaja v pristojnosti nacionalnih politik. Na teh področjih se na ravni EU države samo dogovarjajo o smernicah in želenih držah, ki naj bi se uveljavile po posameznih državah, v posameznih (nacionalnih) migracijskih politikah.
Dogovori in sporazumi med državami članicami EU, sprejeti in zavezujoči na meddržavni ravni, se navezujejo predvsem na regulacijo novega priseljevanja in gibanja prebivalcev, ki živijo v posameznih članicah, po celotnem prostoru EU. Pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz teh dogovorov, lahko delimo v tri skupine: pravice za državljane članic, dogovori o dotoku nove delovne sile iz držav nečlanic in (ne)pravice ostalih prebivalcev nedržavljanov. To so priseljenci, ki živijo in delajo v državah članicah in v tem času še niso pridobili državljanstva ene od držav EU, torej so državljani nečlanic EU in imajo dovoljenje za bivanje in delo. Temelji schengenskega pravnega reda so se izoblikovali že sredi osemdesetih let. Maastrichtska pogodba, kasneje dopolnjena z Amsterdamsko, uvaja volilno pravico ter vrsto socialnih pravic in pravic iz dela. Amsterdamska pogodba in Evropski svet v Tampereju sta prinesla dogovore, ki so od članic EU zahtevali prilagoditve na področjih, povezanih z državljanskimi pravicami in nacionalno suverenostjo. V EU je od polovice devetdesetih let naprej velik poudarek na vzpostavljanju skupnega prostora in s tem na redefiniciji meja ter postavitvi razlike med t. i. notranjimi in zunanjimi mejami. Koncept evropskega državljanstva je še dodatno poudaril razlike. Kljub poenotenju stališč in državnih strategij držav članic EU na (i)migracijskem področju ključna vprašanja o pogojih življenja priseljencev ostajajo na ravni nacionalnih politik. Zgodovinsko pogojene razlike med državami članicami so še vedno velike, čeprav po drugi strani ne smemo spregledati sprememb, do katerih je prišlo v posameznih državah prav zaradi pritiskov skupnih dogovorov na ravni EU.

IZVLEČEK
V prispevku skušam odgovoriti na vprašanja: kako je potekal proces izoblikovanja skupne (kompromisne) politike na ravni EU, katera področja migracijske politike (v širšem pomenu) postavlja politika EU državam članicam kot zavezujoča, katera le kot priporočljiva, kakšne so podobnosti in razlike med izbranimi nacionalnimi migracijskimi politikami po drugi svetovni vojni, ali so bila zaradi dogovorov na ravni EU potrebna prilagajanja posameznih nacionalnih politik, katerih in kakšne so bile te spremembe? Pri tem se osredotočam na primerjavo med Nemčijo, Francijo in Švedsko, ki so po drugi svetovni vojni na različne načine urejale migracijsko situacijo, danes pa se zaradi dogovorov na ravni EU v nekaterih vidikih približujejo, medtem ko širša migracijska situacija še vedno ostaja v pristojnosti nacionalnih politik. Na teh področjih se na ravni EU države samo dogovarjajo o smernicah in želenih držah, ki naj bi se uveljavile po posameznih državah, v posameznih (nacionalnih) migracijskih politikah.
Dogovori in sporazumi med državami članicami EU, sprejeti in zavezujoči na meddržavni ravni, se navezujejo predvsem na regulacijo novega priseljevanja in gibanja prebivalcev, ki živijo v posameznih članicah, po celotnem prostoru EU. Pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz teh dogovorov, lahko delimo v tri skupine: pravice za državljane članic, dogovori o dotoku nove delovne sile iz držav nečlanic in (ne)pravice ostalih prebivalcev nedržavljanov. To so priseljenci, ki živijo in delajo v državah članicah in v tem času še niso pridobili državljanstva ene od držav EU, torej so državljani nečlanic EU in imajo dovoljenje za bivanje in delo. Temelji schengenskega pravnega reda so se izoblikovali že sredi osemdesetih let. Maastrichtska pogodba, kasneje dopolnjena z Amsterdamsko, uvaja volilno pravico ter vrsto socialnih pravic in pravic iz dela. Amsterdamska pogodba in Evropski svet v Tampereju sta prinesla dogovore, ki so od članic EU zahtevali prilagoditve na področjih, povezanih z državljanskimi pravicami in nacionalno suverenostjo. V EU je od polovice devetdesetih let naprej velik poudarek na vzpostavljanju skupnega prostora in s tem na redefiniciji meja ter postavitvi razlike med t. i. notranjimi in zunanjimi mejami. Koncept evropskega državljanstva je še dodatno poudaril razlike. Kljub poenotenju stališč in državnih strategij držav članic EU na (i)migracijskem področju ključna vprašanja o pogojih življenja priseljencev ostajajo na ravni nacionalnih politik. Zgodovinsko pogojene razlike med državami članicami so še vedno velike, čeprav po drugi strani ne smemo spregledati sprememb, do katerih je prišlo v posameznih državah prav zaradi pritiskov skupnih dogovorov na ravni EU.

IZVLEČEK
Prispevek obravnava povezavo med dvema kompleksnima pojavoma, ustvarjalnostjo in migracijami; empirični primer so predstavljali Slovenci v Nemčiji. Ustvarjalnost je doslej zanimala predvsem psihologe. Med njimi je le Jan Makarovič presegel ozke okvire psihološke stroke in se ustvarjalnosti lotil z vidika antropologije kot najširše znanosti o človeku, ki skuša zajeti človeka v vseh njegovih manifestacijah. Ustvarjalnost ni nekaj mističnega, ne nastane iz nič in ni brez konca; ni nekaj, kar izvira iz človeške notranjosti in česar ne moremo pojasniti zadovoljivo. Gre za splet osebnostnih, okoljskih, socioloških in kulturnih dejavnikov, ki vplivajo na posameznikovo zmožnost ustvarjanja. Pri tem so lahko migracije zunanji spodbujevalni ali zaviralni dejavnik.
Poznamo različne oblike ustvarjalnosti, a je avtorica obdelala umetniško ustvarjalnost in jo povezala z migracijami. Poudarek je na nekaterih vplivih na umetniško ustvarjalnost v kontekstu slovenskega povojnega priseljevanja v Nemčijo. Tja se je od konca petdesetih do začetka sedemdesetih let 20. stoletja v primerjavi z drugimi evropskimi državami naselilo največ Slovencev, vendar je bilo med njimi zelo malo umetniških ustvarjalcev in tudi kasneje se jih je med to populacijo emigrantov pojavilo malo.
V središču migracij in ustvarjalnosti sta predvsem posameznik in okolje. Oba pojava je avtorica povezala še prek svobode, kulturnih stikov, duševnih bolezni. V drugem delu prispevka je podrobneje obravnavana teorija ustvarjalnosti, tako imenovana teorija šestih P, ki jo je razvil Makarovič. Zajema Prilike za ustvarjanja, Posameznika, Proces, Produkt, Priznanje in Premike oziroma družbene spremembe kot posledico ustvarjalnosti. Teorija je delno aplicirana na konkretno migracijsko situacijo Slovencev v Nemčiji. Izpostavljeni so bili tako imenovani zunanji vplivi migracij na ustvarjalnost, ki se kažejo v prilikah oziroma možnostih in spodbudah, ki jih ustvarjalec dobi od okolja. Še pomembnejši je v tej povezavi morda tako imenovani notranji vpliv migracij, ki se kaže skozi posameznika in njegove duševne lastnosti ter značilnosti, na katere prav tako vpliva proces migracij. Ker je to šele začetek raziskovalnega iskanja, so mnoga vprašanja ostala odprta, še več pa jih je prišlo na površje. Več pozornosti je v prihodnje potrebno posvetiti posamezniku kot dejavniku ali akterju v migracijskem procesu.

IZVLEČEK
Prispevek obravnava povezavo med dvema kompleksnima pojavoma, ustvarjalnostjo in migracijami; empirični primer so predstavljali Slovenci v Nemčiji. Ustvarjalnost je doslej zanimala predvsem psihologe. Med njimi je le Jan Makarovič presegel ozke okvire psihološke stroke in se ustvarjalnosti lotil z vidika antropologije kot najširše znanosti o človeku, ki skuša zajeti človeka v vseh njegovih manifestacijah. Ustvarjalnost ni nekaj mističnega, ne nastane iz nič in ni brez konca; ni nekaj, kar izvira iz človeške notranjosti in česar ne moremo pojasniti zadovoljivo. Gre za splet osebnostnih, okoljskih, socioloških in kulturnih dejavnikov, ki vplivajo na posameznikovo zmožnost ustvarjanja. Pri tem so lahko migracije zunanji spodbujevalni ali zaviralni dejavnik.
Poznamo različne oblike ustvarjalnosti, a je avtorica obdelala umetniško ustvarjalnost in jo povezala z migracijami. Poudarek je na nekaterih vplivih na umetniško ustvarjalnost v kontekstu slovenskega povojnega priseljevanja v Nemčijo. Tja se je od konca petdesetih do začetka sedemdesetih let 20. stoletja v primerjavi z drugimi evropskimi državami naselilo največ Slovencev, vendar je bilo med njimi zelo malo umetniških ustvarjalcev in tudi kasneje se jih je med to populacijo emigrantov pojavilo malo.
V središču migracij in ustvarjalnosti sta predvsem posameznik in okolje. Oba pojava je avtorica povezala še prek svobode, kulturnih stikov, duševnih bolezni. V drugem delu prispevka je podrobneje obravnavana teorija ustvarjalnosti, tako imenovana teorija šestih P, ki jo je razvil Makarovič. Zajema Prilike za ustvarjanja, Posameznika, Proces, Produkt, Priznanje in Premike oziroma družbene spremembe kot posledico ustvarjalnosti. Teorija je delno aplicirana na konkretno migracijsko situacijo Slovencev v Nemčiji. Izpostavljeni so bili tako imenovani zunanji vplivi migracij na ustvarjalnost, ki se kažejo v prilikah oziroma možnostih in spodbudah, ki jih ustvarjalec dobi od okolja. Še pomembnejši je v tej povezavi morda tako imenovani notranji vpliv migracij, ki se kaže skozi posameznika in njegove duševne lastnosti ter značilnosti, na katere prav tako vpliva proces migracij. Ker je to šele začetek raziskovalnega iskanja, so mnoga vprašanja ostala odprta, še več pa jih je prišlo na površje. Več pozornosti je v prihodnje potrebno posvetiti posamezniku kot dejavniku ali akterju v migracijskem procesu.

IZVLEČEK
Glede na čas, trajanje in vzroke preseljevanj so Slovence v Nemčiji poimenovali emigrant, zdomec, izseljenec, diaspora, v Nemčiji Gastarbeiter. Za Slovence, ki so po letu 1962 začasno prihajali v Nemčijo iz ekonomskih razlogov, se je uveljavil izraz zdomci. Kljub prvotno drugačnim načrtom se zdomci niso za stalno vračali in v novejših poročilih pogosto beremo tudi o izseljencih v Nemčiji. Čeprav je izraz zdomec v preteklosti pomenil »delavce na začasnem delu v tujini«, je raba upravičena tudi danes. V medijih izraz označuje tiste Slovence v tujini, ki ob večjih praznikih obiskujejo Slovenijo in se po tem ločijo od »pravih« izseljencev.
Položaj in vlogo slovenščine je zaradi vedno spreminjajočih se političnih in gospodarskih okoliščin težko opisati. Opis povojnih selitev in življenja v Nemčiji ter Jugoslaviji pokaže, da moramo današnje jezikovno znanje in vzorce govornega vedenja gledati kot nezaključen proces, ki so ga v preteklosti zaznamovale politične spremembe, gospodarske krize, negativni odnos do dvojezičnosti, strah pred prisilnim odhodom iz Nemčije, integracija v nemško družbo in osamosvojitev Slovenije, v prihodnosti pa ga bo zaznamovalo članstvo Slovenije v Evropski uniji, gospodarski položaj v obeh državah in sposobnost izkoristiti nove okoliščine sebi v prid.

IZVLEČEK
Glede na čas, trajanje in vzroke preseljevanj so Slovence v Nemčiji poimenovali emigrant, zdomec, izseljenec, diaspora, v Nemčiji Gastarbeiter. Za Slovence, ki so po letu 1962 začasno prihajali v Nemčijo iz ekonomskih razlogov, se je uveljavil izraz zdomci. Kljub prvotno drugačnim načrtom se zdomci niso za stalno vračali in v novejših poročilih pogosto beremo tudi o izseljencih v Nemčiji. Čeprav je izraz zdomec v preteklosti pomenil »delavce na začasnem delu v tujini«, je raba upravičena tudi danes. V medijih izraz označuje tiste Slovence v tujini, ki ob večjih praznikih obiskujejo Slovenijo in se po tem ločijo od »pravih« izseljencev.
Položaj in vlogo slovenščine je zaradi vedno spreminjajočih se političnih in gospodarskih okoliščin težko opisati. Opis povojnih selitev in življenja v Nemčiji ter Jugoslaviji pokaže, da moramo današnje jezikovno znanje in vzorce govornega vedenja gledati kot nezaključen proces, ki so ga v preteklosti zaznamovale politične spremembe, gospodarske krize, negativni odnos do dvojezičnosti, strah pred prisilnim odhodom iz Nemčije, integracija v nemško družbo in osamosvojitev Slovenije, v prihodnosti pa ga bo zaznamovalo članstvo Slovenije v Evropski uniji, gospodarski položaj v obeh državah in sposobnost izkoristiti nove okoliščine sebi v prid.

IZVLEČEK
Popisi prebivalstva po 2. svetovni vojni pričajo o tem, da v Sloveniji lahko govorimo o etnični pluralnosti. Večina priseljencev je prišla v Slovenijo iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Ob popisu prebivalstva leta 2002 je delež prebivalcev, ki se niso opredelili za Slovence, znašal 17 %. Največje skupine priseljencev, ki živijo v Sloveniji, predstavljajo Srbi, Hrvati, Bošnjaki, Muslimani in Bosanci. Vsi ostali priseljenci predstavljajo manj kot 1 % prebivalstva Slovenije.
Med priseljenci, ki živijo v Sloveniji, so številni književniki (in drugi umetniki). Književno delo priseljencev doslej ni bilo pogosto obravnavano, ni bilo predmet znanstvenih in kritičnih razprav in ni bilo pojmovano kot (poseben) del literarnega sistema. To je povezano tudi z vprašanjem obsega in meja nacionalne književnosti. Književnost priseljencev je del dveh kultur – izvorne in 'nove' – ne glede na to, v katerem jeziku (slovenskem ali 'tujem') je napisana. Priseljenci prve generacije večinoma niso dvojezični in ustvarjajo v materinščini. Integracija književnega dela priseljenskih manjšin, ustvarjenega v 'tujem jeziku' – s pomočjo prevajanja in vrednotenja – igra pomembno vlogo v procesu vzpostavljanja skupne kulture v moderni mnogoetnični državi. Književnost priseljencev je po eni strani resnično del dveh kultur, po drugi pa se pogosto znajde 'nekje vmes', med dvema kulturama, in ne pripada nobeni. Eden od razlogov za tak položaj je nedvomno problem ne-prevajanja te književnosti. Literarni prevod je pogosto označen kot najpomembnejši faktor vplivanja med nacionalnimi književnostmi, prav tako pa je zelo pomemben tudi za oblikovanje kulturne identitete. Poleg tega že dolgo ni pojmovan samo kot prenos med dvema jezikoma, temveč širše, kot prenos med dvema kulturama. Književno delo priseljenskih avtorjev kot del dveh kultur nas postavlja v pravzaprav paradoksalen položaj – s tem ko predstavlja obenem izvorno in ciljno kulturo, v katero ga prevajamo. Književnost priseljencev tako izpolnjuje tri vloge – predstavlja 'tujo'/drugo kulturo, domačo/avtohtono kulturo in še samo sebe kot tretji tip književnosti in kulture.
Večina priseljenskih avtorjev, ki živijo in ustvarjajo v Sloveniji, prihaja iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. V raziskavi sem odkrila sedemnajst avtorjev, ki so svoja dela napisali v materinščini in so bila nato prevedena v slovenski jezik in izdana v Sloveniji po letu 1990. Avtorji so: Josip Osti, Sara Memić, Rade Vučkovac, Senada Smajić, Ismet Bekrić, Petra P. Aleksić, Jure Drljepan, Jordan Stavrov, Nebojša Ignjatović, Ana Ristovič, Jadranka Matić Zupančič, Vladimir Vekić, Ljuben Dimkaroski, Lidija Dimkovska, Metoda Postolski Košir in dve avtorici, ki ne prihajata iz bivše Jugoslavije – iz ZDA Erica Johnson Debeljak in iz Slovaške Stanislava Chrobáková Repar.

IZVLEČEK
Popisi prebivalstva po 2. svetovni vojni pričajo o tem, da v Sloveniji lahko govorimo o etnični pluralnosti. Večina priseljencev je prišla v Slovenijo iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Ob popisu prebivalstva leta 2002 je delež prebivalcev, ki se niso opredelili za Slovence, znašal 17 %. Največje skupine priseljencev, ki živijo v Sloveniji, predstavljajo Srbi, Hrvati, Bošnjaki, Muslimani in Bosanci. Vsi ostali priseljenci predstavljajo manj kot 1 % prebivalstva Slovenije.
Med priseljenci, ki živijo v Sloveniji, so številni književniki (in drugi umetniki). Književno delo priseljencev doslej ni bilo pogosto obravnavano, ni bilo predmet znanstvenih in kritičnih razprav in ni bilo pojmovano kot (poseben) del literarnega sistema. To je povezano tudi z vprašanjem obsega in meja nacionalne književnosti. Književnost priseljencev je del dveh kultur – izvorne in 'nove' – ne glede na to, v katerem jeziku (slovenskem ali 'tujem') je napisana. Priseljenci prve generacije večinoma niso dvojezični in ustvarjajo v materinščini. Integracija književnega dela priseljenskih manjšin, ustvarjenega v 'tujem jeziku' – s pomočjo prevajanja in vrednotenja – igra pomembno vlogo v procesu vzpostavljanja skupne kulture v moderni mnogoetnični državi. Književnost priseljencev je po eni strani resnično del dveh kultur, po drugi pa se pogosto znajde 'nekje vmes', med dvema kulturama, in ne pripada nobeni. Eden od razlogov za tak položaj je nedvomno problem ne-prevajanja te književnosti. Literarni prevod je pogosto označen kot najpomembnejši faktor vplivanja med nacionalnimi književnostmi, prav tako pa je zelo pomemben tudi za oblikovanje kulturne identitete. Poleg tega že dolgo ni pojmovan samo kot prenos med dvema jezikoma, temveč širše, kot prenos med dvema kulturama. Književno delo priseljenskih avtorjev kot del dveh kultur nas postavlja v pravzaprav paradoksalen položaj – s tem ko predstavlja obenem izvorno in ciljno kulturo, v katero ga prevajamo. Književnost priseljencev tako izpolnjuje tri vloge – predstavlja 'tujo'/drugo kulturo, domačo/avtohtono kulturo in še samo sebe kot tretji tip književnosti in kulture.
Večina priseljenskih avtorjev, ki živijo in ustvarjajo v Sloveniji, prihaja iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. V raziskavi sem odkrila sedemnajst avtorjev, ki so svoja dela napisali v materinščini in so bila nato prevedena v slovenski jezik in izdana v Sloveniji po letu 1990. Avtorji so: Josip Osti, Sara Memić, Rade Vučkovac, Senada Smajić, Ismet Bekrić, Petra P. Aleksić, Jure Drljepan, Jordan Stavrov, Nebojša Ignjatović, Ana Ristovič, Jadranka Matić Zupančič, Vladimir Vekić, Ljuben Dimkaroski, Lidija Dimkovska, Metoda Postolski Košir in dve avtorici, ki ne prihajata iz bivše Jugoslavije – iz ZDA Erica Johnson Debeljak in iz Slovaške Stanislava Chrobáková Repar.