IZVLEČEK
Etnografija kot metodološka disciplina se danes srečuje z mnogimi spremembami v antropologiji in sociologiji, v mobilnosti in gibanju, v čez-kulturnih in transnacionalnih vezeh itn. Na etnografe čaka vse bolj mešan svet kulturnih elementov. V antropologiji je bila nedefinirana pozicija raziskovalcev znotraj družbenih procesov vselej pomemben del metodoloških razprav. Kontekstualne in demografske spremembe znotraj discipline postavljajo zdaj v ospredje tudi nova identitetna vprašanja pri samih antropologih in njihovega odnosa do tistih, ki jih proučujejo ali tistega, kar raziskujejo. Čeprav upravičenost in korist več-prostorske etnografije danes skoraj že več ni vprašljiva, se še vedno pojavljajo težave pri tem, kako naj bi etnografijo pravzaprav izvajali. Kot pravi Susanne Friedberg, te težave postavljajo v disciplino »večje ali manjše prepreke, ki so odvisne od obsega projekta in časa, ki je namenjen zanj, od finančnih ter drugih razpoložljivih sredstev« (Friedberg, 2001: 362-363). Ne samo cilji, tudi značaj multi-lokalne ali trans-lokalne (Hannerz, 2003) etnografije spreminja podobo discipline. Kljub temu, da je za antropologe že od vsega začetka bilo značilno, da dvomijo in da v svojem delu potujejo onkraj kontekstualnega okvirja ter da so vselej blizu vsem vrstam meja, trenutne spremembe postavljajo v ospredje raziskav nova epistemološka vprašanja in nove etične dileme. Ne le prostori, ampak tudi ljudje lahko postanejo manj pomembni v etnografskem raziskovanju. Širjenje geografskega prostora še ne prinese sprememb v reprezentacijah tega prostora. V kontekstu antropološkega standarda, ki se skozi čas ni posebej spreminjal, avtorica v članku uporablja pojem »drugačenja« in »utišanja« in s tem razlaga nekatere temeljne načine, ki jih etnografi uporabljajo za reprezentacijo drugih kultur in drugih ljudi. Avtorica govori tudi o pojmu prepoznavanja, še posebej v navezavi na politiko prepoznavanja, ter razpravlja o konceptu avtentičnosti, ki se razvije iz politike prepoznavanja. Pozicijo etnografov in njihovih raziskovalnih polj avtorica navezuje na konstrukcijo odnosa med subjektom in objektom. Obenem raziskuje naravo etnografskega odnosa do prostorov raziskovanja in razlaga idejo o »biti tam… tam… in tam«, ki je geografsko pogojena in upravičuje avtoritarno pozicijo raziskovalca v globaliziranem svetu. Čeprav je bilo etnografsko prakso vselej težko zamejiti, pa lahko rečemo, da se je etnografija v zadnjih desetletjih soočila z nekaterimi pomembnejšimi spremembami. Za etnografijo danes ni značilno le premikanje raziskovalca iz enega fiksnega prostora v drugega. Čeprav se etnograf morda v fizičnem smislu sploh ne premika, še vedno potuje. Premikanje čez ne-fizične, domišljijske svetove postaja tudi v etnografiji danes vse bolj pomembno.

IZVLEČEK
Etnografija kot metodološka disciplina se danes srečuje z mnogimi spremembami v antropologiji in sociologiji, v mobilnosti in gibanju, v čez-kulturnih in transnacionalnih vezeh itn. Na etnografe čaka vse bolj mešan svet kulturnih elementov. V antropologiji je bila nedefinirana pozicija raziskovalcev znotraj družbenih procesov vselej pomemben del metodoloških razprav. Kontekstualne in demografske spremembe znotraj discipline postavljajo zdaj v ospredje tudi nova identitetna vprašanja pri samih antropologih in njihovega odnosa do tistih, ki jih proučujejo ali tistega, kar raziskujejo. Čeprav upravičenost in korist več-prostorske etnografije danes skoraj že več ni vprašljiva, se še vedno pojavljajo težave pri tem, kako naj bi etnografijo pravzaprav izvajali. Kot pravi Susanne Friedberg, te težave postavljajo v disciplino »večje ali manjše prepreke, ki so odvisne od obsega projekta in časa, ki je namenjen zanj, od finančnih ter drugih razpoložljivih sredstev« (Friedberg, 2001: 362-363). Ne samo cilji, tudi značaj multi-lokalne ali trans-lokalne (Hannerz, 2003) etnografije spreminja podobo discipline. Kljub temu, da je za antropologe že od vsega začetka bilo značilno, da dvomijo in da v svojem delu potujejo onkraj kontekstualnega okvirja ter da so vselej blizu vsem vrstam meja, trenutne spremembe postavljajo v ospredje raziskav nova epistemološka vprašanja in nove etične dileme. Ne le prostori, ampak tudi ljudje lahko postanejo manj pomembni v etnografskem raziskovanju. Širjenje geografskega prostora še ne prinese sprememb v reprezentacijah tega prostora. V kontekstu antropološkega standarda, ki se skozi čas ni posebej spreminjal, avtorica v članku uporablja pojem »drugačenja« in »utišanja« in s tem razlaga nekatere temeljne načine, ki jih etnografi uporabljajo za reprezentacijo drugih kultur in drugih ljudi. Avtorica govori tudi o pojmu prepoznavanja, še posebej v navezavi na politiko prepoznavanja, ter razpravlja o konceptu avtentičnosti, ki se razvije iz politike prepoznavanja. Pozicijo etnografov in njihovih raziskovalnih polj avtorica navezuje na konstrukcijo odnosa med subjektom in objektom. Obenem raziskuje naravo etnografskega odnosa do prostorov raziskovanja in razlaga idejo o »biti tam… tam… in tam«, ki je geografsko pogojena in upravičuje avtoritarno pozicijo raziskovalca v globaliziranem svetu. Čeprav je bilo etnografsko prakso vselej težko zamejiti, pa lahko rečemo, da se je etnografija v zadnjih desetletjih soočila z nekaterimi pomembnejšimi spremembami. Za etnografijo danes ni značilno le premikanje raziskovalca iz enega fiksnega prostora v drugega. Čeprav se etnograf morda v fizičnem smislu sploh ne premika, še vedno potuje. Premikanje čez ne-fizične, domišljijske svetove postaja tudi v etnografiji danes vse bolj pomembno.

IZVLEČEK
In the beginning of the 21st century, the Australian Croats represent one of the largest ethnic communities in Australia. The Republic of Croatia as a traditional emigration country belongs in the group of European states with relatively largest a number of emigrants or citizens outside own borders; in such context the work outlines the lifestyle of the Croatian emigration corpus in Australia, based in experiences, views and standpoints of the young generation of Australian Croats. Established are four massive emigration waves from Croatia. The period from 1880ies to World War I is considered the first larger emigration wave to overseas lands and emigration being caused by politics and economy. After World War II, the second large wave of emigration of Croats begins, caused by insufficient development of the country and as well by communist regime in the former state. The next larger emigration wave of Croatian citizens began in the sixties of the previous century, induced by the liberalisation of the state policy regarding the so-called temporary work abroad, to Western European countries, and caused by the poor condition of labour market in Croatia and Western European labour market demands. In the nineties of the previous century, the fourth greater wave of emigration of Croats across the borders of their native state began due to the aggression on the Republic of Croatia; the so-called forced migration began of a certain number of Croats from the major territory of the Republic of Croatia, and from Bosnia and Herzegovina as well.
In the first part, the contribution studies the historical dimension of Croatian emigrants in Australia while in the second stress is on the fieldwork that was carried out in 2003 in Australia, and is based on an analysis of interviews taken with the young generation of Croatian emigrants living in the state of New South Wales. Based on past researches, a reconstruction of the historical context is presented and an analysis of emigration; on the foundations of existing experiences, views and standpoints of the young generation of Croatian emigrants some conclusions were made on the lifestyle of the Croatian emigration corpus in the multicultural society of Australia. The selected cases indicate that the young generation of Australian Croats considers the knowledge of English language and post secondary education crucial for success and the achievement of wanted life and business goals. Through the increased interest in higher education, the younger generation of Croatian emigrants pointed out that they succeeded exclusively by adequate education to accomplish their goals, influence on the change of their social status and lifestyle. At the same time, the young Australian Croats give emphasis to insufficient practicing of the Croatian language, which could in due course result in total integration in the Australian multicultural society, and that they are not adequately represented in the existing associations, clubs and societies, which will in the future lead to problems regarding the taking over of the responsibility of guiding the Croatian community in Australia.

IZVLEČEK
In the beginning of the 21st century, the Australian Croats represent one of the largest ethnic communities in Australia. The Republic of Croatia as a traditional emigration country belongs in the group of European states with relatively largest a number of emigrants or citizens outside own borders; in such context the work outlines the lifestyle of the Croatian emigration corpus in Australia, based in experiences, views and standpoints of the young generation of Australian Croats. Established are four massive emigration waves from Croatia. The period from 1880ies to World War I is considered the first larger emigration wave to overseas lands and emigration being caused by politics and economy. After World War II, the second large wave of emigration of Croats begins, caused by insufficient development of the country and as well by communist regime in the former state. The next larger emigration wave of Croatian citizens began in the sixties of the previous century, induced by the liberalisation of the state policy regarding the so-called temporary work abroad, to Western European countries, and caused by the poor condition of labour market in Croatia and Western European labour market demands. In the nineties of the previous century, the fourth greater wave of emigration of Croats across the borders of their native state began due to the aggression on the Republic of Croatia; the so-called forced migration began of a certain number of Croats from the major territory of the Republic of Croatia, and from Bosnia and Herzegovina as well.
In the first part, the contribution studies the historical dimension of Croatian emigrants in Australia while in the second stress is on the fieldwork that was carried out in 2003 in Australia, and is based on an analysis of interviews taken with the young generation of Croatian emigrants living in the state of New South Wales. Based on past researches, a reconstruction of the historical context is presented and an analysis of emigration; on the foundations of existing experiences, views and standpoints of the young generation of Croatian emigrants some conclusions were made on the lifestyle of the Croatian emigration corpus in the multicultural society of Australia. The selected cases indicate that the young generation of Australian Croats considers the knowledge of English language and post secondary education crucial for success and the achievement of wanted life and business goals. Through the increased interest in higher education, the younger generation of Croatian emigrants pointed out that they succeeded exclusively by adequate education to accomplish their goals, influence on the change of their social status and lifestyle. At the same time, the young Australian Croats give emphasis to insufficient practicing of the Croatian language, which could in due course result in total integration in the Australian multicultural society, and that they are not adequately represented in the existing associations, clubs and societies, which will in the future lead to problems regarding the taking over of the responsibility of guiding the Croatian community in Australia.

IZVLEČEK
Članek izhaja iz osrednjega raziskovalnega vprašanja o učinkih evropskih integracij in pobud čezmejnega sodelovanja v obmejni regiji Slovenske Istre, predvsem na primeru družbeno-ekonomskega položaja, kulturnih aktivnosti in identitetnih pripadnosti Italijanske narodne skupnosti. Avtorica poskuša proučiti zgodovinski kontekst čezmejnega sodelovanja med Slovenijo in Italijo v obdobju pred tovrstnimi programi Evropske unije in po njihovi uvedbi z vidika vključenosti Italijanske narodne skupnosti. V bivši Jugoslaviji je politični, ekonomski in geografski položaj Slovenije od šestdesetih let prejšnjega stoletja dalje, predvsem pa z izrazitejšim odpiranjem političnih meja postajal vse pomembnejši: najprej v okviru Delovne skupnosti Alpe-Jadran, ki je delovala na področju Srednje Evrope, potem v Srednjeevropski pobudi in končno v celotnem evropskem okolju (Evropski uniji). Članek metodološko temelji na terenskem delu s poglobljenimi intervjuji med pripadniki Italijanske narodne skupnosti v Sloveniji (Slovenski Istri) in med pripadniki večinskega prebivalstva, ki je bilo izvedeno v obdobju med avgustom 2005 in majem 2006. Ugotovitve je mogoče skleniti v tri ključne točke, ki so zaznamovale devetdeseta leta do danes: delitev Italijanske narodne skupnosti med dve samostojni in neodvisni državi (Slovenijo in Hrvaško), ki je bila dodatno zaznamovana z vstopom Slovenije v Evropsko unijo leta 2004; ekonomska šibkost in odvisnost Italijanske skupnosti od državnih podpor ter evropske integracije in možnosti čezmejnega sodelovanja. Članek se dotika tudi vprašanja percepcije različnih etničnih, regionalnih in nacionalnih identitet na omenjeni študiji primera z vidika vpliva evropskih integracij in pobud za čezmejno sodelovanje.

IZVLEČEK
Članek izhaja iz osrednjega raziskovalnega vprašanja o učinkih evropskih integracij in pobud čezmejnega sodelovanja v obmejni regiji Slovenske Istre, predvsem na primeru družbeno-ekonomskega položaja, kulturnih aktivnosti in identitetnih pripadnosti Italijanske narodne skupnosti. Avtorica poskuša proučiti zgodovinski kontekst čezmejnega sodelovanja med Slovenijo in Italijo v obdobju pred tovrstnimi programi Evropske unije in po njihovi uvedbi z vidika vključenosti Italijanske narodne skupnosti. V bivši Jugoslaviji je politični, ekonomski in geografski položaj Slovenije od šestdesetih let prejšnjega stoletja dalje, predvsem pa z izrazitejšim odpiranjem političnih meja postajal vse pomembnejši: najprej v okviru Delovne skupnosti Alpe-Jadran, ki je delovala na področju Srednje Evrope, potem v Srednjeevropski pobudi in končno v celotnem evropskem okolju (Evropski uniji). Članek metodološko temelji na terenskem delu s poglobljenimi intervjuji med pripadniki Italijanske narodne skupnosti v Sloveniji (Slovenski Istri) in med pripadniki večinskega prebivalstva, ki je bilo izvedeno v obdobju med avgustom 2005 in majem 2006. Ugotovitve je mogoče skleniti v tri ključne točke, ki so zaznamovale devetdeseta leta do danes: delitev Italijanske narodne skupnosti med dve samostojni in neodvisni državi (Slovenijo in Hrvaško), ki je bila dodatno zaznamovana z vstopom Slovenije v Evropsko unijo leta 2004; ekonomska šibkost in odvisnost Italijanske skupnosti od državnih podpor ter evropske integracije in možnosti čezmejnega sodelovanja. Članek se dotika tudi vprašanja percepcije različnih etničnih, regionalnih in nacionalnih identitet na omenjeni študiji primera z vidika vpliva evropskih integracij in pobud za čezmejno sodelovanje.

IZVLEČEK
Marie Prisland se je v Združenih državah Amerike izkrcala leta 1906, ko je imela petnajst let. Leta 1926 je ustanovila prvo slovensko žensko organizacijo, Slovensko žensko zvezo, ki ji je predsedovala dvajset let. Leta 1929 je ustanovila revijo Zarja – The Dawn, ki je postala uradno glasilo Zveze in za katero je redno pisala do svoje smrti. Bila je dejavna v mnogih slovensko-ameriških organizacijah in redna sodelavka številnih časopisov in revij v Sloveniji in Ameriki. Zavzemala se je za ohranitev slovenske kulture in tradicije ter za napredek in razvoj slovenskih skupnosti. Besedilo pokaže, kako močna je bila njena odločenost, da pomaga slovenskim ženskam v Združenih državah, da si pridobijo položaj avtoritete in spoštovanja. Želela je ohraniti tradicionalne spolne vloge, a je hkrati verjela, da bo samo spremenjena, spoštovana slovenska ženska z avtoriteto lahko postala del zgodovine Slovencev v Združenih državah in v domovini.

IZVLEČEK
Marie Prisland se je v Združenih državah Amerike izkrcala leta 1906, ko je imela petnajst let. Leta 1926 je ustanovila prvo slovensko žensko organizacijo, Slovensko žensko zvezo, ki ji je predsedovala dvajset let. Leta 1929 je ustanovila revijo Zarja – The Dawn, ki je postala uradno glasilo Zveze in za katero je redno pisala do svoje smrti. Bila je dejavna v mnogih slovensko-ameriških organizacijah in redna sodelavka številnih časopisov in revij v Sloveniji in Ameriki. Zavzemala se je za ohranitev slovenske kulture in tradicije ter za napredek in razvoj slovenskih skupnosti. Besedilo pokaže, kako močna je bila njena odločenost, da pomaga slovenskim ženskam v Združenih državah, da si pridobijo položaj avtoritete in spoštovanja. Želela je ohraniti tradicionalne spolne vloge, a je hkrati verjela, da bo samo spremenjena, spoštovana slovenska ženska z avtoriteto lahko postala del zgodovine Slovencev v Združenih državah in v domovini.

IZVLEČEK
V tem prispevku poskušam s pomočjo medsebojne primerjave statističnih podatkov ugotavljati nekatere možne vplive na dinamiko literarnega objavljanja in časopisne dejavnosti treh slovenskih priseljenskih skupnosti, in sicer predvojnih slovenskih priseljencev v ZDA, predvojnih slovenskih priseljencev v Argentini in povojnih slovenskih priseljencev v Argentini. Izbor skupnosti, ki jih obravnavam v okviru te primerjave, zajema na eni strani vsaj deloma skupno (prekrivajoče se) zgodovinsko obdobje slovenskega priseljenstva v dveh različnih državah, na drugi strani pa dve različni zgodovinski obdobji slovenskega priseljenstva v eni državi, kar olajšuje ugotavljanje morebitne prisotnosti določenih vplivov oziroma izločanje možnosti nekaterih drugih vplivov. Večletni trendi naraščanja in upadanja vrednosti, prikazanih na Slikah 3–8, nakazujejo značilno parabolo dinamike kulturnega življenja priseljenske skupnosti. Ob primerjavi razmerij med absolutnimi vrednostmi, dopolnjenimi s podatki o velikosti in časovnem razponu množičnega vala priseljevanja obravnavanih skupnosti (Preglednice 1–3), pa se soočimo z nekaterimi izrazitimi odstopanji, ki jih ni mogoče pojasniti zgolj z vplivom osnovnih vidikov kulturnega življenja v izseljenstvu (zlasti velikosti, teritorialne koncentriranosti, obnavljanja skupnosti z novimi priseljenci, priseljenskega »staža« glavnine skupnosti ter splošnih pogojev za posamezne kulturne dejavnosti v danem prostoru in času), temveč nesporno kažejo tudi na vpliv sekundarnih dejavnikov (Slika 2). Pri drugem vrhuncu leposlovne knjižne produkcije predvojne priseljenske skupnosti v ZDA (1976–80) se nedvomno odraža vpliv stopnje integriranosti v kulturo nove domovine. Pretežno gre za literarne knjižne objave druge generacije slovenskih priseljencev v ZDA, ki so sicer večinoma izšle v samozaložbi, deloma pa že tudi pri nekaterih založbah ameriškega mainstreama. Prav tako jasno pa se v absolutnem vrhuncu leposlovne knjižne produkcije povojne priseljenske skupnosti v Argentini (1991–1996) odraža vpliv integriranosti v kulturo dežele izvora. Največ leposlovnih knjig povojnih slovenskih izseljencev v Argentini in njihovih potomcev, ki so bile objavljene v Sloveniji, je namreč izšlo v letih 1991–1996, ko je bila tudi sicer integriranost slovenske izseljenske književnosti v matično kulturo in literarno znanost na vrhuncu. Prav ta dela (brez ponatisov) pa predstavljajo kar 73 odstotkov leposlovnih knjig povojne priseljenske skupnosti v Argentini v omenjenem obdobju.

IZVLEČEK
V tem prispevku poskušam s pomočjo medsebojne primerjave statističnih podatkov ugotavljati nekatere možne vplive na dinamiko literarnega objavljanja in časopisne dejavnosti treh slovenskih priseljenskih skupnosti, in sicer predvojnih slovenskih priseljencev v ZDA, predvojnih slovenskih priseljencev v Argentini in povojnih slovenskih priseljencev v Argentini. Izbor skupnosti, ki jih obravnavam v okviru te primerjave, zajema na eni strani vsaj deloma skupno (prekrivajoče se) zgodovinsko obdobje slovenskega priseljenstva v dveh različnih državah, na drugi strani pa dve različni zgodovinski obdobji slovenskega priseljenstva v eni državi, kar olajšuje ugotavljanje morebitne prisotnosti določenih vplivov oziroma izločanje možnosti nekaterih drugih vplivov. Večletni trendi naraščanja in upadanja vrednosti, prikazanih na Slikah 3–8, nakazujejo značilno parabolo dinamike kulturnega življenja priseljenske skupnosti. Ob primerjavi razmerij med absolutnimi vrednostmi, dopolnjenimi s podatki o velikosti in časovnem razponu množičnega vala priseljevanja obravnavanih skupnosti (Preglednice 1–3), pa se soočimo z nekaterimi izrazitimi odstopanji, ki jih ni mogoče pojasniti zgolj z vplivom osnovnih vidikov kulturnega življenja v izseljenstvu (zlasti velikosti, teritorialne koncentriranosti, obnavljanja skupnosti z novimi priseljenci, priseljenskega »staža« glavnine skupnosti ter splošnih pogojev za posamezne kulturne dejavnosti v danem prostoru in času), temveč nesporno kažejo tudi na vpliv sekundarnih dejavnikov (Slika 2). Pri drugem vrhuncu leposlovne knjižne produkcije predvojne priseljenske skupnosti v ZDA (1976–80) se nedvomno odraža vpliv stopnje integriranosti v kulturo nove domovine. Pretežno gre za literarne knjižne objave druge generacije slovenskih priseljencev v ZDA, ki so sicer večinoma izšle v samozaložbi, deloma pa že tudi pri nekaterih založbah ameriškega mainstreama. Prav tako jasno pa se v absolutnem vrhuncu leposlovne knjižne produkcije povojne priseljenske skupnosti v Argentini (1991–1996) odraža vpliv integriranosti v kulturo dežele izvora. Največ leposlovnih knjig povojnih slovenskih izseljencev v Argentini in njihovih potomcev, ki so bile objavljene v Sloveniji, je namreč izšlo v letih 1991–1996, ko je bila tudi sicer integriranost slovenske izseljenske književnosti v matično kulturo in literarno znanost na vrhuncu. Prav ta dela (brez ponatisov) pa predstavljajo kar 73 odstotkov leposlovnih knjig povojne priseljenske skupnosti v Argentini v omenjenem obdobju.