IZVLEČEK
Neugodni demografski trendi v Evropi, zlasti nizka rodnost in staranje prebivalstva, ter njihove družbene posledice so vedno bolj pogost predmet razprav v politiki kot tudi znanosti. Poleg pronatalističnih ukrepov se prav ukrepi v zvezi s priseljevanjem kažejo kot najbolj verjeten scenarij reševanja tako neugodne demografske podobe. Vendar povsem odprtega priseljevanja ne podpirata niti evropsko javno mnenje niti vlade članic EU. S tega vidika avtorici prispevka presojata stališča respondentov do priseljencev v okviru mednarodne raziskave Population Policy Acceptance. Avtorici domnevata, da so stališča do priseljencev podložena tudi s posameznikovim vrednotenjem rodnosti, partnerskih odnosov, vlog med spoloma in otrok. Ideologije o nacionalni identiteti skozi razprave o nacionalni reprodukciji namreč implicitno opredeljujejo tudi nečlane (priseljence, manjšine, tujce, azilante) svojih zamišljenih skupnosti, ko natančno definirajo, kdo in koliko se sme reproducirati.

Raziskava, ki je potekala med leti 2000 in 2003, zajema podatke iz osmih držav, t.j. Avstrije, Češke republike, Estonije, Finske, Nemčije, Madžarske, Poljske in Slovenije. Na podlagi pregleda različnih teoretičnih pristopov k preučevanju stališč do tujcev v zadnjem desetletju sta avtorici zastavili izhodiščne hipoteze, s katerimi sta preverjali povezave med stališči do priseljencev in stališči, ki se navezujejo na rodnost, partnerske odnose, vloge med spoloma in otroke. Ob tem, da negativne presoje prisotnosti priseljencev močno prevladujejo nad pozitivnimi presojami, sta s pomočjo bivariatne korelacijske analize ugotovili, da z naraščanjem podpore tradicionalnim vlogam med spoloma, z naraščanjem negativnega presojanja sprememb v partnerskem vedenju (naraščanja razvez, upadanja porok, neodločanje za starševstvo, zunaj zakonska rojstva) in pomenom, ki ga imajo otroci za starše, narašča tudi negativno presojanje prisotnosti priseljencev. V nasprotju z njunim pričakovanjem, da obstaja zveza med presojanjem priseljencev in rodnostnim vedenjem, je bila ta zveza v vseh državah med najšibkejšimi. Tak rezultat podpira opažanja tistih preučevalcev stališč do tujcev, ki opozarjajo na paradoks negativnega javnega odzivanja na priseljence v Evropi in to v času, ko se priselitve kažejo kot eden izmed bolj verjetnih scenarijev reševanja družbenih posledic nizke rodnosti in staranja prebivalstva. Rezultati govorijo v prid potrebe po bolj sistematičnem preučevanju reprezentacij nacionalnih identitet, oziroma nacionalnih populacij in skupnosti, saj različni razpravljalci prav skozi govor o nacionalni reprodukciji natančno opredeljujejo »pravilna« stališča do materinstva, oblik družin, vlog med spoloma in nenazadnje outsiderjev.

IZVLEČEK
Neugodni demografski trendi v Evropi, zlasti nizka rodnost in staranje prebivalstva, ter njihove družbene posledice so vedno bolj pogost predmet razprav v politiki kot tudi znanosti. Poleg pronatalističnih ukrepov se prav ukrepi v zvezi s priseljevanjem kažejo kot najbolj verjeten scenarij reševanja tako neugodne demografske podobe. Vendar povsem odprtega priseljevanja ne podpirata niti evropsko javno mnenje niti vlade članic EU. S tega vidika avtorici prispevka presojata stališča respondentov do priseljencev v okviru mednarodne raziskave Population Policy Acceptance. Avtorici domnevata, da so stališča do priseljencev podložena tudi s posameznikovim vrednotenjem rodnosti, partnerskih odnosov, vlog med spoloma in otrok. Ideologije o nacionalni identiteti skozi razprave o nacionalni reprodukciji namreč implicitno opredeljujejo tudi nečlane (priseljence, manjšine, tujce, azilante) svojih zamišljenih skupnosti, ko natančno definirajo, kdo in koliko se sme reproducirati.

Raziskava, ki je potekala med leti 2000 in 2003, zajema podatke iz osmih držav, t.j. Avstrije, Češke republike, Estonije, Finske, Nemčije, Madžarske, Poljske in Slovenije. Na podlagi pregleda različnih teoretičnih pristopov k preučevanju stališč do tujcev v zadnjem desetletju sta avtorici zastavili izhodiščne hipoteze, s katerimi sta preverjali povezave med stališči do priseljencev in stališči, ki se navezujejo na rodnost, partnerske odnose, vloge med spoloma in otroke. Ob tem, da negativne presoje prisotnosti priseljencev močno prevladujejo nad pozitivnimi presojami, sta s pomočjo bivariatne korelacijske analize ugotovili, da z naraščanjem podpore tradicionalnim vlogam med spoloma, z naraščanjem negativnega presojanja sprememb v partnerskem vedenju (naraščanja razvez, upadanja porok, neodločanje za starševstvo, zunaj zakonska rojstva) in pomenom, ki ga imajo otroci za starše, narašča tudi negativno presojanje prisotnosti priseljencev. V nasprotju z njunim pričakovanjem, da obstaja zveza med presojanjem priseljencev in rodnostnim vedenjem, je bila ta zveza v vseh državah med najšibkejšimi. Tak rezultat podpira opažanja tistih preučevalcev stališč do tujcev, ki opozarjajo na paradoks negativnega javnega odzivanja na priseljence v Evropi in to v času, ko se priselitve kažejo kot eden izmed bolj verjetnih scenarijev reševanja družbenih posledic nizke rodnosti in staranja prebivalstva. Rezultati govorijo v prid potrebe po bolj sistematičnem preučevanju reprezentacij nacionalnih identitet, oziroma nacionalnih populacij in skupnosti, saj različni razpravljalci prav skozi govor o nacionalni reprodukciji natančno opredeljujejo »pravilna« stališča do materinstva, oblik družin, vlog med spoloma in nenazadnje outsiderjev.

IZVLEČEK
Raziskovanje migracij je v drugi polovici 20. stoletja doživelo razcvet, saj so na temeljih starejših raziskav pognale številne nove teorije, ki so skušale pojasniti posamezne segmente migracij, ali pa so skušale pojasniti celotno dogajanje. Ena od njih teorij je botrovala nastanku teorije migracijskih sistemov, ki jo je spodbudila skupina raziskovalcev, zbranih okoli Mednarodne zveze za znanstveno preučevanje populacij (International Union for the Scientific Study of Population, IUSSP). V okviru razpravljanja o uporabnosti, koristnosti in učinkovitosti te teorije se je razvila debata o zgodovini razvoja teorij migracij, saj se je na osnovi novih spoznanj, možnosti hitrejšega obdelovanja podatkov in poudarjanja globalizacije iskalo nove poti. Debata, ki se je pravzaprav vlekla vse od leta 1987, je migracijskim študijam koristila, saj je prevladalo mnenje da teorije v primeru migracij ne morejo zajeti vsega in vseh, četudi se dogajajo v globalni družbi. Takšen način raziskovanja se je začelo predpisovalo kot rešitev za vse nerešene probleme in skrivnosti migracij, še preden je bilo sploh jasno, kakšne so njegove metode, kateri podatki se naj se uporabljajo, kje so meje in kaj nam sploh povedo rezultati.

Na teorijo, ki je v začetku po mnenju raziskovalcev veliko obetala, se je kmalu vsul plaz kritik. Vendar pa je to sestavni del samega procesa pri razvijanju migracijskih teorij, na osnovi katerega nastajajo nove ugotovitve in prijemi. Iz tega so izšli novi trendi pri raziskovanju mednarodnih migracij. Ti govorijo predvsem o socialnem kapitalu, mrežah in povezanosti med migranti.

IZVLEČEK
Raziskovanje migracij je v drugi polovici 20. stoletja doživelo razcvet, saj so na temeljih starejših raziskav pognale številne nove teorije, ki so skušale pojasniti posamezne segmente migracij, ali pa so skušale pojasniti celotno dogajanje. Ena od njih teorij je botrovala nastanku teorije migracijskih sistemov, ki jo je spodbudila skupina raziskovalcev, zbranih okoli Mednarodne zveze za znanstveno preučevanje populacij (International Union for the Scientific Study of Population, IUSSP). V okviru razpravljanja o uporabnosti, koristnosti in učinkovitosti te teorije se je razvila debata o zgodovini razvoja teorij migracij, saj se je na osnovi novih spoznanj, možnosti hitrejšega obdelovanja podatkov in poudarjanja globalizacije iskalo nove poti. Debata, ki se je pravzaprav vlekla vse od leta 1987, je migracijskim študijam koristila, saj je prevladalo mnenje da teorije v primeru migracij ne morejo zajeti vsega in vseh, četudi se dogajajo v globalni družbi. Takšen način raziskovanja se je začelo predpisovalo kot rešitev za vse nerešene probleme in skrivnosti migracij, še preden je bilo sploh jasno, kakšne so njegove metode, kateri podatki se naj se uporabljajo, kje so meje in kaj nam sploh povedo rezultati.

Na teorijo, ki je v začetku po mnenju raziskovalcev veliko obetala, se je kmalu vsul plaz kritik. Vendar pa je to sestavni del samega procesa pri razvijanju migracijskih teorij, na osnovi katerega nastajajo nove ugotovitve in prijemi. Iz tega so izšli novi trendi pri raziskovanju mednarodnih migracij. Ti govorijo predvsem o socialnem kapitalu, mrežah in povezanosti med migranti.

IZVLEČEK
V prispevku so predstavljeni izsledki terenske raziskave »Položaj Slovencev zunaj območja avtohtone poselitve – primer Slovenci v Szombathelyju« s poudarkom na položaju Slovenk, opravljene leta 2002.
Cilji raziskave so bili ugotoviti in ovrednotiti predvsem vzroke odseljevanja Slovencev iz Porabja v mestna jedra Madžarske v različnih časovnih obdobjih, evidentirati težave, s katerimi so se morali zaradi nacionalne pripadnosti soočati posamezniki v večinskih okoljih, in proučiti predvsem socializacijske agense (manjšinske organizacije, medije, družino), ki (lahko) prispevajo k ohranjanju etničnih značilnosti.
Kvantitativna analiza osebnih intervjujev z devetimi porabskimi Slovenkami kaže, da se je večina (predvsem predstavnice mlajše generacije) preselila v Sombotel v osemdesetih letih 20. stoletja, ostale (predvsem iz starejše generacije) pa od druge polovice štiridesetih do sedemdesetih let 20. stoletja. Med vzroki je večina izpostavila ekonomski dejavnik, le v posameznih primerih politični vzrok, sklenitev zakonske zveze, premestitev zakonskega partnerja v Sombotel ipd. Večina ni imela slabih izkušenj zaradi nacionalne pripadnosti, razen intervjuvanke starejše generacije, ki se v službi s sodelavko Slovenko ni upala pogovarjati v porabskem narečju, ker sta se bali posledic.
Pozitivne spremembe pravne zaščite varstva manjšin na Madžarskem so v začetku devetdesetih let prispevale k politični in kulturni organiziranosti najprej v Porabju in v Budimpešti, po sprejetju Zakona o narodnih in etničnih manjšinah (1993) pa tudi v drugih krajih Madžarske, predvsem v večjih mestnih jedrih (med te sodi tudi Sombotel). Ustanovitev in delovanje slovenske manjšinske samouprave in Slovenskega kulturnega društva Avgust Pavel govori o vitalnosti te razpršene mestne skupnosti.
Analiza osebnih intervjujev potrjuje, da so Slovenke v primerjavi s Slovenci v Sombotelu v procesu ohranjanja etničnih značilnosti kakor tudi pri njihovem posredovanju mlajšim generacijam bolj aktivne.

IZVLEČEK
V prispevku so predstavljeni izsledki terenske raziskave »Položaj Slovencev zunaj območja avtohtone poselitve – primer Slovenci v Szombathelyju« s poudarkom na položaju Slovenk, opravljene leta 2002.
Cilji raziskave so bili ugotoviti in ovrednotiti predvsem vzroke odseljevanja Slovencev iz Porabja v mestna jedra Madžarske v različnih časovnih obdobjih, evidentirati težave, s katerimi so se morali zaradi nacionalne pripadnosti soočati posamezniki v večinskih okoljih, in proučiti predvsem socializacijske agense (manjšinske organizacije, medije, družino), ki (lahko) prispevajo k ohranjanju etničnih značilnosti.
Kvantitativna analiza osebnih intervjujev z devetimi porabskimi Slovenkami kaže, da se je večina (predvsem predstavnice mlajše generacije) preselila v Sombotel v osemdesetih letih 20. stoletja, ostale (predvsem iz starejše generacije) pa od druge polovice štiridesetih do sedemdesetih let 20. stoletja. Med vzroki je večina izpostavila ekonomski dejavnik, le v posameznih primerih politični vzrok, sklenitev zakonske zveze, premestitev zakonskega partnerja v Sombotel ipd. Večina ni imela slabih izkušenj zaradi nacionalne pripadnosti, razen intervjuvanke starejše generacije, ki se v službi s sodelavko Slovenko ni upala pogovarjati v porabskem narečju, ker sta se bali posledic.
Pozitivne spremembe pravne zaščite varstva manjšin na Madžarskem so v začetku devetdesetih let prispevale k politični in kulturni organiziranosti najprej v Porabju in v Budimpešti, po sprejetju Zakona o narodnih in etničnih manjšinah (1993) pa tudi v drugih krajih Madžarske, predvsem v večjih mestnih jedrih (med te sodi tudi Sombotel). Ustanovitev in delovanje slovenske manjšinske samouprave in Slovenskega kulturnega društva Avgust Pavel govori o vitalnosti te razpršene mestne skupnosti.
Analiza osebnih intervjujev potrjuje, da so Slovenke v primerjavi s Slovenci v Sombotelu v procesu ohranjanja etničnih značilnosti kakor tudi pri njihovem posredovanju mlajšim generacijam bolj aktivne.

IZVLEČEK
Pričujoči članek raziskuje usodo osmih Čehinj, ki so zaradi svojih intelektualnih sposobnosti ali zvez z moškimi postale znane in cenjene. Avtorica je raziskala obdobje, ki ženskam ni bilo naklonjeno. Možnosti za izpolnjevanje ženskih ambicij po znanju in udejstvovanju v kulturi in politiki so bile majhne; tako je bila tudi emigracija posledica vsesplošnih težkih političnih razmer.
Kljub nekaterim tragičnim posebnostim v zvezi z življenjem in prizadevanji obravnavanih žensk je vsaka od njih naslednjim generacijam zapustila enkratno in dragoceno zapuščino svojih del in zgled poguma.
Prispevek se ukvarja z dvema obdobjema: s predustavnim (do leta 1867) ter z ustavnim. V prvem obdobju so bile migracije neprostovoljne in so zavirale literarne ter intelektualne ambicije žensk. Le neverjetna mera idealizma je gnala večino nadarjenih žensk (B. Němcová) k nadaljnjemu pisanju. Migracije so povzročile zavedanje o zapostavljenih področjih v narodovem življenju ter o njihovi vrednosti. V drugem obdobju so bile razlog za migracije želje po izpolnitvi sanj in ambicij.
V obeh primerih so ženske morale premagati veliko težav in ovir in običajno niso uspele v celoti realizirati svojih sanj. Ko so postale bolj ambiciozne, so bile tudi močnejše in so pogosto delale do izčrpanosti. Pogumne mlade ženske, ki so si prizadevale za univerzitetno izobrazbo, predvsem s področja medicine (A. Bayerová, B. Kecková), ki je v moharhiji niso mogle pridobiti, so bile Čehinjam za dober zgled. Tako so relativno kmalu zahtevale možnost nadaljnjega izobraževanja ter pridobivanje univerzitetne izobrazbe doma. Migracije Čehinj iz drugih držav v Češko kraljevino so bile v mnogih pogledih koristne, čeprav so se ženske tega slabo zavedale. Taki vplivi so v češko skupnost prinesli več iniciative in zaupanja, da je delo v dobrobit naroda smiselno, še posebej z ozirom na prihodnost (J. Zemanová-Humpal, Ch. G. Masaryková).
Obravnavane ženske so bile izjemno močne osebnosti. Moč so črpale iz izkušenj, ljubezni do ljudi, vere v pozitivne človeške potenciale.

IZVLEČEK
Pričujoči članek raziskuje usodo osmih Čehinj, ki so zaradi svojih intelektualnih sposobnosti ali zvez z moškimi postale znane in cenjene. Avtorica je raziskala obdobje, ki ženskam ni bilo naklonjeno. Možnosti za izpolnjevanje ženskih ambicij po znanju in udejstvovanju v kulturi in politiki so bile majhne; tako je bila tudi emigracija posledica vsesplošnih težkih političnih razmer.
Kljub nekaterim tragičnim posebnostim v zvezi z življenjem in prizadevanji obravnavanih žensk je vsaka od njih naslednjim generacijam zapustila enkratno in dragoceno zapuščino svojih del in zgled poguma.
Prispevek se ukvarja z dvema obdobjema: s predustavnim (do leta 1867) ter z ustavnim. V prvem obdobju so bile migracije neprostovoljne in so zavirale literarne ter intelektualne ambicije žensk. Le neverjetna mera idealizma je gnala večino nadarjenih žensk (B. Němcová) k nadaljnjemu pisanju. Migracije so povzročile zavedanje o zapostavljenih področjih v narodovem življenju ter o njihovi vrednosti. V drugem obdobju so bile razlog za migracije želje po izpolnitvi sanj in ambicij.
V obeh primerih so ženske morale premagati veliko težav in ovir in običajno niso uspele v celoti realizirati svojih sanj. Ko so postale bolj ambiciozne, so bile tudi močnejše in so pogosto delale do izčrpanosti. Pogumne mlade ženske, ki so si prizadevale za univerzitetno izobrazbo, predvsem s področja medicine (A. Bayerová, B. Kecková), ki je v moharhiji niso mogle pridobiti, so bile Čehinjam za dober zgled. Tako so relativno kmalu zahtevale možnost nadaljnjega izobraževanja ter pridobivanje univerzitetne izobrazbe doma. Migracije Čehinj iz drugih držav v Češko kraljevino so bile v mnogih pogledih koristne, čeprav so se ženske tega slabo zavedale. Taki vplivi so v češko skupnost prinesli več iniciative in zaupanja, da je delo v dobrobit naroda smiselno, še posebej z ozirom na prihodnost (J. Zemanová-Humpal, Ch. G. Masaryková).
Obravnavane ženske so bile izjemno močne osebnosti. Moč so črpale iz izkušenj, ljubezni do ljudi, vere v pozitivne človeške potenciale.

IZVLEČEK
Krajem šezdesetih i početkom sedamdesetih godina prošlog stoljeća veliki je broj međimurskog stanovništva otišao na privremeni rad u inozemstvo. Zbog mnogih uzroka, od kojih posebno treba izdvojiti nemogućnost zapošljavanja u rodnom kraju i veliku gospodarsku nerazvijenost Međimurja, pronašli su zaposlenje u zapadnoeuropskim državama koje su zbog nedostatka domaćeg, bile prisiljene zapošljavati strano radno sposobno stanovništvo iz manje razvijenijih zemalja. Stekavši uvjete za mirovinu, u nekim slučajevima i prije mirovine, veliki broj ih se vraća u rodni kraj. Izgradivši kuće, ugostiteljske objekte, objekte za raznu namjenu, podizanjem poljoprivredne mehanizacije na višu razinu, otvaranjem malog obrtništva, ulaganjem u lokalnu infrastrukturu itd., povratnici s privremenog rada iz inozemstva značajno sudjeluju u fizionomskoj transformaciji međimurskih naselja. Transformacije su istodobno vidljive i u mnogim drugim segmentima i strukturama. Transformacije nastale pod utjecajem socijalno-geografskih procesa i vanjskih migracija odražavaju se u fizionomiji naselja, kulturnom pejzažu, uočavaju se u transformaciji, prilagodbi i načelno u izjednačavanju ponašanja i odijevanja stanovnika sela sa stanovnicima grada. S ciljem utvrđivanja navedenog, rad analizira vanjsku migraciju međimurskog stanovništva prema zemljama Zapadne Europe nakon Drugoga svjetskog rata i istražuje kako su međimurski povratnici iz inozemstva fizionomski transformirali međimurski prostor. Prostor istraživanja je Međimurje tj. Međimurska županija, pretežno agrarni i nizinski kraj smješten između rijeka Drave i Mure na krajnjem sjeverozapadu Republike Hrvatske tj. na tromeđi Slovenije, Mađarske i Hrvatske. Pod pojmom suvremena migracija razumijevamo vanjsku migraciju stanovništva od 1971. godine do 2001. godine. Vremenski okvir tako je određen od 1971. godine kada službena statistika po prvi puta bilježi vanjsku migraciju. Osnovni cilj rada bio je istražiti i utvrditi uzroke migracije stanovništva Međimurja te na osnovu terenskog istraživanja, statističkih podataka, provedene ankete (anketiran je 201 povratnik iz inozemstva), razgovora i intervjua, korištene literature i izvora, izvesti rezultate i zaključke kojima želimo ukazati i upozoriti na posljedice migracije stanovništva u međimurskom prostoru. Vanjske migracije se istražuju od odlaska do povratka (težilo se sagledavanju svih elemenata migracijskog procesa, tj. od početka do kraja "migracijskog ciklusa") u rodni kraj tijekom razdoblja 1971.-2001. Usmjerili smo se prema 64 naselja koja su značajnije zahvaćena vanjskim migracijama tj. terensko istraživanje je obavljeno u općinama i naseljima s većim brojem vanjskih migranata.

IZVLEČEK
Krajem šezdesetih i početkom sedamdesetih godina prošlog stoljeća veliki je broj međimurskog stanovništva otišao na privremeni rad u inozemstvo. Zbog mnogih uzroka, od kojih posebno treba izdvojiti nemogućnost zapošljavanja u rodnom kraju i veliku gospodarsku nerazvijenost Međimurja, pronašli su zaposlenje u zapadnoeuropskim državama koje su zbog nedostatka domaćeg, bile prisiljene zapošljavati strano radno sposobno stanovništvo iz manje razvijenijih zemalja. Stekavši uvjete za mirovinu, u nekim slučajevima i prije mirovine, veliki broj ih se vraća u rodni kraj. Izgradivši kuće, ugostiteljske objekte, objekte za raznu namjenu, podizanjem poljoprivredne mehanizacije na višu razinu, otvaranjem malog obrtništva, ulaganjem u lokalnu infrastrukturu itd., povratnici s privremenog rada iz inozemstva značajno sudjeluju u fizionomskoj transformaciji međimurskih naselja. Transformacije su istodobno vidljive i u mnogim drugim segmentima i strukturama. Transformacije nastale pod utjecajem socijalno-geografskih procesa i vanjskih migracija odražavaju se u fizionomiji naselja, kulturnom pejzažu, uočavaju se u transformaciji, prilagodbi i načelno u izjednačavanju ponašanja i odijevanja stanovnika sela sa stanovnicima grada. S ciljem utvrđivanja navedenog, rad analizira vanjsku migraciju međimurskog stanovništva prema zemljama Zapadne Europe nakon Drugoga svjetskog rata i istražuje kako su međimurski povratnici iz inozemstva fizionomski transformirali međimurski prostor. Prostor istraživanja je Međimurje tj. Međimurska županija, pretežno agrarni i nizinski kraj smješten između rijeka Drave i Mure na krajnjem sjeverozapadu Republike Hrvatske tj. na tromeđi Slovenije, Mađarske i Hrvatske. Pod pojmom suvremena migracija razumijevamo vanjsku migraciju stanovništva od 1971. godine do 2001. godine. Vremenski okvir tako je određen od 1971. godine kada službena statistika po prvi puta bilježi vanjsku migraciju. Osnovni cilj rada bio je istražiti i utvrditi uzroke migracije stanovništva Međimurja te na osnovu terenskog istraživanja, statističkih podataka, provedene ankete (anketiran je 201 povratnik iz inozemstva), razgovora i intervjua, korištene literature i izvora, izvesti rezultate i zaključke kojima želimo ukazati i upozoriti na posljedice migracije stanovništva u međimurskom prostoru. Vanjske migracije se istražuju od odlaska do povratka (težilo se sagledavanju svih elemenata migracijskog procesa, tj. od početka do kraja "migracijskog ciklusa") u rodni kraj tijekom razdoblja 1971.-2001. Usmjerili smo se prema 64 naselja koja su značajnije zahvaćena vanjskim migracijama tj. terensko istraživanje je obavljeno u općinama i naseljima s većim brojem vanjskih migranata.