IZVLEČEK
Burek - pita različnih nadevov, je v Slovenijo »prišel« s priseljenci iz republik nekdanje Jugoslavije. Sprva je bil omejen zgolj na družinsko kuhinjo priseljencev, v osemdesetih pa se je predvsem v urbanem okolju pojavil tudi v ponudbi nekaterih prodajaln hitre prehrane. Sprva je bila potrošnja vezana predvsem na priseljence, kasneje pa je po bureku začel posegati tudi del mladine iz urbanih okolij. Konec osemdesetih in vsa devetdeseta leta predstavljajo obdobje, ko je burek začel dobivati poudarjene politične pomene, vezane predvsem na etnonacionalni diskurz. Hkrati pa je to bil tudi čas ekspanzije tega prehrambenega artikla, ko se je ne samo povečala proizvodnja in potrošnja (burek so recimo začele izdelovati in prodajati tudi nekatere slovenske pekarne ter trgovine), ampak je burek pustil viden pečat v popularni kulturi, v medijih, na grafitih, v slengih itd.
Prispevek prikaže razmerje med izbranim prehrambenim objektom s poudarjeno priseljensko, »tujsko« konotacijo in (slovenskim) etnonacionalnim diskurzom. Pri tem analizira predvsem različne reprezentacije bureka v novinarskih besedilih, popbesedilnih, grafitnih besedilih, imenih idr., občasno pa pokuka tudi v druge procese, v katerih se ustvarjajo pomeni (produkcija, regulacija, potrošnja idr.). Besedilo razkrije dva diskurza o bureku: nacionalističnega in antinacionalističnega. V tako imenovanem nacionalističnem diskurzu burek postane asociran z negativnimi konotacijami, pomeni, postane označevalec »manjvredne kulture juga«. Vzporedno s tem diskurzom, verjetnejo z delno časovno zakasnitvijo, pa so se pojavili tudi alternativni politični pomeni bureka. Ti pogosto niso bili formulirani kot ekspliciten upor proti nacionalizmu, toda na ravni pomenov so bili bolj ali manj v navskrižju z nacionalističnim diskurzom. Predvsem med mlajšo urbano populacijo, med študenti in dijaki je začel burek vse bolj funkcionirati kot znak nečesa »kul« in je začel prinašati tudi drugačne pomene »Juge« in »Balkana«.
Prispevek nakaže tudi odnos reprezentacij do drugih procesov, v katerih se ustvarjajo pomeni. Namreč ustvarjenje pomena se ne odvija le znotraj praks, načinov reprezentacij, ampak tudi znotraj procesov produkcije, potrošnje, regulacije in glede na vrsto identitet, ki se povezujejo z objektom (de Guy et al. 2000). Kulturni pomeni bureka tako izhajajo že iz proizvodnih praks, praks distribucij in uporabe ter s tem povezanih identitet: to, da je se burek prvenstveno pripravlja v kuhinjah priseljencev in da ga na mestnih ulicah pečejo in prodajajo večinoma Albanci, torej priseljenci, tujci, se zdi »produkcijska baza« proizvodnje pomenov bureka v Sloveniji, vsaj v kontekstu etnonacionalnega diskurza. Na ravni pomenov tudi ni bilo zanemarljivo to, da so ga začele peči »slovenske« pekarne in da so ga začeli prodajati »slovenske« trgovine. Številni pomeni bureka so nastajali in nastajajo tudi skozi procese potrošnje. Postavili bi lahko tezo, da je vsaj del mladine v devetdesetih uporabljal potrošnjo bureka kot označevalce v aktivnem procesu konstruiranja »opozicijskih« identitet. Toda to so že vprašanja za naslednjo »burek zgodbo«.

IZVLEČEK
Burek - pita različnih nadevov, je v Slovenijo »prišel« s priseljenci iz republik nekdanje Jugoslavije. Sprva je bil omejen zgolj na družinsko kuhinjo priseljencev, v osemdesetih pa se je predvsem v urbanem okolju pojavil tudi v ponudbi nekaterih prodajaln hitre prehrane. Sprva je bila potrošnja vezana predvsem na priseljence, kasneje pa je po bureku začel posegati tudi del mladine iz urbanih okolij. Konec osemdesetih in vsa devetdeseta leta predstavljajo obdobje, ko je burek začel dobivati poudarjene politične pomene, vezane predvsem na etnonacionalni diskurz. Hkrati pa je to bil tudi čas ekspanzije tega prehrambenega artikla, ko se je ne samo povečala proizvodnja in potrošnja (burek so recimo začele izdelovati in prodajati tudi nekatere slovenske pekarne ter trgovine), ampak je burek pustil viden pečat v popularni kulturi, v medijih, na grafitih, v slengih itd.
Prispevek prikaže razmerje med izbranim prehrambenim objektom s poudarjeno priseljensko, »tujsko« konotacijo in (slovenskim) etnonacionalnim diskurzom. Pri tem analizira predvsem različne reprezentacije bureka v novinarskih besedilih, popbesedilnih, grafitnih besedilih, imenih idr., občasno pa pokuka tudi v druge procese, v katerih se ustvarjajo pomeni (produkcija, regulacija, potrošnja idr.). Besedilo razkrije dva diskurza o bureku: nacionalističnega in antinacionalističnega. V tako imenovanem nacionalističnem diskurzu burek postane asociran z negativnimi konotacijami, pomeni, postane označevalec »manjvredne kulture juga«. Vzporedno s tem diskurzom, verjetnejo z delno časovno zakasnitvijo, pa so se pojavili tudi alternativni politični pomeni bureka. Ti pogosto niso bili formulirani kot ekspliciten upor proti nacionalizmu, toda na ravni pomenov so bili bolj ali manj v navskrižju z nacionalističnim diskurzom. Predvsem med mlajšo urbano populacijo, med študenti in dijaki je začel burek vse bolj funkcionirati kot znak nečesa »kul« in je začel prinašati tudi drugačne pomene »Juge« in »Balkana«.
Prispevek nakaže tudi odnos reprezentacij do drugih procesov, v katerih se ustvarjajo pomeni. Namreč ustvarjenje pomena se ne odvija le znotraj praks, načinov reprezentacij, ampak tudi znotraj procesov produkcije, potrošnje, regulacije in glede na vrsto identitet, ki se povezujejo z objektom (de Guy et al. 2000). Kulturni pomeni bureka tako izhajajo že iz proizvodnih praks, praks distribucij in uporabe ter s tem povezanih identitet: to, da je se burek prvenstveno pripravlja v kuhinjah priseljencev in da ga na mestnih ulicah pečejo in prodajajo večinoma Albanci, torej priseljenci, tujci, se zdi »produkcijska baza« proizvodnje pomenov bureka v Sloveniji, vsaj v kontekstu etnonacionalnega diskurza. Na ravni pomenov tudi ni bilo zanemarljivo to, da so ga začele peči »slovenske« pekarne in da so ga začeli prodajati »slovenske« trgovine. Številni pomeni bureka so nastajali in nastajajo tudi skozi procese potrošnje. Postavili bi lahko tezo, da je vsaj del mladine v devetdesetih uporabljal potrošnjo bureka kot označevalce v aktivnem procesu konstruiranja »opozicijskih« identitet. Toda to so že vprašanja za naslednjo »burek zgodbo«.

IZVLEČEK
Več kot 90% vseh priseljenskih pisateljev v Sloveniji v okviru sodobne slovenske kulture sodi v kategorijo ne-elitnih oz. neuveljavljenih, kar pomeni, da z redkimi izjemami objavlja pri malo znanih in večinoma neuveljavljenih slovenskih literarnih revijah in založbah, pogosto tudi v samozaložbah ali pri založbah etničnih skupnostih. Središče ne-elitne književnosti priseljencev predstavlja revija za vprašanja kulture pripadnikov drugih narodov, ki živijo v Sloveniji - Paralele, ki je namenjena objavljanju literarnih prispevkov v materinih jezikih kot tudi literarni festival Sosed tvojega brega, oba v organizaciji JSKD-a. V prispevku je obravnavana poetika književnih besedil (poezija, proza, esejistika, dramatika, kritiške ocene) ne-elitnih priseljenskih pisateljev, objavljenih v reviji Paralele. Poudarek je na njihovih motivno-tematskih in literarno-estetskih značilnosti, med katerimi so najpomembnejši motivi domotožja, hrepenenja, življenja v tujem okolju, vprašanje identitete, jezika in tudi splošne življenjske in literarne teme. Za vse avtorje je značilno, da pišejo v svojih materinih jezikih, jezik pa je še vedno najpomembnejša slovenska ideološka in kulturna meja, zaradi katere ne morejo postati del slovenske nacionalne književnosti in kulture. Četudi je namen Paralel in festivala Sosed tvojega brega spodbujati kulturno izmenjavo, prestopanje kulturnih meja in s tem promocijo književnosti, ki se piše v drugih jezikih v okviru slovenske kulture, je dejstvo, da je krog bralcev ne-elitne književnosti priseljencev zožen na občinstvo istih in (morebiti) drugih etničnih struktur, z minimalno udeležbo slovenskega. Za izboljšanje položaja priseljenskih pisateljev v Sloveniji je nujna (strokovna, stanovska in medijska) problematizacija položaja književnosti priseljenskih pisateljev (elitnih in ne-elitnih), določanje jasne meje med asimilacijo in integracijo književnosti priseljencev v slovensko nacionalno književnost, programi za integracijo različnojezikovnih pišočih avtorjev, spodbujanje prevajanja njihovih del v slovenski jezik, dejansko izvajanje multikulturne politike slovenskih kulturnih institucij, odpiranje velikih in ne samo majhnih vrat slovenske kulture, da bi v njej našli svoje mesto vsi, ki živijo in ustvarjajo v Sloveniji, ne glede na njihovo nacionalno in jezikovno pripadnost.

IZVLEČEK
Več kot 90% vseh priseljenskih pisateljev v Sloveniji v okviru sodobne slovenske kulture sodi v kategorijo ne-elitnih oz. neuveljavljenih, kar pomeni, da z redkimi izjemami objavlja pri malo znanih in večinoma neuveljavljenih slovenskih literarnih revijah in založbah, pogosto tudi v samozaložbah ali pri založbah etničnih skupnostih. Središče ne-elitne književnosti priseljencev predstavlja revija za vprašanja kulture pripadnikov drugih narodov, ki živijo v Sloveniji - Paralele, ki je namenjena objavljanju literarnih prispevkov v materinih jezikih kot tudi literarni festival Sosed tvojega brega, oba v organizaciji JSKD-a. V prispevku je obravnavana poetika književnih besedil (poezija, proza, esejistika, dramatika, kritiške ocene) ne-elitnih priseljenskih pisateljev, objavljenih v reviji Paralele. Poudarek je na njihovih motivno-tematskih in literarno-estetskih značilnosti, med katerimi so najpomembnejši motivi domotožja, hrepenenja, življenja v tujem okolju, vprašanje identitete, jezika in tudi splošne življenjske in literarne teme. Za vse avtorje je značilno, da pišejo v svojih materinih jezikih, jezik pa je še vedno najpomembnejša slovenska ideološka in kulturna meja, zaradi katere ne morejo postati del slovenske nacionalne književnosti in kulture. Četudi je namen Paralel in festivala Sosed tvojega brega spodbujati kulturno izmenjavo, prestopanje kulturnih meja in s tem promocijo književnosti, ki se piše v drugih jezikih v okviru slovenske kulture, je dejstvo, da je krog bralcev ne-elitne književnosti priseljencev zožen na občinstvo istih in (morebiti) drugih etničnih struktur, z minimalno udeležbo slovenskega. Za izboljšanje položaja priseljenskih pisateljev v Sloveniji je nujna (strokovna, stanovska in medijska) problematizacija položaja književnosti priseljenskih pisateljev (elitnih in ne-elitnih), določanje jasne meje med asimilacijo in integracijo književnosti priseljencev v slovensko nacionalno književnost, programi za integracijo različnojezikovnih pišočih avtorjev, spodbujanje prevajanja njihovih del v slovenski jezik, dejansko izvajanje multikulturne politike slovenskih kulturnih institucij, odpiranje velikih in ne samo majhnih vrat slovenske kulture, da bi v njej našli svoje mesto vsi, ki živijo in ustvarjajo v Sloveniji, ne glede na njihovo nacionalno in jezikovno pripadnost.

IZVLEČEK
Osrednja tema pričujočega prispevka so dejavniki, ki vplivajo na izražanje oziroma zatajevanje etnične in kulturne identitete priseljencev v Sloveniji. V popisu prebivalstva 2002 je delež tistih, ki se niso opredelili za slovensko narodnost, 17-odstoten. Približno 10 % prebivalcev Slovenije je bilo narodnostno neopredeljenih, neznane narodnosti ali pa niso odgovorili. Samo 6,2 % popisanih se je opredelilo za katero od drugih narodnosti nekdanje Jugoslavije, manj kot 1 % prebivalstva Slovenije pa je pripadnikov vseh drugih neslovenskih narodnosti, vključno s pripadniki avtohtonih manjšin. Priseljenci iz drugih delov nekdanje Jugoslavije predstavljajo 90 % vseh priseljencev sedanje prve generacije v Sloveniji. Primerjava med priseljenskimi in narodnostnimi statistikami, podprta z rezultati nekaterih lokalnih raziskav, razkriva dejstvo, da se je v popisu opredelil za slovensko narodnost ne samo pretežni del druge generacije, ampak tudi precejšen del prve.
V raziskavi, ki je predstavljena v tem članku, nas je med drugim zanimalo, v kolikšni meri se priseljenci iz drugih delov nekdanje skupne države počutijo v Sloveniji sprejete in enakopravne ter kako pogosto, v kakšnih okoliščinah in zakaj po potrebi zamolčijo svojo narodnost oziroma zatajijo svojo etnično/kulturno identiteto. Zanimalo nas je, ali so med vzroki za slednje – poleg morebitnega prezirljivega odnosa ožje okolice in marginaliziranega položaja v širši družbi – tudi različne oblike diskriminatornega odnosa s strani slovenske države in njenih institucij, pa tudi javnih zavodov. Odgovor je bil pritrdilen: večina od 249 anketirancev je že doživela kako obliko etnične diskriminacije v državnih službah in javnih zavodih. Na osnovi rezultatov ankete, prikazanih in povzetih v pričujočem članku, lahko sklenemo v nekaj besedah dve ugotovitvi, ki kot rdeča nit izstopata iz večine anketnih odgovorov in ki dokaj zgovorno replicirata na problematiko svobodnega izražanja etnične in kulturne identitete priseljencev v Sloveniji, hkrati pa potrjujeta ugotovitve domala vseh dosedanjih raziskav o položaju priseljencev in njihovih kultur v Sloveniji:
Dokler bo odnos slovenske države do priseljencev in njihovih političnih, verskih in kulturnih pričakovanj tak, kot je, in dokler bodo priseljenci prezirani v svoji ožji okolici, v šolah in na delovnih mestih, v širši slovenski družbi pa v vseh pogledih odrinjeni na rob, je paradoksalno govoriti o aktualnem uresničevanju kakršnekoli (enakopravne) integracije priseljencev v Sloveniji.
Dokler obstaja v slovenski javnosti predvsem stereotipna, popačena, negativna predstava o priseljencih, k čemur prispevajo tudi slovenski mediji, bodo priseljenci – tako v popisih prebivalstva kot tudi v vsakdanjem življenju – še naprej v veliki meri prisiljeni zatajevati svojo etnično in kulturno identiteto.

IZVLEČEK
Osrednja tema pričujočega prispevka so dejavniki, ki vplivajo na izražanje oziroma zatajevanje etnične in kulturne identitete priseljencev v Sloveniji. V popisu prebivalstva 2002 je delež tistih, ki se niso opredelili za slovensko narodnost, 17-odstoten. Približno 10 % prebivalcev Slovenije je bilo narodnostno neopredeljenih, neznane narodnosti ali pa niso odgovorili. Samo 6,2 % popisanih se je opredelilo za katero od drugih narodnosti nekdanje Jugoslavije, manj kot 1 % prebivalstva Slovenije pa je pripadnikov vseh drugih neslovenskih narodnosti, vključno s pripadniki avtohtonih manjšin. Priseljenci iz drugih delov nekdanje Jugoslavije predstavljajo 90 % vseh priseljencev sedanje prve generacije v Sloveniji. Primerjava med priseljenskimi in narodnostnimi statistikami, podprta z rezultati nekaterih lokalnih raziskav, razkriva dejstvo, da se je v popisu opredelil za slovensko narodnost ne samo pretežni del druge generacije, ampak tudi precejšen del prve.
V raziskavi, ki je predstavljena v tem članku, nas je med drugim zanimalo, v kolikšni meri se priseljenci iz drugih delov nekdanje skupne države počutijo v Sloveniji sprejete in enakopravne ter kako pogosto, v kakšnih okoliščinah in zakaj po potrebi zamolčijo svojo narodnost oziroma zatajijo svojo etnično/kulturno identiteto. Zanimalo nas je, ali so med vzroki za slednje – poleg morebitnega prezirljivega odnosa ožje okolice in marginaliziranega položaja v širši družbi – tudi različne oblike diskriminatornega odnosa s strani slovenske države in njenih institucij, pa tudi javnih zavodov. Odgovor je bil pritrdilen: večina od 249 anketirancev je že doživela kako obliko etnične diskriminacije v državnih službah in javnih zavodih. Na osnovi rezultatov ankete, prikazanih in povzetih v pričujočem članku, lahko sklenemo v nekaj besedah dve ugotovitvi, ki kot rdeča nit izstopata iz večine anketnih odgovorov in ki dokaj zgovorno replicirata na problematiko svobodnega izražanja etnične in kulturne identitete priseljencev v Sloveniji, hkrati pa potrjujeta ugotovitve domala vseh dosedanjih raziskav o položaju priseljencev in njihovih kultur v Sloveniji:
Dokler bo odnos slovenske države do priseljencev in njihovih političnih, verskih in kulturnih pričakovanj tak, kot je, in dokler bodo priseljenci prezirani v svoji ožji okolici, v šolah in na delovnih mestih, v širši slovenski družbi pa v vseh pogledih odrinjeni na rob, je paradoksalno govoriti o aktualnem uresničevanju kakršnekoli (enakopravne) integracije priseljencev v Sloveniji.
Dokler obstaja v slovenski javnosti predvsem stereotipna, popačena, negativna predstava o priseljencih, k čemur prispevajo tudi slovenski mediji, bodo priseljenci – tako v popisih prebivalstva kot tudi v vsakdanjem življenju – še naprej v veliki meri prisiljeni zatajevati svojo etnično in kulturno identiteto.

IZVLEČEK
Jože Žohar je emigriral v Avstralijo leta 1968 in je doslej v Sloveniji objavil tri samostojne pesniške zbirke, Aurora australis (1990), Veku bukev (1995) in Obiranje limon (2004). Članek opredeljuje pesnikovo značilno jezikovno eksperimentiranje, tematiko njegovih pesmi in ugotavlja, da je v vseh treh zbirkah najti močno prisotno specifično geografsko okolje, tako Prekmurja kot tudi avstralske pokrajine. Posebej v zadnji zbirki, ki je podrobneje obravnavana, se že kaže avtorjeva razpetost na dvoje »domov«, a ta obenem tudi ostaja brez prave pripetosti na katerega od njiju, kar je nasploh značilno za sodobno diasporično književnost.

IZVLEČEK
Jože Žohar je emigriral v Avstralijo leta 1968 in je doslej v Sloveniji objavil tri samostojne pesniške zbirke, Aurora australis (1990), Veku bukev (1995) in Obiranje limon (2004). Članek opredeljuje pesnikovo značilno jezikovno eksperimentiranje, tematiko njegovih pesmi in ugotavlja, da je v vseh treh zbirkah najti močno prisotno specifično geografsko okolje, tako Prekmurja kot tudi avstralske pokrajine. Posebej v zadnji zbirki, ki je podrobneje obravnavana, se že kaže avtorjeva razpetost na dvoje »domov«, a ta obenem tudi ostaja brez prave pripetosti na katerega od njiju, kar je nasploh značilno za sodobno diasporično književnost.

IZVLEČEK
Slovenska pisateljica, publicistka, prevajalka in urednica Zofka Kveder (1878-1926) se je rodila v Ljubljani, živela pa v Trstu, Bernu, Münchnu, Pragi in od 1906 do smrti v Zagrebu, kjer je tudi pokopana. Poleg kratke proze: Misterij žene (1900), Odsevi (1901), Iz naših krajev (1903), dveh knjig dram: Ljubezen (1901), Amerikanci (1908) in romana Njeno življenje (1914), ki jih je napisala v slovenščini, je v hrvaščini izdala dve zbirki kratke proze: Jedanaest novela (1913), Po putevima života (1926), roman Hanka: ratne uspomene (1918) in dve drami: Arditi na otoku Krku (1922), Unuk kraljeviča Marka (1922), zbirka kratke proze Iskre (1905) pa vsebuje črtice v slovenščini in hrvaščini. V literarnih in publicističnih delih je opozarjala na zapostavljenost žensk in se za njihove pravice borila tudi z ustanovitvijo in urejanjem časopisa Ženski svijet (Jugoslavenska žena).
Prispevek se njene osebne, še neobjavljene korespondence, shranjene v Zapuščini Zofke Kveder (NUK, Ms 1113), loteva kot izseljenske/migrantske korespondence. Predstavlja rezultate analize osemletnega (1912-1920) dopisovanja med v Zagrebu živečo materjo in njeno odračajočo hčerjo Vladimiro Jelovšek, ki je nastalo zaradi hčerinega začasnega izseljenstva v Ljubljani in Pragi, končalo pa se je z Vladimirino prezgodnjo nepričakovano smrtjo na njen devetnajsti rojstni dan. Korespondenca ponuja raznovrstno polje za raziskavo njunega odnosa in čustvenega sveta, hkrati pa je bogat vir za preučevanje stvarnosti, težav in skrbi dveh svojevrstnih slovensko-hrvaških izseljenk v začetku prejšnjega stoletja.

IZVLEČEK
Slovenska pisateljica, publicistka, prevajalka in urednica Zofka Kveder (1878-1926) se je rodila v Ljubljani, živela pa v Trstu, Bernu, Münchnu, Pragi in od 1906 do smrti v Zagrebu, kjer je tudi pokopana. Poleg kratke proze: Misterij žene (1900), Odsevi (1901), Iz naših krajev (1903), dveh knjig dram: Ljubezen (1901), Amerikanci (1908) in romana Njeno življenje (1914), ki jih je napisala v slovenščini, je v hrvaščini izdala dve zbirki kratke proze: Jedanaest novela (1913), Po putevima života (1926), roman Hanka: ratne uspomene (1918) in dve drami: Arditi na otoku Krku (1922), Unuk kraljeviča Marka (1922), zbirka kratke proze Iskre (1905) pa vsebuje črtice v slovenščini in hrvaščini. V literarnih in publicističnih delih je opozarjala na zapostavljenost žensk in se za njihove pravice borila tudi z ustanovitvijo in urejanjem časopisa Ženski svijet (Jugoslavenska žena).
Prispevek se njene osebne, še neobjavljene korespondence, shranjene v Zapuščini Zofke Kveder (NUK, Ms 1113), loteva kot izseljenske/migrantske korespondence. Predstavlja rezultate analize osemletnega (1912-1920) dopisovanja med v Zagrebu živečo materjo in njeno odračajočo hčerjo Vladimiro Jelovšek, ki je nastalo zaradi hčerinega začasnega izseljenstva v Ljubljani in Pragi, končalo pa se je z Vladimirino prezgodnjo nepričakovano smrtjo na njen devetnajsti rojstni dan. Korespondenca ponuja raznovrstno polje za raziskavo njunega odnosa in čustvenega sveta, hkrati pa je bogat vir za preučevanje stvarnosti, težav in skrbi dveh svojevrstnih slovensko-hrvaških izseljenk v začetku prejšnjega stoletja.