IZVLEČEK
Namen prispevka je poglobiti védenje o Ivanu Resmanu (1848-1905), v javnosti manj znanemu pesniku, ki je v zadnjih desetletjih 19. stoletja in v začetku 20. stoletja imel določeno vlogo pri afirmaciji slovenskega narodnega gibanja. Resmanova življenjska pot ni bila premočrtna, nanjo je vplivalo med drugim dejstvo, da je bila njegova družina med prvimi na Slovenskem, ki so se organizirano izselile v ZDA; do tega je prišlo takoj po koncu ameriške državljanske vojne leta 1865, ko je bil pesnik še mladoleten. Ena od okoliščin, ki so ga v kasnejših letih zaznamovale, je bilo tudi stalno službeno premeščanje, kar ga je več let odtegnilo od domovine in začasno vsidralo na obrobje tedaj prostrane Avstro-Ogrske.
Od približno 80 pesmi njegove edine pesniške zbirke, Moje dece (1901), najdemo nekatere, ki obravnavajo izseljensko problematiko, pomenljivo pa je tudi dejstvo, da je v zgodnjih dramskih stvaritvah uporabil tudi psevdonim Ameriški.
Resman je v slovenskem prostoru deloval večinoma v krajih vzdolž Južne železnice, pri kateri je služboval kot železniški uradnik. Angažiral se je v živahnem društvenem življenju poznega 19. stoletja, s tem da je opravljal tudi vidne funkcije, kot npr. v Jurčič-Tomšičevi ustanovi v okviru Slovenske matice. Gmotno je pomagal društvom in dijakom, npr. Dragotinu Ketteju, hkrati pa pisal prispevke za celo paleto slovenskih časnikov in revij: Slovenski narod, Stritarjev Zvon, Ljubljanski zvon, celovški Slovenec, Bleiweisove Novice, tržaško Edinost, Domovino, Slovan, itd. Sodeloval je z znanimi kulturniki in politiki tedanje dobe, npr. Josipom Jurčičem, Antonom Aškercem, Lovrom Tomanom, Janezom Bleiweisom, Jankom Kersnikom, Henrikom Costo, itd.
Iz Resmanove poezije veje idealizem oziroma romantični odnos do sveta. Njegove pesmi so zelo preproste, s tem da so prepojene, poleg z ljubezenskimi prvinami, predvsem z rodoljubno motiviko, skladno pač z njegovim dolgoletnim delovanjem na narodnoobrambnem področju. Ne dosegajo pa visoke umetniške ravni. Veliko bolj kot pesnik je znan zaradi zaslug pri širjenju slovenske knjižne besede. Še bolj pa kot pisec besedil za skladbe, ki še danes spadajo v repertoar slovenskega zborovskega petja. Njegova besedila so uglasbili pomembni slovenski skladatelji tedanje dobe, začenši z Emilom Adamičem, Antonom Foersterjem, Antonom Schwabom, Franom Gerbičem, idr.
Zaradi tega ni naključje, da je pokopan na Navju v Ljubljani, na istem mestu, kjer ležijo mnogo bolj znani slovenski književniki. Ob smrti so se ga spomnili glavni slovenski časniki in literarne revije, med drugimi tudi Simon Gregorčič.

IZVLEČEK
Namen prispevka je poglobiti védenje o Ivanu Resmanu (1848-1905), v javnosti manj znanemu pesniku, ki je v zadnjih desetletjih 19. stoletja in v začetku 20. stoletja imel določeno vlogo pri afirmaciji slovenskega narodnega gibanja. Resmanova življenjska pot ni bila premočrtna, nanjo je vplivalo med drugim dejstvo, da je bila njegova družina med prvimi na Slovenskem, ki so se organizirano izselile v ZDA; do tega je prišlo takoj po koncu ameriške državljanske vojne leta 1865, ko je bil pesnik še mladoleten. Ena od okoliščin, ki so ga v kasnejših letih zaznamovale, je bilo tudi stalno službeno premeščanje, kar ga je več let odtegnilo od domovine in začasno vsidralo na obrobje tedaj prostrane Avstro-Ogrske.
Od približno 80 pesmi njegove edine pesniške zbirke, Moje dece (1901), najdemo nekatere, ki obravnavajo izseljensko problematiko, pomenljivo pa je tudi dejstvo, da je v zgodnjih dramskih stvaritvah uporabil tudi psevdonim Ameriški.
Resman je v slovenskem prostoru deloval večinoma v krajih vzdolž Južne železnice, pri kateri je služboval kot železniški uradnik. Angažiral se je v živahnem društvenem življenju poznega 19. stoletja, s tem da je opravljal tudi vidne funkcije, kot npr. v Jurčič-Tomšičevi ustanovi v okviru Slovenske matice. Gmotno je pomagal društvom in dijakom, npr. Dragotinu Ketteju, hkrati pa pisal prispevke za celo paleto slovenskih časnikov in revij: Slovenski narod, Stritarjev Zvon, Ljubljanski zvon, celovški Slovenec, Bleiweisove Novice, tržaško Edinost, Domovino, Slovan, itd. Sodeloval je z znanimi kulturniki in politiki tedanje dobe, npr. Josipom Jurčičem, Antonom Aškercem, Lovrom Tomanom, Janezom Bleiweisom, Jankom Kersnikom, Henrikom Costo, itd.
Iz Resmanove poezije veje idealizem oziroma romantični odnos do sveta. Njegove pesmi so zelo preproste, s tem da so prepojene, poleg z ljubezenskimi prvinami, predvsem z rodoljubno motiviko, skladno pač z njegovim dolgoletnim delovanjem na narodnoobrambnem področju. Ne dosegajo pa visoke umetniške ravni. Veliko bolj kot pesnik je znan zaradi zaslug pri širjenju slovenske knjižne besede. Še bolj pa kot pisec besedil za skladbe, ki še danes spadajo v repertoar slovenskega zborovskega petja. Njegova besedila so uglasbili pomembni slovenski skladatelji tedanje dobe, začenši z Emilom Adamičem, Antonom Foersterjem, Antonom Schwabom, Franom Gerbičem, idr.
Zaradi tega ni naključje, da je pokopan na Navju v Ljubljani, na istem mestu, kjer ležijo mnogo bolj znani slovenski književniki. Ob smrti so se ga spomnili glavni slovenski časniki in literarne revije, med drugimi tudi Simon Gregorčič.

IZVLEČEK
Prispevek je fragmentaren prikaz odnosa enega dela slovenskih izseljenih izobražencev, trajnih in začasnih, na Češkem in Hrvaškem. Po svojih političnih prepričanjih so bili to večinoma narodno zavedni izobraženci, navdušeni za slovansko vzajemnost, nekateri pa so bili tudi rusofili. Na Češko so odhajali na študij prostovoljno, v znak protesta proti neenakopravnemu položaju Slovanov v državi. Pričakovali so pravo slovansko okolje/vzdušje, ki so ga sicer res lahko spoznali; v nasprotju s Slovenijo pa so se na Češkem soočili tudi z obstojem židovske skupnosti, ki je na Slovenskem ni bilo. Tako so lahko spremljali tudi odklonilen odnos Čehov do Židov in skozi tega – vsaj nekateri, npr. Marn in Radešček – svoje odklonilno stališče še poglobili. Specifične politične razmere na Hrvaškem so prisilile tiste, ki jih je zaposlila oblast oz. zaradi svojih političnih prepričanj niso našli dela doma in so prisilno »pristali« na Hrvaškem, da ne svojih političnih prepričanj ne odklonilnega odnosa do Židov niso objavljali javno. Ali pa so jih objavili, npr. Trdina, šele potem, ko so Hrvaško zapustili.

IZVLEČEK
Prispevek je fragmentaren prikaz odnosa enega dela slovenskih izseljenih izobražencev, trajnih in začasnih, na Češkem in Hrvaškem. Po svojih političnih prepričanjih so bili to večinoma narodno zavedni izobraženci, navdušeni za slovansko vzajemnost, nekateri pa so bili tudi rusofili. Na Češko so odhajali na študij prostovoljno, v znak protesta proti neenakopravnemu položaju Slovanov v državi. Pričakovali so pravo slovansko okolje/vzdušje, ki so ga sicer res lahko spoznali; v nasprotju s Slovenijo pa so se na Češkem soočili tudi z obstojem židovske skupnosti, ki je na Slovenskem ni bilo. Tako so lahko spremljali tudi odklonilen odnos Čehov do Židov in skozi tega – vsaj nekateri, npr. Marn in Radešček – svoje odklonilno stališče še poglobili. Specifične politične razmere na Hrvaškem so prisilile tiste, ki jih je zaposlila oblast oz. zaradi svojih političnih prepričanj niso našli dela doma in so prisilno »pristali« na Hrvaškem, da ne svojih političnih prepričanj ne odklonilnega odnosa do Židov niso objavljali javno. Ali pa so jih objavili, npr. Trdina, šele potem, ko so Hrvaško zapustili.

IZVLEČEK
Področje izseljenstva prežema močan čustveni naboj tako na osebnem nivoju, ko se posameznik opredeljuje to tega pojava in procesa, v njem aktivno sodeluje zlasti v javnem prostoru. Moje zanimanje je z zgodovinopisnega vidika usmerjeno na odnos (pogled) javnosti na izseljevanje in izseljenstvo, saj zasledimo predvsem v publicistiki, književnosti in celo v strokovni literaturi številne pretirane, »črne« in manj »bele« poglede o izseljevanju, nato bivanju v tujini, o številu izseljencev, nevarnostih glede ohranitve slovenstva, katoliške vere, državljanstva itd. Tujina je skozi njihove oče vedno nekaj temnega, hladnega, nevarnega in domovina nekaj toplega, sončnega, materinskega. Skozi to sliko se pojavijo tudi bolj realne, stvarne, informacije, vendar negativne so prevladujoče in odmevajoče v javnem prostoru. Tudi področje števila izseljencev pozna pretiravanja, kar je posledica pomanjkljivih državnih statistik in vodenja izseljencev oz. priseljencev po etnični pripadnosti, maternem jeziku, rodu ipd. Do leta 1991 so Slovenci živeli v različnih državnih skupnostih in v tujih državah vodeni bolj kot Avstrijci, Italijani, Madžari, pripadniki prve in druge Jugoslavije. Najbolj pogosta so razmišljanja o vzrokih in razlogih odhajanja posameznikov za delom v tujino. Koliko je bila to posledica revščine, celo lakote, in koliko le želja po boljšem življenju, če imamo v mislih samo ekonomsko emigracijo? Tu zasledimo več svaril in opozoril s strani države (v 20. stoletju sledimo bolj kontroliranemu odhajanju), Cerkve, intelektualcev kot podpore in razumevanja. Narodnostna pripadnost jr bila najbolj v ospredju. Maloštevilnost Slovencev je botrovala mnenju, da se z njihovo odtujitvijo (asimilacijo) ogroža obstoj slovenskega naroda. Strah je (bil) med najbolj izpostavljenimi in splošnimi argumenti proti izseljevanju Slovencev, Cerkev je dodala še bojazen pred versko mlačnostjo ali celo izgubo vere pri slovenskih izseljencih. Avtor na podlagi javno izrečenih in zapisanih mnenj vzorčno opozori na posamezne izjave in zapise iz preteklosti.

IZVLEČEK
Področje izseljenstva prežema močan čustveni naboj tako na osebnem nivoju, ko se posameznik opredeljuje to tega pojava in procesa, v njem aktivno sodeluje zlasti v javnem prostoru. Moje zanimanje je z zgodovinopisnega vidika usmerjeno na odnos (pogled) javnosti na izseljevanje in izseljenstvo, saj zasledimo predvsem v publicistiki, književnosti in celo v strokovni literaturi številne pretirane, »črne« in manj »bele« poglede o izseljevanju, nato bivanju v tujini, o številu izseljencev, nevarnostih glede ohranitve slovenstva, katoliške vere, državljanstva itd. Tujina je skozi njihove oče vedno nekaj temnega, hladnega, nevarnega in domovina nekaj toplega, sončnega, materinskega. Skozi to sliko se pojavijo tudi bolj realne, stvarne, informacije, vendar negativne so prevladujoče in odmevajoče v javnem prostoru. Tudi področje števila izseljencev pozna pretiravanja, kar je posledica pomanjkljivih državnih statistik in vodenja izseljencev oz. priseljencev po etnični pripadnosti, maternem jeziku, rodu ipd. Do leta 1991 so Slovenci živeli v različnih državnih skupnostih in v tujih državah vodeni bolj kot Avstrijci, Italijani, Madžari, pripadniki prve in druge Jugoslavije. Najbolj pogosta so razmišljanja o vzrokih in razlogih odhajanja posameznikov za delom v tujino. Koliko je bila to posledica revščine, celo lakote, in koliko le želja po boljšem življenju, če imamo v mislih samo ekonomsko emigracijo? Tu zasledimo več svaril in opozoril s strani države (v 20. stoletju sledimo bolj kontroliranemu odhajanju), Cerkve, intelektualcev kot podpore in razumevanja. Narodnostna pripadnost jr bila najbolj v ospredju. Maloštevilnost Slovencev je botrovala mnenju, da se z njihovo odtujitvijo (asimilacijo) ogroža obstoj slovenskega naroda. Strah je (bil) med najbolj izpostavljenimi in splošnimi argumenti proti izseljevanju Slovencev, Cerkev je dodala še bojazen pred versko mlačnostjo ali celo izgubo vere pri slovenskih izseljencih. Avtor na podlagi javno izrečenih in zapisanih mnenj vzorčno opozori na posamezne izjave in zapise iz preteklosti.

IZVLEČEK
V tem prispevku je povzet rezultat Ankete o položaju priseljencev, njihovih potomcev in njihovih kultur v Sloveniji, ki jo je v okviru raziskovalnega projekta Literarna in kulturna podoba priseljencev v Sloveniji (1. 7. 2004 –30. 6. 2007) izvedlo enajst prostovoljcev – študentov ljubljanske Filozofske fakultete v 26 slovenskih mestih z različno koncentracijo prve priseljenske generacije. V pričujočem članku so izpostavljeni zlasti tisti anketni odgovori, ki obravnavajo naslovno temo tega prispevka, to pa so dejavniki, ki vplivajo na kulturni položaj priseljencev v Sloveniji, in pokazatelji, ki pričajo o tem položaju.
Stereotipi o priseljencih v Sloveniji in o tem, kako ogrožajo etnične Slovence, njihovo preživetje (odvzemali naj bi jim delovna mesta), varnost (za večino kaznivih dejanj v Sloveniji naj bi bili odgovorni priseljenci), kulturo, jezik itd., so posredno indikatorji, neposredno pa dejavniki socialno-ekonomskega, političnega in kulturnega položaja priseljencev, zato je o tem sklopu dejavnikov govora že v prvem delu tega članka. Nato so povzeta mnenja anketiranih o njihovi enakopravnosti na področju politike, verskega življenja in izobraževanja. Temu sledita razdelka o pogosto samoumevni (tudi jezikovni) podrejenosti priseljencev ter o tem, kaj o svoji etnični nestrpnosti menijo Slovenci sami. Sledijo trije razdelki, ki predstavljajo osrednji del članka. Prvi obravnava jezikovno znanje anketiranih priseljencev, njihove bralne navade in njihovo gojenje kulturnih tradicij. Drugi obravnava možnosti za razvoj in uveljavitev priseljenskih kulturnih dejavnosti v širši družbi, in sicer v luči anketnih odgovorov kot tudi z vidika spoznanj drugih raziskovalcev, tretji razdelek pa odpira vprašanje o dejanskih možnostih materialno šibkejšega dela pripadnikov priseljenskih skupnosti za kakršnokoli udeležbo na področju kulture.

IZVLEČEK
V tem prispevku je povzet rezultat Ankete o položaju priseljencev, njihovih potomcev in njihovih kultur v Sloveniji, ki jo je v okviru raziskovalnega projekta Literarna in kulturna podoba priseljencev v Sloveniji (1. 7. 2004 –30. 6. 2007) izvedlo enajst prostovoljcev – študentov ljubljanske Filozofske fakultete v 26 slovenskih mestih z različno koncentracijo prve priseljenske generacije. V pričujočem članku so izpostavljeni zlasti tisti anketni odgovori, ki obravnavajo naslovno temo tega prispevka, to pa so dejavniki, ki vplivajo na kulturni položaj priseljencev v Sloveniji, in pokazatelji, ki pričajo o tem položaju.
Stereotipi o priseljencih v Sloveniji in o tem, kako ogrožajo etnične Slovence, njihovo preživetje (odvzemali naj bi jim delovna mesta), varnost (za večino kaznivih dejanj v Sloveniji naj bi bili odgovorni priseljenci), kulturo, jezik itd., so posredno indikatorji, neposredno pa dejavniki socialno-ekonomskega, političnega in kulturnega položaja priseljencev, zato je o tem sklopu dejavnikov govora že v prvem delu tega članka. Nato so povzeta mnenja anketiranih o njihovi enakopravnosti na področju politike, verskega življenja in izobraževanja. Temu sledita razdelka o pogosto samoumevni (tudi jezikovni) podrejenosti priseljencev ter o tem, kaj o svoji etnični nestrpnosti menijo Slovenci sami. Sledijo trije razdelki, ki predstavljajo osrednji del članka. Prvi obravnava jezikovno znanje anketiranih priseljencev, njihove bralne navade in njihovo gojenje kulturnih tradicij. Drugi obravnava možnosti za razvoj in uveljavitev priseljenskih kulturnih dejavnosti v širši družbi, in sicer v luči anketnih odgovorov kot tudi z vidika spoznanj drugih raziskovalcev, tretji razdelek pa odpira vprašanje o dejanskih možnostih materialno šibkejšega dela pripadnikov priseljenskih skupnosti za kakršnokoli udeležbo na področju kulture.

IZVLEČEK
Među hrvatskim iseljenicima i njihovim potomcima u Čileu i Južnoafričkoj Republici (JAR), u razdoblju nakon domovinskog rata i međunarodnog priznanja Republike Hrvatske proveli smo anketno istraživanje u cilju utvrđivanja postojanja/nepostojanja određenih oblika nacionalnog/etničkog identiteta. Komparirali smo odgovore ispitanika kako bi odredili stupanj kongruentnosti anketnih odgovora dviju različitih iseljeničkih skupina.
Komparacijom dvaju istraživanja zaključili smo da iseljenička populacija u JAR-u i Čileu ima nekoliko distinktinih obilježja: generacijska pripadnost, obrazovanje, vrijeme iseljavanja, dužina boravka u imigrantskoj državi. Ovi čimbenici direktno su utjecali na stupanj očuvanosti nacionalnog/etničkog identiteta iseljenika kao i na način izražavanja istog.
Iseljenička populacija u JAR je sastavljena uglavnom od iseljenika pristiglih nakon Drugoga svjetska rata. U JAR je bila čvrsto vezana uz hrvatsku katoličku crkvu koja je bila i glavno društveno središte okupljanja iseljenika. Stupanj očuvanosti nacionalnog/etničkog identiteta među njima je visok. Oni su u visokom postotku hrvatski državljani, znaju i pričaju na materinjem jeziku kao i njihova djeca, te imaju velike pretenzije za povratkom u domovinu. U Čileu je mali broj iseljenika pristiglih nakon Drugoga svjetskoga rata. Većina je rođena u Čileu, i pripadnici su druge, treće pa i četvrte iseljeničke generacije. Oni su uglavnom čileanski državljani, ne znaju i ne komuniciraju na hrvatskom jeziku, a i mali broj je onih koji bi se vratili u Hrvatsku.Unatoč naprijed navedenim distinktivnim obilježjima nalazimo kongruentnost/suglasnost u odgovorima na pitanja: članstvo u udrugama, stupanj zadovoljstva postignutim u imigrantskoj državi, očuvanost etničkih običaja unutar obitelji, informiranost o zbivanjima u Hrvatskoj. Ovi odgovori govore nam o postojanju jake etničke jezgre kod obje ispitivane populacije.U obje iseljeničke populacije nalazimo veliki broj članova hrvatskih iseljeničkih društava putem kojih manifestiraju svoju etničku/nacionalnu pripadnost. U JAR je hrvatska katolička crkva glavni inicijator okupljanja iseljenika, dok je u Čileu većina iseljeničkih društava nastala samoinicijativno željom iseljenika kako bi očuvali svoj etnički identitet. Oni su uglavnom intelektualci, pa i njihova društva nose slična obilježja ( društvo profesionalaca hrvatskog podrijetla, hrvatsko-čileanski institut za kulturu i sl). Unutar obje iseljeničke populacije visok je stupanj zadovoljstva položajem i postignutim u imigrantskoj državi. Također su obje iseljeničke populacije dobro informirane o događajima u domovini, te većina redovito kontaktira sa rodbinom i unutar obitelji njeguje hrvatske običaje.

IZVLEČEK
Među hrvatskim iseljenicima i njihovim potomcima u Čileu i Južnoafričkoj Republici (JAR), u razdoblju nakon domovinskog rata i međunarodnog priznanja Republike Hrvatske proveli smo anketno istraživanje u cilju utvrđivanja postojanja/nepostojanja određenih oblika nacionalnog/etničkog identiteta. Komparirali smo odgovore ispitanika kako bi odredili stupanj kongruentnosti anketnih odgovora dviju različitih iseljeničkih skupina.
Komparacijom dvaju istraživanja zaključili smo da iseljenička populacija u JAR-u i Čileu ima nekoliko distinktinih obilježja: generacijska pripadnost, obrazovanje, vrijeme iseljavanja, dužina boravka u imigrantskoj državi. Ovi čimbenici direktno su utjecali na stupanj očuvanosti nacionalnog/etničkog identiteta iseljenika kao i na način izražavanja istog.
Iseljenička populacija u JAR je sastavljena uglavnom od iseljenika pristiglih nakon Drugoga svjetska rata. U JAR je bila čvrsto vezana uz hrvatsku katoličku crkvu koja je bila i glavno društveno središte okupljanja iseljenika. Stupanj očuvanosti nacionalnog/etničkog identiteta među njima je visok. Oni su u visokom postotku hrvatski državljani, znaju i pričaju na materinjem jeziku kao i njihova djeca, te imaju velike pretenzije za povratkom u domovinu. U Čileu je mali broj iseljenika pristiglih nakon Drugoga svjetskoga rata. Većina je rođena u Čileu, i pripadnici su druge, treće pa i četvrte iseljeničke generacije. Oni su uglavnom čileanski državljani, ne znaju i ne komuniciraju na hrvatskom jeziku, a i mali broj je onih koji bi se vratili u Hrvatsku.Unatoč naprijed navedenim distinktivnim obilježjima nalazimo kongruentnost/suglasnost u odgovorima na pitanja: članstvo u udrugama, stupanj zadovoljstva postignutim u imigrantskoj državi, očuvanost etničkih običaja unutar obitelji, informiranost o zbivanjima u Hrvatskoj. Ovi odgovori govore nam o postojanju jake etničke jezgre kod obje ispitivane populacije.U obje iseljeničke populacije nalazimo veliki broj članova hrvatskih iseljeničkih društava putem kojih manifestiraju svoju etničku/nacionalnu pripadnost. U JAR je hrvatska katolička crkva glavni inicijator okupljanja iseljenika, dok je u Čileu većina iseljeničkih društava nastala samoinicijativno željom iseljenika kako bi očuvali svoj etnički identitet. Oni su uglavnom intelektualci, pa i njihova društva nose slična obilježja ( društvo profesionalaca hrvatskog podrijetla, hrvatsko-čileanski institut za kulturu i sl). Unutar obje iseljeničke populacije visok je stupanj zadovoljstva položajem i postignutim u imigrantskoj državi. Također su obje iseljeničke populacije dobro informirane o događajima u domovini, te većina redovito kontaktira sa rodbinom i unutar obitelji njeguje hrvatske običaje.