Avtorica predstavi dosedanje dosežke v raziskovanju slovenskega izseljenstva  na področju sociolingvistike in nakaže smeri bodočega razvoja. Stična točka  med sociolingvistiko in izseljenstvom je proučevanje dvo- oz. večjezičnosti, v  našem primeru stika med slovenščino in dominantnim jezikom države  priselitve. Poleg kritičnega ovrednotenja dosedanjih raziskav (npr. R. L.  Lenčka, F. J. Kessa, J. Paternosta in drugih) je avtorica podrobno  spregovorila o svojem delu.

Avtorica predstavi dosedanje dosežke v raziskovanju slovenskega izseljenstva  na področju sociolingvistike in nakaže smeri bodočega razvoja. Stična točka  med sociolingvistiko in izseljenstvom je proučevanje dvo- oz. večjezičnosti, v  našem primeru stika med slovenščino in dominantnim jezikom države  priselitve. Poleg kritičnega ovrednotenja dosedanjih raziskav (npr. R. L.  Lenčka, F. J. Kessa, J. Paternosta in drugih) je avtorica podrobno  spregovorila o svojem delu.

Na osnovi kar se da celovitega pregleda vsebine in rezultatov socioloških del,  raziskav, prispevkov, doktorskih in magistrskih del ter ne nazadnje tudi diplomskih nalog, prispevek skozi analizo pokaže na v preteklosti ne obravnavana vprašanja in probleme, ki so za nadaljnja raziskovanje še kako pomembni.

Na osnovi kar se da celovitega pregleda vsebine in rezultatov socioloških del,  raziskav, prispevkov, doktorskih in magistrskih del ter ne nazadnje tudi diplomskih nalog, prispevek skozi analizo pokaže na v preteklosti ne obravnavana vprašanja in probleme, ki so za nadaljnja raziskovanje še kako pomembni.

Za razliko od tovrstnih dosedanjih orisov etnološkega raziskovanja slovenske­ ga izseljenstva, avtorica nameni tokrat več pozornosti razlagi metodološke  usmeritve v preteklih raziskavah na omenjeno tematiko. Skozi historični  presek povojnega zanimanja slovenske etnologije za vprašanja izseljenstva je  razviden tovrstni razcvet v osemdesetih letih, medtem ko v današnjem času,  zaradi preskromnega števila in interesa raziskovalcev, zamira. Članku je  dodana obsežna, vendar še vedno izbrana bibliografija, ki nas opozarja tudi  na določene spodbude za raziskovanje slovenskih izseljencev v obdobju pred letom 1940.

Za razliko od tovrstnih dosedanjih orisov etnološkega raziskovanja slovenske­ ga izseljenstva, avtorica nameni tokrat več pozornosti razlagi metodološke  usmeritve v preteklih raziskavah na omenjeno tematiko. Skozi historični  presek povojnega zanimanja slovenske etnologije za vprašanja izseljenstva je  razviden tovrstni razcvet v osemdesetih letih, medtem ko v današnjem času,  zaradi preskromnega števila in interesa raziskovalcev, zamira. Članku je  dodana obsežna, vendar še vedno izbrana bibliografija, ki nas opozarja tudi  na določene spodbude za raziskovanje slovenskih izseljencev v obdobju pred letom 1940.

Prispevek predstavlja kolikor mogoče zgoščen pregled doslej objavljenih literarno zgodovinskih raziskav slovenske izseljenske književnosti, zlasti tistih, ki so izšle na Slovenskem, deloma pa vključuje tudi tovrstne strokovne objave v slovenskem zamejstvu in na tujem, kronološkemu pregledu raziskav je doda na obsežna izbrana bibliografija literarnozgodovinskih monografij, razprav in člankov o slovenski izseljenski književnosti.

Prispevek predstavlja kolikor mogoče zgoščen pregled doslej objavljenih literarno zgodovinskih raziskav slovenske izseljenske književnosti, zlasti tistih, ki so izšle na Slovenskem, deloma pa vključuje tudi tovrstne strokovne objave v slovenskem zamejstvu in na tujem, kronološkemu pregledu raziskav je doda na obsežna izbrana bibliografija literarnozgodovinskih monografij, razprav in člankov o slovenski izseljenski književnosti.

Članek se ukvarja z raziskovanjem izseljevanja Slovencev po drugi svetovni vojni, s posebnim oziroma na vlogo zgodovinopisja v tem raziskovanj. Avtor članka ugotavlja, da so se z raziskovanjem slovenskega izseljenstva ukvarjali predvsem ljubiteljsko vse do simpozija o Louisu Adamiču, ki ga je Univerza v Ljubljani priredila 1981. leta. Že prej je avtor tega članka pričel z delom na doktorski disertaciji o vlogi ameriških Slovencev, ki so jo imeli v drugi svetovni vojni, ki jo je obranil leta 1983. Zgodovinarja Andrej Vovko in Marjan Drnovšek pa sta pričela z delom na zgodovini slovenskega izseljenstva, ko sta se zaposlila na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU.

Članek se ukvarja z raziskovanjem izseljevanja Slovencev po drugi svetovni vojni, s posebnim oziroma na vlogo zgodovinopisja v tem raziskovanj. Avtor članka ugotavlja, da so se z raziskovanjem slovenskega izseljenstva ukvarjali predvsem ljubiteljsko vse do simpozija o Louisu Adamiču, ki ga je Univerza v Ljubljani priredila 1981. leta. Že prej je avtor tega članka pričel z delom na doktorski disertaciji o vlogi ameriških Slovencev, ki so jo imeli v drugi svetovni vojni, ki jo je obranil leta 1983. Zgodovinarja Andrej Vovko in Marjan Drnovšek pa sta pričela z delom na zgodovini slovenskega izseljenstva, ko sta se zaposlila na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU.