Slovenski etnologi kot vir za interpretacijo vsakdanjega življenja ljudi že dlje časa uporabljajo avtobiografije. V zadnjem času narašča zanimanje za metodološke pristope z namenom zagotoviti bolj vsestransko uporabo gradiv. V svojem članku avtorica predstavi nekaj definicij avtobiografije in njihovo rabo v primeru raziskovanja načina življenja druge povojne generacije avstralskih Slovencev. Sporočilo avtobiografije je neločljivo povezano z identiteto pripovedovalca, kar je tudi razvidno iz poročevalkinih življenjskih zgodb, zbranih v terenski raziskavi pred desetimi leti. Čeprav zgodbe niso vključene v članek, so pomagale avtorici dokazati, da so avtobiografije edinstvene in neposnemljive osebne interpretacije zgodovinske resnice. V zaključku najdemo novejše izjave slovenskih etnologov v zvezi z avtobiografijami in njihovo rabo v znanstvene namene.

Slovenski etnologi kot vir za interpretacijo vsakdanjega življenja ljudi že dlje časa uporabljajo avtobiografije. V zadnjem času narašča zanimanje za metodološke pristope z namenom zagotoviti bolj vsestransko uporabo gradiv. V svojem članku avtorica predstavi nekaj definicij avtobiografije in njihovo rabo v primeru raziskovanja načina življenja druge povojne generacije avstralskih Slovencev. Sporočilo avtobiografije je neločljivo povezano z identiteto pripovedovalca, kar je tudi razvidno iz poročevalkinih življenjskih zgodb, zbranih v terenski raziskavi pred desetimi leti. Čeprav zgodbe niso vključene v članek, so pomagale avtorici dokazati, da so avtobiografije edinstvene in neposnemljive osebne interpretacije zgodovinske resnice. V zaključku najdemo novejše izjave slovenskih etnologov v zvezi z avtobiografijami in njihovo rabo v znanstvene namene.

Avtor v prispevku razpravlja o pogledih Louisa Adamiča o duhovni in kulturni odtujitvi, ki so ju doživljali otroci priseljencev v Združenih državah Amerike med leti 1930 in 1940. V nasprotju s pojmom »izdajstva« etničnih izvorov druge generacije, ki ga je populariziral zgodovinar Marcus Lee Hansen, Adamič podrobno opiše, kako so bili priseljenski otroci zaznamovani z občutki manjvrednosti in brezkoreninskosti. Čeprav si je druga generacija prizadevala, da se polno vključi v ameriški način življenja, so se morali boriti z omejitvami etnične identitete, ki jim jih je postavljala večinska družba. Avtor razprave je preučil Adamičevo prozno in novinarsko obravnavanje problema druge generacije. Posebno pozornost je posvetil njegovemu romanu Grandsons (1935) in njegovemu opisu ameriških etničnih izkušenj v From Many Lands (1940) ter v What's Your Name? In na koncu ugotavlja, da je Adamičeva razprava o problemih druge generacije del njegovega argumentiranja potrebe po novi ameriški genealogiji, ki bi cenila narodovo priseljensko dediščino.

Avtor v prispevku razpravlja o pogledih Louisa Adamiča o duhovni in kulturni odtujitvi, ki so ju doživljali otroci priseljencev v Združenih državah Amerike med leti 1930 in 1940. V nasprotju s pojmom »izdajstva« etničnih izvorov druge generacije, ki ga je populariziral zgodovinar Marcus Lee Hansen, Adamič podrobno opiše, kako so bili priseljenski otroci zaznamovani z občutki manjvrednosti in brezkoreninskosti. Čeprav si je druga generacija prizadevala, da se polno vključi v ameriški način življenja, so se morali boriti z omejitvami etnične identitete, ki jim jih je postavljala večinska družba. Avtor razprave je preučil Adamičevo prozno in novinarsko obravnavanje problema druge generacije. Posebno pozornost je posvetil njegovemu romanu Grandsons (1935) in njegovemu opisu ameriških etničnih izkušenj v From Many Lands (1940) ter v What's Your Name? In na koncu ugotavlja, da je Adamičeva razprava o problemih druge generacije del njegovega argumentiranja potrebe po novi ameriški genealogiji, ki bi cenila narodovo priseljensko dediščino.

IZVLEČEK
Profesorju Henryju A. Christianu je prerana smrt preprečila objavo monografije o življenju in delu Louisa Adamiča. Njegova bogata zapuščina – zbrano gradivo o Adamiču – pa kljub temu predstavlja dragoceno osnovo za nadaljevanje njegovega raziskovalnega dela. Njegovi hčerki Judith Christian in Carolyn Needham sta darovali njegovo gradivo ustanovi Immigration History Research Center (IHRC) na Univerzi v Minnesoti. Professor Rudolph J. Vecoli, direktor IHRC, je poslano gradivo vključil v obstoječi arhiv IHRC in hkrati ustanovil »Sklad Louisa Adamiča in Henryja Christiana za slovenskoameriške študije«. Sklad naj bi podpiral slovenske ali ameriške podiplomske študente pri urejanju slovenskoameriškega gradiva v arhivu IHRC ter pri raziskovanju slovenskoameriške zgodovine in kulture.

IZVLEČEK
Profesorju Henryju A. Christianu je prerana smrt preprečila objavo monografije o življenju in delu Louisa Adamiča. Njegova bogata zapuščina – zbrano gradivo o Adamiču – pa kljub temu predstavlja dragoceno osnovo za nadaljevanje njegovega raziskovalnega dela. Njegovi hčerki Judith Christian in Carolyn Needham sta darovali njegovo gradivo ustanovi Immigration History Research Center (IHRC) na Univerzi v Minnesoti. Professor Rudolph J. Vecoli, direktor IHRC, je poslano gradivo vključil v obstoječi arhiv IHRC in hkrati ustanovil »Sklad Louisa Adamiča in Henryja Christiana za slovenskoameriške študije«. Sklad naj bi podpiral slovenske ali ameriške podiplomske študente pri urejanju slovenskoameriškega gradiva v arhivu IHRC ter pri raziskovanju slovenskoameriške zgodovine in kulture.

IZVLEČEK
Izseljevanje predstavlja enega najvidnejših pojavov v demografski zgodovini Evrope 19. stoletja, pri čemer je imela Velika Britanija pomembno vlogo. Ocenjujejo, da se je v tem času od skupno 44 milijonov evropskih izseljencev izselilo kar 16 milijonov ljudi z britanskih otokov. Na tako množično izseljevanje je vplivala cela vrsta odbojnih in na drugi strani privlačnih dejavnikov (an. ‘push’ and ‘pull’ factors), kot so brezposelnost na podeželju, porast prebivalstva, rast evropskih kolonij in razvoj parnega transporta. Ne glede na splošne vzroke izseljevanja pa sta posameznike pri njihovi odločitvi za izselitev motivirali predvsem njihovo prepričanje in dojemanje izseljenstva, ki sta bili odvisni od dostopnosti tovrstnih informacij. Te so se pojavljale v različnih oblikah, od spominskih zapisov z obiskov, pisem, knjig, časopisov pa do razgovorov s povratniki. Namen tega prispevka je raziskati, kako so tedanji potencialni izseljenci prihajali v stik z informacijami o Novi Zelandiji in njenih možnostih za priseljevanje.

IZVLEČEK
Izseljevanje predstavlja enega najvidnejših pojavov v demografski zgodovini Evrope 19. stoletja, pri čemer je imela Velika Britanija pomembno vlogo. Ocenjujejo, da se je v tem času od skupno 44 milijonov evropskih izseljencev izselilo kar 16 milijonov ljudi z britanskih otokov. Na tako množično izseljevanje je vplivala cela vrsta odbojnih in na drugi strani privlačnih dejavnikov (an. ‘push’ and ‘pull’ factors), kot so brezposelnost na podeželju, porast prebivalstva, rast evropskih kolonij in razvoj parnega transporta. Ne glede na splošne vzroke izseljevanja pa sta posameznike pri njihovi odločitvi za izselitev motivirali predvsem njihovo prepričanje in dojemanje izseljenstva, ki sta bili odvisni od dostopnosti tovrstnih informacij. Te so se pojavljale v različnih oblikah, od spominskih zapisov z obiskov, pisem, knjig, časopisov pa do razgovorov s povratniki. Namen tega prispevka je raziskati, kako so tedanji potencialni izseljenci prihajali v stik z informacijami o Novi Zelandiji in njenih možnostih za priseljevanje.

IZVLEČEK
V članku je analizirano znanstveno in umetniško delo Irene Birsa, ki se je rodila v Avstraliji slovenskim staršem. Spričo svoje prerane smrti leta 1991 raziskovalnega dela s področja slovenske izseljenske skupnosti v Avstraliji, posebej v državi Victoriji, ni uspela dokončati, vendar je leta 1994 posmrtno izšla njena knjiga člankov, esejev in razprav Slovenians in Australia, ki predstavlja dragocen vir podatkov za raziskovalce omenjenega področja. V drugem delu so predstavljene nekatere redke Birsine pesmi, ki obstoje v rokopisu, a so subtilno dovršene in praktično neznane širši publiki.

IZVLEČEK
V članku je analizirano znanstveno in umetniško delo Irene Birsa, ki se je rodila v Avstraliji slovenskim staršem. Spričo svoje prerane smrti leta 1991 raziskovalnega dela s področja slovenske izseljenske skupnosti v Avstraliji, posebej v državi Victoriji, ni uspela dokončati, vendar je leta 1994 posmrtno izšla njena knjiga člankov, esejev in razprav Slovenians in Australia, ki predstavlja dragocen vir podatkov za raziskovalce omenjenega področja. V drugem delu so predstavljene nekatere redke Birsine pesmi, ki obstoje v rokopisu, a so subtilno dovršene in praktično neznane širši publiki.