Zbornik z naslovom Didov san s heterogenimi perspektivami na hrvaško izseljenstvo lahko beremo kot kolaž različnih stališč, ki šele kot celota smiselno zarišejo obod zgodbe. Sprehod skozi deset različnih – osebnopripovednih in analitičnih – prispevkov kot tudi literarnih drobcev se dotakne širokega spektra pogledov, stališč in izkušenj, ki uokvirjajo tako povratništvo kot tudi izseljenstvo. Po besedah urednic je cilj takšne zastavitve zbornika obiti avtoritativno in avtoritarno cenzuriranje pričevanj in enostransko ideološko pozicioniranje. Kljub samoumevnosti takšne znanstvene drže pa zbornik prav z odpiranjem prostora različnim glasovom, ki jim je dana avtonomna vloga, pomembno in ponovno opozarja na nujnost reflektiranja (ne)ideološke drže znanosti.

Zbornik z naslovom Didov san s heterogenimi perspektivami na hrvaško izseljenstvo lahko beremo kot kolaž različnih stališč, ki šele kot celota smiselno zarišejo obod zgodbe. Sprehod skozi deset različnih – osebnopripovednih in analitičnih – prispevkov kot tudi literarnih drobcev se dotakne širokega spektra pogledov, stališč in izkušenj, ki uokvirjajo tako povratništvo kot tudi izseljenstvo. Po besedah urednic je cilj takšne zastavitve zbornika obiti avtoritativno in avtoritarno cenzuriranje pričevanj in enostransko ideološko pozicioniranje. Kljub samoumevnosti takšne znanstvene drže pa zbornik prav z odpiranjem prostora različnim glasovom, ki jim je dana avtonomna vloga, pomembno in ponovno opozarja na nujnost reflektiranja (ne)ideološke drže znanosti.

V drugi polovici leta 2014 sta v Ljubljani izšli dve znanstveni monografiji na temo narodnih manjšin v Republiki Sloveniji, s poudarkom na vprašanju statusnopravnega položaja največjih v ustavi neimenovanih narodnih manjšin v tej državi. Knjigi sta, sodeč po nekaterih odzivih, užalili nacionalistične, »monokulturalistične« in še kakšne težnje tistega dela slovenske družbe, ki se počuti ogroženega ob skoraj vsakem poskusu uvedbe enakopravnosti nekoliko drugačnih.

Osrednja tema obeh knjig je namreč vprašanje, ali si slovenski Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci in Srbi (ABČHMS) zaslužijo status narodne manjšine ali ne. Publikaciji, katerih priprava je bila načrtovana in koordinirana na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, nista le »hišni« raziskovalni rezultat, temveč sta plod medinstitucionalnega sodelovanja. In kar je danes že skoraj redkost: monografiji nista rezultat kakega raziskovalnega projekta,[1] temveč odraz potrebe po zapolnitvi dolgoletne strokovne in politične vrzeli, ki neposredno zadeva sorazmerno množičen segment slovenske populacije.

V drugi polovici leta 2014 sta v Ljubljani izšli dve znanstveni monografiji na temo narodnih manjšin v Republiki Sloveniji, s poudarkom na vprašanju statusnopravnega položaja največjih v ustavi neimenovanih narodnih manjšin v tej državi. Knjigi sta, sodeč po nekaterih odzivih, užalili nacionalistične, »monokulturalistične« in še kakšne težnje tistega dela slovenske družbe, ki se počuti ogroženega ob skoraj vsakem poskusu uvedbe enakopravnosti nekoliko drugačnih.

Osrednja tema obeh knjig je namreč vprašanje, ali si slovenski Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci in Srbi (ABČHMS) zaslužijo status narodne manjšine ali ne. Publikaciji, katerih priprava je bila načrtovana in koordinirana na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, nista le »hišni« raziskovalni rezultat, temveč sta plod medinstitucionalnega sodelovanja. In kar je danes že skoraj redkost: monografiji nista rezultat kakega raziskovalnega projekta,[1] temveč odraz potrebe po zapolnitvi dolgoletne strokovne in politične vrzeli, ki neposredno zadeva sorazmerno množičen segment slovenske populacije.

Predstave o izseljevanju iz Istre se navezujejo predvsem na t. i. eksodus italijanskega prebivalstva po drugi svetovni vojni. Ta asociacija ima zaradi političnega pomena takratnega dogajanja vidno mesto v italijanski in mednarodni historiografiji. Druga istrska selitvena gibanja so tako ostala v senci in bila deležna le manjšega števila obravnav. Sedaj se jim je pridružila prva monografska študija o izseljevanju iz Istre od srede 19. do štiridesetih let 20. stoletja, s katero je Javier Grossutti želel prispevati k zapolnitvi te vrzeli. Avtor je delo opravil natančno in s smislom za celoto, ki odlikuje njegove številne študije o furlanskem izseljevanju. Zgodovino istrskih selitvenih pojavov si prizadeva razbirati v njihovih globalnih in partikularnih razsežnostih ter brez nacionalnih ali drugih vnaprejšnjih opredeljevanj. Svoja dognanja opira na zavidljiv nabor gradiva, kar je v dobi rokohitrske hiperproduktivne historiografije že samo na sebi vredno pohvale. V razpravo je pritegnil razpoložljivo statistiko in vso pomembnejšo italijansko, hrvaško, slovensko in drugo literaturo. S tem ponuja panoramski pregled ter vrednotenje specifičnih vidikov istrskih migracijskih gibanj v dobi zrele modernizacije.

Predstave o izseljevanju iz Istre se navezujejo predvsem na t. i. eksodus italijanskega prebivalstva po drugi svetovni vojni. Ta asociacija ima zaradi političnega pomena takratnega dogajanja vidno mesto v italijanski in mednarodni historiografiji. Druga istrska selitvena gibanja so tako ostala v senci in bila deležna le manjšega števila obravnav. Sedaj se jim je pridružila prva monografska študija o izseljevanju iz Istre od srede 19. do štiridesetih let 20. stoletja, s katero je Javier Grossutti želel prispevati k zapolnitvi te vrzeli. Avtor je delo opravil natančno in s smislom za celoto, ki odlikuje njegove številne študije o furlanskem izseljevanju. Zgodovino istrskih selitvenih pojavov si prizadeva razbirati v njihovih globalnih in partikularnih razsežnostih ter brez nacionalnih ali drugih vnaprejšnjih opredeljevanj. Svoja dognanja opira na zavidljiv nabor gradiva, kar je v dobi rokohitrske hiperproduktivne historiografije že samo na sebi vredno pohvale. V razpravo je pritegnil razpoložljivo statistiko in vso pomembnejšo italijansko, hrvaško, slovensko in drugo literaturo. S tem ponuja panoramski pregled ter vrednotenje specifičnih vidikov istrskih migracijskih gibanj v dobi zrele modernizacije.

IZVLEČEK

V prispevku so predstavljene ključne spremembe, ki so se na področju priseljenske zakonodaje zgodile v ZDA od predsedniškega mandata Billa Clintona do danes, ko je število nedokumentiranih priseljencev v ZDA preseglo enajst milijonov in je potreba po ureditvi sistema priseljevanja nujna tako z ekonomskega, varnostnega kot s socialnega vidika. Prispevek zato ponuja vpogled v analizo sprejemanja nove priseljenske zakonodaje v predsedniškem mandatu Baracka Obame ter v načrtovane spremembe sistema, sprejete v Senatu ameriškega Kongresa. V zaključku prispevka so tudi predvidevanja, kaj lahko pričakujemo v prihodnje, ko se bo aktualna razprava preselila v Predstavniški dom Kongresa.

KLJUČNE BESEDE: priseljevanje, ZDA, priseljenska zakonodaja, nedokumentirani priseljenci, reforma sistema priseljevanja

IZVLEČEK

V prispevku so predstavljene ključne spremembe, ki so se na področju priseljenske zakonodaje zgodile v ZDA od predsedniškega mandata Billa Clintona do danes, ko je število nedokumentiranih priseljencev v ZDA preseglo enajst milijonov in je potreba po ureditvi sistema priseljevanja nujna tako z ekonomskega, varnostnega kot s socialnega vidika. Prispevek zato ponuja vpogled v analizo sprejemanja nove priseljenske zakonodaje v predsedniškem mandatu Baracka Obame ter v načrtovane spremembe sistema, sprejete v Senatu ameriškega Kongresa. V zaključku prispevka so tudi predvidevanja, kaj lahko pričakujemo v prihodnje, ko se bo aktualna razprava preselila v Predstavniški dom Kongresa.

KLJUČNE BESEDE: priseljevanje, ZDA, priseljenska zakonodaja, nedokumentirani priseljenci, reforma sistema priseljevanja

IZVLEČEK

Namen članka je ugotoviti, kako izobraževalni diskurz kot pomemben socializacijski akter generira etno-/evropocentrična stališča in rasistične reprezentacije »drugega«. Avtorica izhaja iz socialnozgodovinske in primerjalne metode posameznih teorij etno-/evropocentrizma in rasizma ter njihove reprodukcije v izobraževalnem diskurzu. Ugotavlja, da učbeniki za zgodovino in geografijo omogočajo definiranje potencialno možnih in zelo verjetnih situacij, ki vodijo v negativne, evropocentrične, tudi rasistične sklepe o Neevropejcih in migrantih. To dosegajo s posebnimi jezikovnimi strategijami, s selekcijo slikovnega gradiva in zlasti na ravni vsebine ter širšega tekstualnega konteksta.

KLJUČNE BESEDE: etnocentrizem, rasizem, ideologija, učbeniki, Neevropa

IZVLEČEK

Namen članka je ugotoviti, kako izobraževalni diskurz kot pomemben socializacijski akter generira etno-/evropocentrična stališča in rasistične reprezentacije »drugega«. Avtorica izhaja iz socialnozgodovinske in primerjalne metode posameznih teorij etno-/evropocentrizma in rasizma ter njihove reprodukcije v izobraževalnem diskurzu. Ugotavlja, da učbeniki za zgodovino in geografijo omogočajo definiranje potencialno možnih in zelo verjetnih situacij, ki vodijo v negativne, evropocentrične, tudi rasistične sklepe o Neevropejcih in migrantih. To dosegajo s posebnimi jezikovnimi strategijami, s selekcijo slikovnega gradiva in zlasti na ravni vsebine ter širšega tekstualnega konteksta.

KLJUČNE BESEDE: etnocentrizem, rasizem, ideologija, učbeniki, Neevropa