IZVLEČEK

Avtor razpravlja o digitalnih praksah ohranjanja in reprezentacije multikulturne dediščine, v prvem delu o razkoraku med dominantnimi, uradnimi in pogosto (nacionalno) izključujočimi praksami na eni ter di- gitalnimi praksami »dediščinjenja« na drugi. Pri tem se osredotoči na digitalne prakse, ki so razumljene kot vznikajoče strategije in orodja za ohranjanje, razvoj in vpisovanje vernakularne kulturne dediščine v širše izkustvene prostore. Avtor se osredotoči na prisotnosti in odsotnosti dediščine druge svetovne vojne, socialistične Jugoslavije in postjugoslovanske migrantske dediščine v Sloveniji oz. slovenskih di- gitalnih prostorih. V ta namen avtor razpravlja o več vernakularnih intervencijah kot primerih prisedan- janja jugoslovanske preteklosti. Glede na specifiko tehno-kulturnih okolij, kjer ta tematika »biva«, avtor predstavi koncept »sozgodovinskosti«, s katerim označuje fenomen intervencije afektivnih medijskih praks v sočasnost »bivanja« individualiziranih, posredovanih in mediatiziranih prisedanjanj preteklosti.

KLJUČNE BESEDE: digitalna dediščina, sozgodovinskost, digitalno pripovedništvo, migracije

IZVLEČEK

Avtor razpravlja o digitalnih praksah ohranjanja in reprezentacije multikulturne dediščine, v prvem delu o razkoraku med dominantnimi, uradnimi in pogosto (nacionalno) izključujočimi praksami na eni ter di- gitalnimi praksami »dediščinjenja« na drugi. Pri tem se osredotoči na digitalne prakse, ki so razumljene kot vznikajoče strategije in orodja za ohranjanje, razvoj in vpisovanje vernakularne kulturne dediščine v širše izkustvene prostore. Avtor se osredotoči na prisotnosti in odsotnosti dediščine druge svetovne vojne, socialistične Jugoslavije in postjugoslovanske migrantske dediščine v Sloveniji oz. slovenskih di- gitalnih prostorih. V ta namen avtor razpravlja o več vernakularnih intervencijah kot primerih prisedan- janja jugoslovanske preteklosti. Glede na specifiko tehno-kulturnih okolij, kjer ta tematika »biva«, avtor predstavi koncept »sozgodovinskosti«, s katerim označuje fenomen intervencije afektivnih medijskih praks v sočasnost »bivanja« individualiziranih, posredovanih in mediatiziranih prisedanjanj preteklosti.

KLJUČNE BESEDE: digitalna dediščina, sozgodovinskost, digitalno pripovedništvo, migracije

IZVLEČEK
Na podlagi analize več jezične rokopisne zbirke kuharskih receptov skuša avtor rekonstruirati proces nacionalne samoidentifikacije v času pred prvo svetovno vojno in po njej. Pri tem ugotavlja, da se je na tromeji med Madžarsko, Avstrijo in Slovenijo interkulturalizem, ki je vse do izbruha vojne zaznamoval vse dimenzije vsakdanjega življenja v pokrajini med Muro in Rabo, v veliki meri ohranil vse do druge svetovne vojne. Po njegovem mnenju se je tipični zahodnopanonski multikulturalizem, ki so ga v veliki meri sooblikovali tudi vplivi iz hrvaškega Medžimurja, domala neokrnjen ohranil skozi obe desetletji med obema vojnama. O tem pričajo tako prakse iz vsakdanjega življenja kot tudi počasno uveljavljanje slovenskega šolstva in novega sistema javne uprave Kraljevine SHS. Ne glede na energično slovenizacijo Prekmurja se je v vsakdanji govorici bi- ali celo trilingvizem ohranil vse do srede štiridesetih let prejšnjega stoletja. Ali rečeno drugače, tako hrana kakor tudi opis njene priprave pričata o tem, da je interkulturalizem belle époque prešel v sodobni multikulturalizem obmejnih regij in se kot tak ohranil globoko v 20. stoletje.
KLJUČNE BESEDE: interkulturalizem, multikulturalizem, večjezičnost, hrana, kuharski recepti, gospodinjstvo,Prekmurje, meja

IZVLEČEK
Na podlagi analize več jezične rokopisne zbirke kuharskih receptov skuša avtor rekonstruirati proces nacionalne samoidentifikacije v času pred prvo svetovno vojno in po njej. Pri tem ugotavlja, da se je na tromeji med Madžarsko, Avstrijo in Slovenijo interkulturalizem, ki je vse do izbruha vojne zaznamoval vse dimenzije vsakdanjega življenja v pokrajini med Muro in Rabo, v veliki meri ohranil vse do druge svetovne vojne. Po njegovem mnenju se je tipični zahodnopanonski multikulturalizem, ki so ga v veliki meri sooblikovali tudi vplivi iz hrvaškega Medžimurja, domala neokrnjen ohranil skozi obe desetletji med obema vojnama. O tem pričajo tako prakse iz vsakdanjega življenja kot tudi počasno uveljavljanje slovenskega šolstva in novega sistema javne uprave Kraljevine SHS. Ne glede na energično slovenizacijo Prekmurja se je v vsakdanji govorici bi- ali celo trilingvizem ohranil vse do srede štiridesetih let prejšnjega stoletja. Ali rečeno drugače, tako hrana kakor tudi opis njene priprave pričata o tem, da je interkulturalizem belle époque prešel v sodobni multikulturalizem obmejnih regij in se kot tak ohranil globoko v 20. stoletje.
KLJUČNE BESEDE: interkulturalizem, multikulturalizem, večjezičnost, hrana, kuharski recepti, gospodinjstvo,Prekmurje, meja

IZVLEČEK
Srbska pravoslavna skupnost v Beli krajini, ki jo danes sestavljajo štiri vasi (Bojanci, Miliči, Marindol in Paunoviči), se pogosto opisuje kot najsevernejši “otok” srbskega pravoslavnega prebivalstva. Tradicionalno se obravnava skozi ideološko prizmo lokalnosti, avtentičnosti (ali njenega pomanjkanja), izolacije in razlikovanja od ostalega prebivalstva Bele krajine. Kot posledica tovrstne obravnave prevladujoči diskurzi (tako akademski kot popularni) o omenjeni skupnosti bodisi osvetljujejo in poskušajo rekonstruirati “čiste”, “izvirne” kulturne in jezikovne značilnosti bodisi tožijo nad neizogibnim izginotjem teh značilnosti. Tovrstna binarna perspektiva zapira možnosti za prepoznavanje dinamike tako v vsakdanjih kulturnih vzorcih kot tudi v izpogajanju dediščine v in okoli te skupnosti. Članek dediščino razume kot izkušnjo, ki jo različni akterji uporabljajo v osmišljanju svoje sedanjosti in prihodnosti. Kot taka je dediščina neizogibno dinamična, dialoška, večglasna in pogosto sporna.
KLJUČNE BESEDE: dediščina, Bela krajina, Srbi, folklorizacija, nostalgija

IZVLEČEK
Srbska pravoslavna skupnost v Beli krajini, ki jo danes sestavljajo štiri vasi (Bojanci, Miliči, Marindol in Paunoviči), se pogosto opisuje kot najsevernejši “otok” srbskega pravoslavnega prebivalstva. Tradicionalno se obravnava skozi ideološko prizmo lokalnosti, avtentičnosti (ali njenega pomanjkanja), izolacije in razlikovanja od ostalega prebivalstva Bele krajine. Kot posledica tovrstne obravnave prevladujoči diskurzi (tako akademski kot popularni) o omenjeni skupnosti bodisi osvetljujejo in poskušajo rekonstruirati “čiste”, “izvirne” kulturne in jezikovne značilnosti bodisi tožijo nad neizogibnim izginotjem teh značilnosti. Tovrstna binarna perspektiva zapira možnosti za prepoznavanje dinamike tako v vsakdanjih kulturnih vzorcih kot tudi v izpogajanju dediščine v in okoli te skupnosti. Članek dediščino razume kot izkušnjo, ki jo različni akterji uporabljajo v osmišljanju svoje sedanjosti in prihodnosti. Kot taka je dediščina neizogibno dinamična, dialoška, večglasna in pogosto sporna.
KLJUČNE BESEDE: dediščina, Bela krajina, Srbi, folklorizacija, nostalgija

IZVLEČEK
Članek poskuša preseči opisovanje dediščine v okviru uradnih in vsakodnevnih diskurzov identitete in politik pripadnosti ter raje poudariti pomen prostora v odnosu do dediščine. Avtorica za primer vzame festival Guča na Krasu, prek katerega razišče dve vprašanji: kako je močan občutek lokalnosti posredovan skozi ne-lokalnost zvoka ter kako globalizacija in mobilnost, še zlasti v primeru migrantskih skupnosti, preoblikujeta protokole glasbene dediščine. Avtorica raziskuje, kako glasba trubaških orkestrov, kot osrednji označevalec balkanske glasbe na globalnem tržišču glasb sveta, postane afektivno orodje identifikacije in pripadnosti, s čimer so označene nove dinamike med globalnim in lokalnim v obstoječih procesih upravljanja dediščine srbske skupnosti na tem območju. Diskurzi heterogenosti in transnacionalnosti v 'označevanju' (branding) balkanske glasbe namreč izzivajo ambivalentno identifikacijo članov skupnosti s festivalom. Med zvočnimi okolji, protokoli glasbene dediščine, globalizacijskimi procesi in afektivnimi tehnologijami avtorica prostor obravnava skozi kompleksnost odnosov med skupnostmi, afektivnimi prostorsko-časovnimi zvočnimi kolektivitetami in procesi glasbene globalizacije.
KLJUČNE BESEDE: Guča na Krasu, prostorsko-časovne zvočne kolektivitete, trubaški orkestri, balkanska glasba, protokoli dediščine

IZVLEČEK
Članek poskuša preseči opisovanje dediščine v okviru uradnih in vsakodnevnih diskurzov identitete in politik pripadnosti ter raje poudariti pomen prostora v odnosu do dediščine. Avtorica za primer vzame festival Guča na Krasu, prek katerega razišče dve vprašanji: kako je močan občutek lokalnosti posredovan skozi ne-lokalnost zvoka ter kako globalizacija in mobilnost, še zlasti v primeru migrantskih skupnosti, preoblikujeta protokole glasbene dediščine. Avtorica raziskuje, kako glasba trubaških orkestrov, kot osrednji označevalec balkanske glasbe na globalnem tržišču glasb sveta, postane afektivno orodje identifikacije in pripadnosti, s čimer so označene nove dinamike med globalnim in lokalnim v obstoječih procesih upravljanja dediščine srbske skupnosti na tem območju. Diskurzi heterogenosti in transnacionalnosti v 'označevanju' (branding) balkanske glasbe namreč izzivajo ambivalentno identifikacijo članov skupnosti s festivalom. Med zvočnimi okolji, protokoli glasbene dediščine, globalizacijskimi procesi in afektivnimi tehnologijami avtorica prostor obravnava skozi kompleksnost odnosov med skupnostmi, afektivnimi prostorsko-časovnimi zvočnimi kolektivitetami in procesi glasbene globalizacije.
KLJUČNE BESEDE: Guča na Krasu, prostorsko-časovne zvočne kolektivitete, trubaški orkestri, balkanska glasba, protokoli dediščine

Prispevek je objavljen na angelških straneh.

Prispevek je objavljen na angelških straneh.