IZVLEČEK
Na relativno majhnem območju Obkolpja so več stoletij sobivale tri upravno-politične entitete: Kranjska (Bela krajina), Vojna krajina (Žumberk in Marindol) in civilna Hrvaška, kar je odločilno vplivalo na strukturo prebivalstva. Državno-upravna meja med avstrijskimi deželami kot delom Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti (do 1806), Nemške zveze (do 1866) in Cislajtanije (1867 – 1918) na eni ter Ogrsko-hrvaškim kraljestvom na drugi strani se je bistveno razlikovala od današnje slovensko-hrvaške državne meje. Žumberk in Marindol sta predstavljala kranjsko ozemlje, ki je bilo pod vojaško upravo Vojne krajine, ta pa je bila pod neposrednim nadzorom dvornega vojaškega sveta v Gradcu oz. na Dunaju. Po začasni priključitvi Žumberka in Marindola Hrvaški in Slavoniji v času razpustitve Vojne krajine (1881), se je razplamtel spor med Kranjsko in Hrvaško glede pripadnosti teh ozemelj, ki jih je Kranjska na osnovi historičnega prava zahtevala nazaj. Nejasno stanje se do konca habsburške monarhije ni rešilo. Študija skuša na osnovi zgodovinskih virov pokazati, kakšno mnenje so imeli o svoji pripadnosti sami Žumberčani. Pri virih je problematično, da so največkrat posredni in so ideološko močno obremenjeni. Da si prebivalci teh predelov o svoji pripadnosti niso bili edini, kažejo peticije, ki so zahtevale tako priključitev Hrvaški, kot priključitev Kranjski. Članek prikazuje tudi žilvjenjske razmere Žumberčanov in Marindolcev in jih povezuje z opredelitvijo za Kranjsko ali Hrvaško.

IZVLEČEK
Na relativno majhnem območju Obkolpja so več stoletij sobivale tri upravno-politične entitete: Kranjska (Bela krajina), Vojna krajina (Žumberk in Marindol) in civilna Hrvaška, kar je odločilno vplivalo na strukturo prebivalstva. Državno-upravna meja med avstrijskimi deželami kot delom Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti (do 1806), Nemške zveze (do 1866) in Cislajtanije (1867 – 1918) na eni ter Ogrsko-hrvaškim kraljestvom na drugi strani se je bistveno razlikovala od današnje slovensko-hrvaške državne meje. Žumberk in Marindol sta predstavljala kranjsko ozemlje, ki je bilo pod vojaško upravo Vojne krajine, ta pa je bila pod neposrednim nadzorom dvornega vojaškega sveta v Gradcu oz. na Dunaju. Po začasni priključitvi Žumberka in Marindola Hrvaški in Slavoniji v času razpustitve Vojne krajine (1881), se je razplamtel spor med Kranjsko in Hrvaško glede pripadnosti teh ozemelj, ki jih je Kranjska na osnovi historičnega prava zahtevala nazaj. Nejasno stanje se do konca habsburške monarhije ni rešilo. Študija skuša na osnovi zgodovinskih virov pokazati, kakšno mnenje so imeli o svoji pripadnosti sami Žumberčani. Pri virih je problematično, da so največkrat posredni in so ideološko močno obremenjeni. Da si prebivalci teh predelov o svoji pripadnosti niso bili edini, kažejo peticije, ki so zahtevale tako priključitev Hrvaški, kot priključitev Kranjski. Članek prikazuje tudi žilvjenjske razmere Žumberčanov in Marindolcev in jih povezuje z opredelitvijo za Kranjsko ali Hrvaško.

V prispevku so predstavljene trgovske poti Gaberk ter vpliv le-teh na vlogo ženske v družini in vasi. Ženske iz Vipavskih brd so se odpravljale na pot ne v želji po bogatenju, ampak v nuji po preživetju. Zaradi razmer, v katerih so živele, je bilo njihovo življenje kmečke gospodinje vse prej kot vpeto med štiri stene. Igrale so več vlog: bile so matere, žene, snahe, vaščanke, trgovke, tihotapke oziroma kontrabantke, mogoče celo nekoliko avanturistke in ne nazadnje migrantke oziroma selivke. Selile so se v bližnja mesta in po podeželju ter tako krožile med domom in virom zaslužka za osnovne življenjske potrebe. Predvsem ženske z majhnimi otroki so iskale srednjo pot in se tako niso trajno izselile, ampak le krožile. Tako so še vedno lahko opravljale vlogo matere in žene ter skrbele za dotok denarja v gospodinjstvo.
Beseda, s katero ženske same označujejo svoje trgovske poti in sebe, je brangerstvo oziroma brangerca. To je ženska, ki je v obravnavanem obdobju na razne načine nosila jajca, maslo, sezonsko zelenjavo, maline, meso, žganje in druge pridelke v italijanska mesta, jih tam prodala ali menjala in prinesla domov nekaj denarja ali menjanih živil in gospodinjskih potrebščin, ki jih sicer ni bilo moč kupiti (testenine, milo). Na potek trgovskih poti je vplivalo spreminjanje političnih razmer in posledično državnih meja.
Vzroki za selitve vsake od Gaberk so večpomenski. Čeprav jih v grobem lahko zaobjamemo z družbeno gospodarskim položajem (vsaka sogovornica pove, da je bila glavni razlog za selitve revščina), ima vsaka ženska svojo zgodbo in sebi lastne motive. V ospredje postavljena Olgina zgodba se ujema z zgodbami ostalih Gaberk in je dragocena, saj je tudi Olga sama hodila v Trst ter po ostalih poteh, ki jih je pred njo prehodila njena mati.
Čeprav so bile poti nedvomno fizično naporne, so ženske tako prišle v stik s svetom, ki ni bil viden iz domače vasi. Videle so Trst, veliko, v njihovih očeh in tudi sicer bogato mesto. Poti v manjših skupinah žensk, ki so se poznale, so bile vse prej kot trgovski pohod v tišini. Ženske so se šalile, smejale, prepevale, si delile nasvete – tako trgovske kot tiste, bolj povezane z družinskim življenjem.
Denar, ki so ga brangerce dobile, je predstavljal njihovo vsaj delno finančno samostojnost. Poti so jim predstavljale krajši odmik od otrok in moža ter bile pravzaprav njihov lasten čas. Zaslužen denar je vplival tudi na socialni razvoj vasi, spremembe statusa ženske, družinske trdnosti in tradicionalnih socialnih vzorcev zakonske stabilnosti. V Gaberjah je moč žensk znotraj družine narasla, saj so imele dostop do lastnega denarja. Čeprav so ga porabile za družino, predvsem za otroke in prehrano, so o tem odločale one. Življenjski standard družin se je, čeprav počasi, dvigal tudi zaradi njihovih poti.

V prispevku so predstavljene trgovske poti Gaberk ter vpliv le-teh na vlogo ženske v družini in vasi. Ženske iz Vipavskih brd so se odpravljale na pot ne v želji po bogatenju, ampak v nuji po preživetju. Zaradi razmer, v katerih so živele, je bilo njihovo življenje kmečke gospodinje vse prej kot vpeto med štiri stene. Igrale so več vlog: bile so matere, žene, snahe, vaščanke, trgovke, tihotapke oziroma kontrabantke, mogoče celo nekoliko avanturistke in ne nazadnje migrantke oziroma selivke. Selile so se v bližnja mesta in po podeželju ter tako krožile med domom in virom zaslužka za osnovne življenjske potrebe. Predvsem ženske z majhnimi otroki so iskale srednjo pot in se tako niso trajno izselile, ampak le krožile. Tako so še vedno lahko opravljale vlogo matere in žene ter skrbele za dotok denarja v gospodinjstvo.
Beseda, s katero ženske same označujejo svoje trgovske poti in sebe, je brangerstvo oziroma brangerca. To je ženska, ki je v obravnavanem obdobju na razne načine nosila jajca, maslo, sezonsko zelenjavo, maline, meso, žganje in druge pridelke v italijanska mesta, jih tam prodala ali menjala in prinesla domov nekaj denarja ali menjanih živil in gospodinjskih potrebščin, ki jih sicer ni bilo moč kupiti (testenine, milo). Na potek trgovskih poti je vplivalo spreminjanje političnih razmer in posledično državnih meja.
Vzroki za selitve vsake od Gaberk so večpomenski. Čeprav jih v grobem lahko zaobjamemo z družbeno gospodarskim položajem (vsaka sogovornica pove, da je bila glavni razlog za selitve revščina), ima vsaka ženska svojo zgodbo in sebi lastne motive. V ospredje postavljena Olgina zgodba se ujema z zgodbami ostalih Gaberk in je dragocena, saj je tudi Olga sama hodila v Trst ter po ostalih poteh, ki jih je pred njo prehodila njena mati.
Čeprav so bile poti nedvomno fizično naporne, so ženske tako prišle v stik s svetom, ki ni bil viden iz domače vasi. Videle so Trst, veliko, v njihovih očeh in tudi sicer bogato mesto. Poti v manjših skupinah žensk, ki so se poznale, so bile vse prej kot trgovski pohod v tišini. Ženske so se šalile, smejale, prepevale, si delile nasvete – tako trgovske kot tiste, bolj povezane z družinskim življenjem.
Denar, ki so ga brangerce dobile, je predstavljal njihovo vsaj delno finančno samostojnost. Poti so jim predstavljale krajši odmik od otrok in moža ter bile pravzaprav njihov lasten čas. Zaslužen denar je vplival tudi na socialni razvoj vasi, spremembe statusa ženske, družinske trdnosti in tradicionalnih socialnih vzorcev zakonske stabilnosti. V Gaberjah je moč žensk znotraj družine narasla, saj so imele dostop do lastnega denarja. Čeprav so ga porabile za družino, predvsem za otroke in prehrano, so o tem odločale one. Življenjski standard družin se je, čeprav počasi, dvigal tudi zaradi njihovih poti.

IZVLEČEK
Prekmurje je bilo in je v določeni meri vse do danes ostalo eno najbolj tipičnih geografskih območij množičnega slovenskega izseljevanja.. Manj značilen in precej manj številčen pa je zlasti za pretekla zgodovinska obdobja obratni proces: proces priseljevanja v Prekmurje. Prvi Slovenci, ki so se v večjem številu priselili v Prekmurje, so bili nedvomno begunci iz Primorske, ki so po letu 1918 pobegnili predvsem pred italijanskim raznarodovalnim nasiljem, zlasti po njegovi zaostritvi po fašističnem prevzemu oblasti. Že Soška fronta med I. svetovno vojno, še bolj pa to že omenjeno in raznarodovalni ukrepi italijanskih oblasti, so pregnali iz svojih domov nad 100.000 primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov, od katerih se je po letu 1918 večina zatekla v novoustanovljeno južnoslovansko državo, ostali pa predvsem v Zahodno Evropo in Južno Ameriko, zlasti v Argentino. V prvem obdobju so kot v veliki večini liberalno in jugoslovansko centralistično usmerjeni dobivali zaposlitev v ne preveč priljubljenih državnih poklicih (tako v policiji, carini itd.), kasneje pa so v času gospodarske krize domači prebivalci v njih videli nezaželeno konkurenco v boju za vedno bolj pičel vsakdanji kruh. Beseda »Primorec« v je marsikaterem slovenskem okolju matične domovine pomenila pravo psovko.
K jugoslovanski državi leta 1919 priključeno Prekmurje je nudilo nekaj možnosti za preživljanje zgoraj omenjenih primorskih emigrantov, predvsem učiteljev, ki so s svojim jugoslovanstvom in liberalizmom odločno in v določeni meri tudi kot tujek posegli v tamkajšnje s posebnim zgodovinskim razvojem opredeljeno družbeno, versko, gospodarsko, socialno in kulturno okolje. Državne oblasti so v bližini Dolnje Lendave v krajih Petišovci, Benica in Pince naselile tudi nekaj deset primorskih in istrskih emigrantskih kmečkih družin. Primorski emigranti so v začetku 30. let 20. stoletja v Dolnji Lendavi in v Murski Soboti svoji društvi Soča, v veliki meri pa so s svojo prisotnostjo svoj pečat dali tudi delovanju osnovnih šol v že omenjenih Benici, Petišovcih in Pincah, pa tudi v drugih prekmurskih osnovnih šolah. Vsi ti vidiki življenja primorskih priseljencev oziroma beguncev so zgolj na kratko predstavljeni v pričujoči razpravi.

IZVLEČEK
Prekmurje je bilo in je v določeni meri vse do danes ostalo eno najbolj tipičnih geografskih območij množičnega slovenskega izseljevanja.. Manj značilen in precej manj številčen pa je zlasti za pretekla zgodovinska obdobja obratni proces: proces priseljevanja v Prekmurje. Prvi Slovenci, ki so se v večjem številu priselili v Prekmurje, so bili nedvomno begunci iz Primorske, ki so po letu 1918 pobegnili predvsem pred italijanskim raznarodovalnim nasiljem, zlasti po njegovi zaostritvi po fašističnem prevzemu oblasti. Že Soška fronta med I. svetovno vojno, še bolj pa to že omenjeno in raznarodovalni ukrepi italijanskih oblasti, so pregnali iz svojih domov nad 100.000 primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov, od katerih se je po letu 1918 večina zatekla v novoustanovljeno južnoslovansko državo, ostali pa predvsem v Zahodno Evropo in Južno Ameriko, zlasti v Argentino. V prvem obdobju so kot v veliki večini liberalno in jugoslovansko centralistično usmerjeni dobivali zaposlitev v ne preveč priljubljenih državnih poklicih (tako v policiji, carini itd.), kasneje pa so v času gospodarske krize domači prebivalci v njih videli nezaželeno konkurenco v boju za vedno bolj pičel vsakdanji kruh. Beseda »Primorec« v je marsikaterem slovenskem okolju matične domovine pomenila pravo psovko.
K jugoslovanski državi leta 1919 priključeno Prekmurje je nudilo nekaj možnosti za preživljanje zgoraj omenjenih primorskih emigrantov, predvsem učiteljev, ki so s svojim jugoslovanstvom in liberalizmom odločno in v določeni meri tudi kot tujek posegli v tamkajšnje s posebnim zgodovinskim razvojem opredeljeno družbeno, versko, gospodarsko, socialno in kulturno okolje. Državne oblasti so v bližini Dolnje Lendave v krajih Petišovci, Benica in Pince naselile tudi nekaj deset primorskih in istrskih emigrantskih kmečkih družin. Primorski emigranti so v začetku 30. let 20. stoletja v Dolnji Lendavi in v Murski Soboti svoji društvi Soča, v veliki meri pa so s svojo prisotnostjo svoj pečat dali tudi delovanju osnovnih šol v že omenjenih Benici, Petišovcih in Pincah, pa tudi v drugih prekmurskih osnovnih šolah. Vsi ti vidiki življenja primorskih priseljencev oziroma beguncev so zgolj na kratko predstavljeni v pričujoči razpravi.

IZVLEČEK
Besedilo ugotavlja vpliv slovenskega jezika na oblikovanje etnične identitete pri tretji in četrti generaciji slovenskih političnih emigrantov (SPE) v Argentini, katere posebnost je (bila) homogena zaprtost pred tujimi, argentinskimi vplivi. Tako je tudi z jezikom. S pomočjo visoke kulturne ozaveščenosti in naslanjanja na tradicijo slovenske folklore so se oblikovala kulturna društva, kjer se je ustvarjalo, a ravno tako govorilo le v slovenskem jeziku – vsaka kršitev zoper ta pravila je bila deležna strogih moralnih obtožb.
Naša raziskava, ki je bila opravljena aprila 2006 na podlagi anket med učenci v sobotnih šolah slovenskega jezika in med dijaki slovenskega maturitetnega tečaja v Buenos Airesu, je kot predmet obravnave vzela tretjo in četrto generacijo SPE, ki je, v nasprotju s svojimi (starimi) starši, že močno inkulturirana in do slovenskega jezika goji močno čustveno navezanost le na simbolni ravni, medtem ko je komunikacijska funkcija slovenščine že močno zapostavljena in omejena večinoma na družinsko okolje, kjer slovensko govori 82 % vprašanih, medtem ko se vprašani med seboj pogovarjajo večinoma v španščini (97 %). Vendar moramo vedeti, da je tudi simbolna vloga slovenskega jezika neprecenljive vrednosti, kajti jezik med potomci SPE predstavlja vez s slovensko kulturo oziroma je sinonim zanjo.
Slovenski jezik je danes tudi med mladimi, potomci SPE, spoštovan, cenjen. Zavedajo se njegove vrednosti za obstoj skupnosti tudi v prihodnosti in se ga učijo. Res, da je njegova sporazumevalna funkcija okrnjena, ampak mladi se z njim identificirajo in jim pomeni bistvo slovenstva. Množica odgovorov je potrjevala vlogo slovenskega jezika kot glavnega identifikacijskega elementa pri vprašanju slovenstva, in čeprav so bila vprašanja mogoče malo pretežka za starostno skupino od 12 do 14 let, je bila večina odgovorov jasnih in, kar ni zanemarljivo, napisanih v dobri slovenščini.
Rečemo lahko, da je slovenski jezik med pripadniki tretje in četrte generacije SPE bistven element njihove etnične identitete. Z jasnimi cilji pri ohranjanju slovenskega jezika še v naprej (74 % vprašanih se bo še naprej učilo slovensko), večina bo tudi svoje otroke učila slovenščino (98 %), se tudi mladi zavedajo njegove (simbolne) vloge. Jezik ostaja za večino vez z domovino njihovih starih staršev in je s simbolnega stališča precej pred španskih jezikom, ki je le jezik njihove domovine.

IZVLEČEK
Besedilo ugotavlja vpliv slovenskega jezika na oblikovanje etnične identitete pri tretji in četrti generaciji slovenskih političnih emigrantov (SPE) v Argentini, katere posebnost je (bila) homogena zaprtost pred tujimi, argentinskimi vplivi. Tako je tudi z jezikom. S pomočjo visoke kulturne ozaveščenosti in naslanjanja na tradicijo slovenske folklore so se oblikovala kulturna društva, kjer se je ustvarjalo, a ravno tako govorilo le v slovenskem jeziku – vsaka kršitev zoper ta pravila je bila deležna strogih moralnih obtožb.
Naša raziskava, ki je bila opravljena aprila 2006 na podlagi anket med učenci v sobotnih šolah slovenskega jezika in med dijaki slovenskega maturitetnega tečaja v Buenos Airesu, je kot predmet obravnave vzela tretjo in četrto generacijo SPE, ki je, v nasprotju s svojimi (starimi) starši, že močno inkulturirana in do slovenskega jezika goji močno čustveno navezanost le na simbolni ravni, medtem ko je komunikacijska funkcija slovenščine že močno zapostavljena in omejena večinoma na družinsko okolje, kjer slovensko govori 82 % vprašanih, medtem ko se vprašani med seboj pogovarjajo večinoma v španščini (97 %). Vendar moramo vedeti, da je tudi simbolna vloga slovenskega jezika neprecenljive vrednosti, kajti jezik med potomci SPE predstavlja vez s slovensko kulturo oziroma je sinonim zanjo.
Slovenski jezik je danes tudi med mladimi, potomci SPE, spoštovan, cenjen. Zavedajo se njegove vrednosti za obstoj skupnosti tudi v prihodnosti in se ga učijo. Res, da je njegova sporazumevalna funkcija okrnjena, ampak mladi se z njim identificirajo in jim pomeni bistvo slovenstva. Množica odgovorov je potrjevala vlogo slovenskega jezika kot glavnega identifikacijskega elementa pri vprašanju slovenstva, in čeprav so bila vprašanja mogoče malo pretežka za starostno skupino od 12 do 14 let, je bila večina odgovorov jasnih in, kar ni zanemarljivo, napisanih v dobri slovenščini.
Rečemo lahko, da je slovenski jezik med pripadniki tretje in četrte generacije SPE bistven element njihove etnične identitete. Z jasnimi cilji pri ohranjanju slovenskega jezika še v naprej (74 % vprašanih se bo še naprej učilo slovensko), večina bo tudi svoje otroke učila slovenščino (98 %), se tudi mladi zavedajo njegove (simbolne) vloge. Jezik ostaja za večino vez z domovino njihovih starih staršev in je s simbolnega stališča precej pred španskih jezikom, ki je le jezik njihove domovine.

IZVLEČEK
Namen prispevka je poglobiti védenje o Ivanu Resmanu (1848-1905), v javnosti manj znanemu pesniku, ki je v zadnjih desetletjih 19. stoletja in v začetku 20. stoletja imel določeno vlogo pri afirmaciji slovenskega narodnega gibanja. Resmanova življenjska pot ni bila premočrtna, nanjo je vplivalo med drugim dejstvo, da je bila njegova družina med prvimi na Slovenskem, ki so se organizirano izselile v ZDA; do tega je prišlo takoj po koncu ameriške državljanske vojne leta 1865, ko je bil pesnik še mladoleten. Ena od okoliščin, ki so ga v kasnejših letih zaznamovale, je bilo tudi stalno službeno premeščanje, kar ga je več let odtegnilo od domovine in začasno vsidralo na obrobje tedaj prostrane Avstro-Ogrske.
Od približno 80 pesmi njegove edine pesniške zbirke, Moje dece (1901), najdemo nekatere, ki obravnavajo izseljensko problematiko, pomenljivo pa je tudi dejstvo, da je v zgodnjih dramskih stvaritvah uporabil tudi psevdonim Ameriški.
Resman je v slovenskem prostoru deloval večinoma v krajih vzdolž Južne železnice, pri kateri je služboval kot železniški uradnik. Angažiral se je v živahnem društvenem življenju poznega 19. stoletja, s tem da je opravljal tudi vidne funkcije, kot npr. v Jurčič-Tomšičevi ustanovi v okviru Slovenske matice. Gmotno je pomagal društvom in dijakom, npr. Dragotinu Ketteju, hkrati pa pisal prispevke za celo paleto slovenskih časnikov in revij: Slovenski narod, Stritarjev Zvon, Ljubljanski zvon, celovški Slovenec, Bleiweisove Novice, tržaško Edinost, Domovino, Slovan, itd. Sodeloval je z znanimi kulturniki in politiki tedanje dobe, npr. Josipom Jurčičem, Antonom Aškercem, Lovrom Tomanom, Janezom Bleiweisom, Jankom Kersnikom, Henrikom Costo, itd.
Iz Resmanove poezije veje idealizem oziroma romantični odnos do sveta. Njegove pesmi so zelo preproste, s tem da so prepojene, poleg z ljubezenskimi prvinami, predvsem z rodoljubno motiviko, skladno pač z njegovim dolgoletnim delovanjem na narodnoobrambnem področju. Ne dosegajo pa visoke umetniške ravni. Veliko bolj kot pesnik je znan zaradi zaslug pri širjenju slovenske knjižne besede. Še bolj pa kot pisec besedil za skladbe, ki še danes spadajo v repertoar slovenskega zborovskega petja. Njegova besedila so uglasbili pomembni slovenski skladatelji tedanje dobe, začenši z Emilom Adamičem, Antonom Foersterjem, Antonom Schwabom, Franom Gerbičem, idr.
Zaradi tega ni naključje, da je pokopan na Navju v Ljubljani, na istem mestu, kjer ležijo mnogo bolj znani slovenski književniki. Ob smrti so se ga spomnili glavni slovenski časniki in literarne revije, med drugimi tudi Simon Gregorčič.

IZVLEČEK
Namen prispevka je poglobiti védenje o Ivanu Resmanu (1848-1905), v javnosti manj znanemu pesniku, ki je v zadnjih desetletjih 19. stoletja in v začetku 20. stoletja imel določeno vlogo pri afirmaciji slovenskega narodnega gibanja. Resmanova življenjska pot ni bila premočrtna, nanjo je vplivalo med drugim dejstvo, da je bila njegova družina med prvimi na Slovenskem, ki so se organizirano izselile v ZDA; do tega je prišlo takoj po koncu ameriške državljanske vojne leta 1865, ko je bil pesnik še mladoleten. Ena od okoliščin, ki so ga v kasnejših letih zaznamovale, je bilo tudi stalno službeno premeščanje, kar ga je več let odtegnilo od domovine in začasno vsidralo na obrobje tedaj prostrane Avstro-Ogrske.
Od približno 80 pesmi njegove edine pesniške zbirke, Moje dece (1901), najdemo nekatere, ki obravnavajo izseljensko problematiko, pomenljivo pa je tudi dejstvo, da je v zgodnjih dramskih stvaritvah uporabil tudi psevdonim Ameriški.
Resman je v slovenskem prostoru deloval večinoma v krajih vzdolž Južne železnice, pri kateri je služboval kot železniški uradnik. Angažiral se je v živahnem društvenem življenju poznega 19. stoletja, s tem da je opravljal tudi vidne funkcije, kot npr. v Jurčič-Tomšičevi ustanovi v okviru Slovenske matice. Gmotno je pomagal društvom in dijakom, npr. Dragotinu Ketteju, hkrati pa pisal prispevke za celo paleto slovenskih časnikov in revij: Slovenski narod, Stritarjev Zvon, Ljubljanski zvon, celovški Slovenec, Bleiweisove Novice, tržaško Edinost, Domovino, Slovan, itd. Sodeloval je z znanimi kulturniki in politiki tedanje dobe, npr. Josipom Jurčičem, Antonom Aškercem, Lovrom Tomanom, Janezom Bleiweisom, Jankom Kersnikom, Henrikom Costo, itd.
Iz Resmanove poezije veje idealizem oziroma romantični odnos do sveta. Njegove pesmi so zelo preproste, s tem da so prepojene, poleg z ljubezenskimi prvinami, predvsem z rodoljubno motiviko, skladno pač z njegovim dolgoletnim delovanjem na narodnoobrambnem področju. Ne dosegajo pa visoke umetniške ravni. Veliko bolj kot pesnik je znan zaradi zaslug pri širjenju slovenske knjižne besede. Še bolj pa kot pisec besedil za skladbe, ki še danes spadajo v repertoar slovenskega zborovskega petja. Njegova besedila so uglasbili pomembni slovenski skladatelji tedanje dobe, začenši z Emilom Adamičem, Antonom Foersterjem, Antonom Schwabom, Franom Gerbičem, idr.
Zaradi tega ni naključje, da je pokopan na Navju v Ljubljani, na istem mestu, kjer ležijo mnogo bolj znani slovenski književniki. Ob smrti so se ga spomnili glavni slovenski časniki in literarne revije, med drugimi tudi Simon Gregorčič.