IZVLEČEK
V besedilu avtorica, izhajajoč iz kvalitativne metodologije individualnih intervjujev, umešča primorske skrbstvene delavke, ki dnevno prestopajo slovensko-italijansko državno mejo, da bi v Italiji čistile, varovale otroke in negovale starejše, v sodobne globalne skrbstvene ekonomije. Glavni namen članka je analiza specifičnih značilnosti neformalnega skrbstvenega dela na tem mikroobmejnem območju, da bi poudarili izjemnost primorskih skrbstvenih delavk na globalnih trgih skrbstvenega dela. Analiza temelji na šestnajstih polstrukturiranih intervjujih s slovenskimi državljankami, ki iz obmejne regije z Italijo dnevno migrirajo na delo v gospodinjstva v Italiji, in na aktualnih raziskavah o globalnih skrbstvenih ekonomijah v Evropi.
KLJUČNE BESEDE: transnacionalne skrbstvene ekonomije, globalne verige skrbi, obmejna regija, migracije, spol, ženske

IZVLEČEK
V besedilu avtorica, izhajajoč iz kvalitativne metodologije individualnih intervjujev, umešča primorske skrbstvene delavke, ki dnevno prestopajo slovensko-italijansko državno mejo, da bi v Italiji čistile, varovale otroke in negovale starejše, v sodobne globalne skrbstvene ekonomije. Glavni namen članka je analiza specifičnih značilnosti neformalnega skrbstvenega dela na tem mikroobmejnem območju, da bi poudarili izjemnost primorskih skrbstvenih delavk na globalnih trgih skrbstvenega dela. Analiza temelji na šestnajstih polstrukturiranih intervjujih s slovenskimi državljankami, ki iz obmejne regije z Italijo dnevno migrirajo na delo v gospodinjstva v Italiji, in na aktualnih raziskavah o globalnih skrbstvenih ekonomijah v Evropi.
KLJUČNE BESEDE: transnacionalne skrbstvene ekonomije, globalne verige skrbi, obmejna regija, migracije, spol, ženske

IZVLEČEK
V prispevku so opisane družbenozgodovinske okoliščine, trgovske poti in vsakdanjik preprodajalk s severovzhodnega istrskega podeželja, ki so v prvi polovici 20. stoletja v osrednji Istri zbirale jajca, jih plačevale s potrošnimi artikli – sukancem, z milom, s petrolejem, soljo, z rutami, robci idr. ter prodajale v Trstu. Našteta so žarišča jajčarstva, glavne tedenske trgovske poti in okoliščine, v katerih so se ženske oprijele tovrstne dejavnosti. V zaključku je orisana vloga preprodajalk, ki so jih v osrednji Istri poimenovali Šavrinke, pri ohranjanju izvorno etničnega poimenovanja Šavrini ter v procesih šavrinizacije severnoistrskega zaledja.
KLJUČNE BESEDE: Šavrinke, jajčarice, delovne migracije, Istra, Trst

IZVLEČEK
V prispevku so opisane družbenozgodovinske okoliščine, trgovske poti in vsakdanjik preprodajalk s severovzhodnega istrskega podeželja, ki so v prvi polovici 20. stoletja v osrednji Istri zbirale jajca, jih plačevale s potrošnimi artikli – sukancem, z milom, s petrolejem, soljo, z rutami, robci idr. ter prodajale v Trstu. Našteta so žarišča jajčarstva, glavne tedenske trgovske poti in okoliščine, v katerih so se ženske oprijele tovrstne dejavnosti. V zaključku je orisana vloga preprodajalk, ki so jih v osrednji Istri poimenovali Šavrinke, pri ohranjanju izvorno etničnega poimenovanja Šavrini ter v procesih šavrinizacije severnoistrskega zaledja.
KLJUČNE BESEDE: Šavrinke, jajčarice, delovne migracije, Istra, Trst

IZVLEČEK
Besedilo na podlagi etnografske raziskave o ženskih delovnih migracijah med istrskim zaledjem in obalnim imesti v prvi polovici 20. stoletja osvetljuje uporabo biografske metode. Predstavlja specifični metodološki pristop ob raziskovanju Šavrink, razloge za uporabo tovrstnega metodološkega prijema kot tudi širši zgodovinski kontekst uporabe biografske metode v antropologiji. V ospredju članka so spoj raziskovalne teme in metodologije kakor tudi preplet sedanjosti in preteklosti. Vsi poudarki so ključni pri osvetljevanju nedokumentiranih ali z umetniškim posegom interpretiranih življenj preprodajalk z jajci kot tudi odmev sedanjosti, v kateri so prav ženske migrantke odigrale ključno vlogo v procesu oblikovanja dediščine obravnavanega območja.
KLJUČNE BESEDE: biografska metoda, ženske delovne migracije, Šavrinke, Istra

IZVLEČEK
Besedilo na podlagi etnografske raziskave o ženskih delovnih migracijah med istrskim zaledjem in obalnim imesti v prvi polovici 20. stoletja osvetljuje uporabo biografske metode. Predstavlja specifični metodološki pristop ob raziskovanju Šavrink, razloge za uporabo tovrstnega metodološkega prijema kot tudi širši zgodovinski kontekst uporabe biografske metode v antropologiji. V ospredju članka so spoj raziskovalne teme in metodologije kakor tudi preplet sedanjosti in preteklosti. Vsi poudarki so ključni pri osvetljevanju nedokumentiranih ali z umetniškim posegom interpretiranih življenj preprodajalk z jajci kot tudi odmev sedanjosti, v kateri so prav ženske migrantke odigrale ključno vlogo v procesu oblikovanja dediščine obravnavanega območja.
KLJUČNE BESEDE: biografska metoda, ženske delovne migracije, Šavrinke, Istra

IZVLEČEK
Magrebska književnosti se je razvila šele po koncu druge svetovne vojne, njen vznik je povezan s koncem kolonialnih režimov. Avtorji magrebske književnosti pišejo pretežno v francoskem jeziku, živijo med Magrebom in Francijo in so zaznamovani z obema kulturama. Z literarno-zdodovinskega stališča lahko magrebsko literaturo razdelimo na tri obdobja. Romane prvega obdobja (1954-1968) zaznamuje boj za osvoboditev Alžirije izpod francoske oblasti in nacionalistične težnje (Assia Djebar, Mouloud Mammeri). Romani, ki izhajajo v letih 1968-1980, se ukvarjajo pretežno z eksistencialnimi vprašanji, pojavi se tudi trend poetizirane, nelinearne proze, katere najbolj znan avtor je Tahar Ben Jelloun s svojim prvencem Haruda. Po letu 1980 magrebski roman postane politično in družbeno kritičen in se vrne k tradicionalni pripovedi. V zadnjih dveh desetletjih so magrebsko književnost popestrile predvsem avtorice z obliko dokumentarne pripovedi, ki hočejo evropski in tradicionalni arabski družbi pokazati, da jim je dovolj molka in da želijo tvorno sodelovati pri oblikovanju pomembnih družbenih, političnih in verskih vprašanj. Ena od pogostejših tematik sodobnega magrebskega romana so migracije, na katere se navezujejo tudi problemi marginalnosti in izgube, iskanja ter prenosa identitete. Ker je za magrebsko družbo značilna dihotomija med žensko in moško pisavo, sem osrednji del prispevka namenila pregledni analizi magrebske literature skozi prizmo obeh spolov. Pri izboru sem upoštevala avtorje, ki so razpeti med obema svojima domovinama in tista njihova dela, ki se lotevajo, za namen tega članka, pomebnih tem: migracije, mnoštvo identitet, razlikovanje med spoloma. Kot predstavnika t. i. moške proze prispevek obravnava dela maroškega pesnika in pisatelja Taharja Ben Jellouna, predvsem njegov zadnji roman Oditi. Delo je v celoti posvečeno fenomenu izseljevanja afriških prebivalcev v Evropo oz. Španijo. Ben Jellounovih junakov v Evropi ne čaka boljše življenje, ampak moralni in osebni propad ter izguba identitete. T. i. ženska proza, ki jo v prispevku osvetljujem z avtoricami Assja Djebar, Leilo in Nedjmo, se prav tako ukvarja z iskanjem identitete in želi imeti katarzično in buditeljsko vlogo pri osvobajanju žensk izpod patriarhalne ureditve islamske tradicionalne družbe, katere devastirajoče lovke ujamejo tudi dekleta že druge ali tretje generacije arabskih priseljencev v Evropi. Za lažje razumevanje te literature se mi je zdela nujna osvetlitev družbeno-političnega ozadja ženske problematike. Pregledna motivno-tematska analiza izbranih del sodobnih magrebskih avtorjev in avtoric rezultira v ugotovitvi, da sta si pisavi podobni predvsem v razpetosti med obema domovinama, med njunima kulturama in religijama in da njuni junaki niso nosilci mnoštva identitet, ampak ene same, identitete migracij.

IZVLEČEK
Magrebska književnosti se je razvila šele po koncu druge svetovne vojne, njen vznik je povezan s koncem kolonialnih režimov. Avtorji magrebske književnosti pišejo pretežno v francoskem jeziku, živijo med Magrebom in Francijo in so zaznamovani z obema kulturama. Z literarno-zdodovinskega stališča lahko magrebsko literaturo razdelimo na tri obdobja. Romane prvega obdobja (1954-1968) zaznamuje boj za osvoboditev Alžirije izpod francoske oblasti in nacionalistične težnje (Assia Djebar, Mouloud Mammeri). Romani, ki izhajajo v letih 1968-1980, se ukvarjajo pretežno z eksistencialnimi vprašanji, pojavi se tudi trend poetizirane, nelinearne proze, katere najbolj znan avtor je Tahar Ben Jelloun s svojim prvencem Haruda. Po letu 1980 magrebski roman postane politično in družbeno kritičen in se vrne k tradicionalni pripovedi. V zadnjih dveh desetletjih so magrebsko književnost popestrile predvsem avtorice z obliko dokumentarne pripovedi, ki hočejo evropski in tradicionalni arabski družbi pokazati, da jim je dovolj molka in da želijo tvorno sodelovati pri oblikovanju pomembnih družbenih, političnih in verskih vprašanj. Ena od pogostejših tematik sodobnega magrebskega romana so migracije, na katere se navezujejo tudi problemi marginalnosti in izgube, iskanja ter prenosa identitete. Ker je za magrebsko družbo značilna dihotomija med žensko in moško pisavo, sem osrednji del prispevka namenila pregledni analizi magrebske literature skozi prizmo obeh spolov. Pri izboru sem upoštevala avtorje, ki so razpeti med obema svojima domovinama in tista njihova dela, ki se lotevajo, za namen tega članka, pomebnih tem: migracije, mnoštvo identitet, razlikovanje med spoloma. Kot predstavnika t. i. moške proze prispevek obravnava dela maroškega pesnika in pisatelja Taharja Ben Jellouna, predvsem njegov zadnji roman Oditi. Delo je v celoti posvečeno fenomenu izseljevanja afriških prebivalcev v Evropo oz. Španijo. Ben Jellounovih junakov v Evropi ne čaka boljše življenje, ampak moralni in osebni propad ter izguba identitete. T. i. ženska proza, ki jo v prispevku osvetljujem z avtoricami Assja Djebar, Leilo in Nedjmo, se prav tako ukvarja z iskanjem identitete in želi imeti katarzično in buditeljsko vlogo pri osvobajanju žensk izpod patriarhalne ureditve islamske tradicionalne družbe, katere devastirajoče lovke ujamejo tudi dekleta že druge ali tretje generacije arabskih priseljencev v Evropi. Za lažje razumevanje te literature se mi je zdela nujna osvetlitev družbeno-političnega ozadja ženske problematike. Pregledna motivno-tematska analiza izbranih del sodobnih magrebskih avtorjev in avtoric rezultira v ugotovitvi, da sta si pisavi podobni predvsem v razpetosti med obema domovinama, med njunima kulturama in religijama in da njuni junaki niso nosilci mnoštva identitet, ampak ene same, identitete migracij.

IZVLEČEK
Etnografija kot metodološka disciplina se danes srečuje z mnogimi spremembami v antropologiji in sociologiji, v mobilnosti in gibanju, v čez-kulturnih in transnacionalnih vezeh itn. Na etnografe čaka vse bolj mešan svet kulturnih elementov. V antropologiji je bila nedefinirana pozicija raziskovalcev znotraj družbenih procesov vselej pomemben del metodoloških razprav. Kontekstualne in demografske spremembe znotraj discipline postavljajo zdaj v ospredje tudi nova identitetna vprašanja pri samih antropologih in njihovega odnosa do tistih, ki jih proučujejo ali tistega, kar raziskujejo. Čeprav upravičenost in korist več-prostorske etnografije danes skoraj že več ni vprašljiva, se še vedno pojavljajo težave pri tem, kako naj bi etnografijo pravzaprav izvajali. Kot pravi Susanne Friedberg, te težave postavljajo v disciplino »večje ali manjše prepreke, ki so odvisne od obsega projekta in časa, ki je namenjen zanj, od finančnih ter drugih razpoložljivih sredstev« (Friedberg, 2001: 362-363). Ne samo cilji, tudi značaj multi-lokalne ali trans-lokalne (Hannerz, 2003) etnografije spreminja podobo discipline. Kljub temu, da je za antropologe že od vsega začetka bilo značilno, da dvomijo in da v svojem delu potujejo onkraj kontekstualnega okvirja ter da so vselej blizu vsem vrstam meja, trenutne spremembe postavljajo v ospredje raziskav nova epistemološka vprašanja in nove etične dileme. Ne le prostori, ampak tudi ljudje lahko postanejo manj pomembni v etnografskem raziskovanju. Širjenje geografskega prostora še ne prinese sprememb v reprezentacijah tega prostora. V kontekstu antropološkega standarda, ki se skozi čas ni posebej spreminjal, avtorica v članku uporablja pojem »drugačenja« in »utišanja« in s tem razlaga nekatere temeljne načine, ki jih etnografi uporabljajo za reprezentacijo drugih kultur in drugih ljudi. Avtorica govori tudi o pojmu prepoznavanja, še posebej v navezavi na politiko prepoznavanja, ter razpravlja o konceptu avtentičnosti, ki se razvije iz politike prepoznavanja. Pozicijo etnografov in njihovih raziskovalnih polj avtorica navezuje na konstrukcijo odnosa med subjektom in objektom. Obenem raziskuje naravo etnografskega odnosa do prostorov raziskovanja in razlaga idejo o »biti tam… tam… in tam«, ki je geografsko pogojena in upravičuje avtoritarno pozicijo raziskovalca v globaliziranem svetu. Čeprav je bilo etnografsko prakso vselej težko zamejiti, pa lahko rečemo, da se je etnografija v zadnjih desetletjih soočila z nekaterimi pomembnejšimi spremembami. Za etnografijo danes ni značilno le premikanje raziskovalca iz enega fiksnega prostora v drugega. Čeprav se etnograf morda v fizičnem smislu sploh ne premika, še vedno potuje. Premikanje čez ne-fizične, domišljijske svetove postaja tudi v etnografiji danes vse bolj pomembno.

IZVLEČEK
Etnografija kot metodološka disciplina se danes srečuje z mnogimi spremembami v antropologiji in sociologiji, v mobilnosti in gibanju, v čez-kulturnih in transnacionalnih vezeh itn. Na etnografe čaka vse bolj mešan svet kulturnih elementov. V antropologiji je bila nedefinirana pozicija raziskovalcev znotraj družbenih procesov vselej pomemben del metodoloških razprav. Kontekstualne in demografske spremembe znotraj discipline postavljajo zdaj v ospredje tudi nova identitetna vprašanja pri samih antropologih in njihovega odnosa do tistih, ki jih proučujejo ali tistega, kar raziskujejo. Čeprav upravičenost in korist več-prostorske etnografije danes skoraj že več ni vprašljiva, se še vedno pojavljajo težave pri tem, kako naj bi etnografijo pravzaprav izvajali. Kot pravi Susanne Friedberg, te težave postavljajo v disciplino »večje ali manjše prepreke, ki so odvisne od obsega projekta in časa, ki je namenjen zanj, od finančnih ter drugih razpoložljivih sredstev« (Friedberg, 2001: 362-363). Ne samo cilji, tudi značaj multi-lokalne ali trans-lokalne (Hannerz, 2003) etnografije spreminja podobo discipline. Kljub temu, da je za antropologe že od vsega začetka bilo značilno, da dvomijo in da v svojem delu potujejo onkraj kontekstualnega okvirja ter da so vselej blizu vsem vrstam meja, trenutne spremembe postavljajo v ospredje raziskav nova epistemološka vprašanja in nove etične dileme. Ne le prostori, ampak tudi ljudje lahko postanejo manj pomembni v etnografskem raziskovanju. Širjenje geografskega prostora še ne prinese sprememb v reprezentacijah tega prostora. V kontekstu antropološkega standarda, ki se skozi čas ni posebej spreminjal, avtorica v članku uporablja pojem »drugačenja« in »utišanja« in s tem razlaga nekatere temeljne načine, ki jih etnografi uporabljajo za reprezentacijo drugih kultur in drugih ljudi. Avtorica govori tudi o pojmu prepoznavanja, še posebej v navezavi na politiko prepoznavanja, ter razpravlja o konceptu avtentičnosti, ki se razvije iz politike prepoznavanja. Pozicijo etnografov in njihovih raziskovalnih polj avtorica navezuje na konstrukcijo odnosa med subjektom in objektom. Obenem raziskuje naravo etnografskega odnosa do prostorov raziskovanja in razlaga idejo o »biti tam… tam… in tam«, ki je geografsko pogojena in upravičuje avtoritarno pozicijo raziskovalca v globaliziranem svetu. Čeprav je bilo etnografsko prakso vselej težko zamejiti, pa lahko rečemo, da se je etnografija v zadnjih desetletjih soočila z nekaterimi pomembnejšimi spremembami. Za etnografijo danes ni značilno le premikanje raziskovalca iz enega fiksnega prostora v drugega. Čeprav se etnograf morda v fizičnem smislu sploh ne premika, še vedno potuje. Premikanje čez ne-fizične, domišljijske svetove postaja tudi v etnografiji danes vse bolj pomembno.