IZVLEČEK
Osrednja tema pričujočega prispevka ni nova; obravnava razmerje med poročnimi in drugimi preživetvenimi strategijami, in sicer na primeru mikro etnološko-demografske študije o načinu življenja župljanov Velikih Brusnic izpod Gorjancev v obdobju med letoma 1840 in 1945. V okviru te teme, so obravnavane družbene in kulturne značilnosti samooskrbnega, družinsko-kmečkega gospodarstva, ki so narekovale poročna pravila, in sicer zakaj, kdaj in kam so se poročali. Avtorica prispevka endogamna pravila obravnava v povezavi s poročnim vzorcem – poročnostjo in starostjo ob prvi poroki – tega pa razloži na eni strani z naravnimi razmerami za kmetovanje in na drugi strani z učinki pospešene rasti brusniškega prebivalstva, tj. z njegovim izseljevanjem in razslojevanjem zaradi agrarne prenaseljenosti. Proces izseljevanja je bil v tesni povezanosti z omejenimi alternativnimi možnostmi za zaslužek. Vsekakor brusniški župljani občutljivega ravnovesja med viri za preživetje in rastjo prebivalstva niso uravnavali s poročnostjo; to bi bilo v obdobju pospešene rasti prebivalstva neuspešno, če se ljudje na eni strani ne bi izseljevali in na drugi strani delili posestva na manjše enote. Učinki industrializacije, pa so olajšale poroke tudi socialno najšibkejšim plastem kmečkega sloja. To dejstvo lahko razložimo z »mehanizmom niše«, interpretacijskim modelom Hajnalove teze o »evropskem vzorcu poročanja« v kontinentalni, agrarno usmerjeni Evropi. Možnosti za poroko, ki jih lahko enačimo s pojmom »niše«, niso bile regulirane samo z dednim sistemom, ampak so bile povezane tudi z drugimi okoliščinami in razmerami. »Niša« ni bila za vse enako dostopna in všečna, pomenila je poroko s starejšo vdovo ali vdovcem, poroko pri visoki starosti, poroko s tujcem, drugačne veroizpovedi in nacionalnosti. Te poroke so odstopale od ustaljenih pravil, lokalne, socialne, versko in etnične endogamije, ki jim lahko pripišemo vlogo homeostatičnega mehanizma, ker so znatno omejevala pretok ljudi med različnimi socialnimi plastmi, veroizpovedmi in nacionalnostmi ter geografskimi legami prebivališč. Tako postane razumljivo, da so se prebivalci višinskih vasi poročali med sabo, prebivalci nižinskih pa med sabo, revni z revnimi, bogati z bogatimi in Podgorci s Podgorci, pa tudi, da so bile poroke med grko-katoliškimi Žumberčani in rimo-katoliškimi Podgorci izjema. To potrjujejo tudi matične knjige župnije Radatovići, v kateri je bilo obdobju med letoma 1843 in 2004 vpisanih samo 8 porok , sklenjenih v letih 1879, 1892, 1894, 1896, 1900, 1901, 1906 in 1914. Večina porok med Podgorci in Žumberčani je bila sklenjena v letih pospešene rasti prebivalstva, ko je naraslo število ljudi, ki so zaradi agrarne prenaseljenosti morali od doma. Odpravljeni s skromno doto so si v domačih ali tujih industrijskih in urbanih središčih ustvarili družino. Koliko je bilo mogoče sklepati na podlagi zapisov to velja tudi za poroke med Podgorci in Žumberčani; samo en par je po poroki ostal v župniji Velike Brusnice in eden domnevno v župniji Radatovići (samska služkinja iz Gabrja se poroči z 61-letnim vdovcem; ob poroki ima nevesta stalno prebivališče na ženinovem domu, kjer je verjetno služila). Za ostalimi se je izgubila sled, glede na to, da so bili ženini in neveste že v srednjih letih z nizkim socialnim statusom, domnevam, da so se po poroki odselili v domača ali tuja industrijska središča. Vsekakor pa bo treba v prihodnje domnevo še preveriti. Splošen sklep o poročnih zvezah med Žumberčani in Podgorci je ta, da se kljub živahnim gospodarskim stikom niso prav pogosto med seboj poročali. To dejstvo pripisujem iz različnih ekonomij izhajajočim delovnim vrednotam, ki so jih gledali kot »kolektivni značaj« obeh ekonomij. Podgorci so svoje »trdo delo na zemlji« povezovali s poštenostjo, medtem, ko so trgovanje Žumberčanov povezovali z iznajdljivostjo, včasih tudi goljufivostjo. Hkrati so Podgorci poudarjali, da Žumberčani živijo v »drugačnih družinah«, pri čemer so imeli v mislih zadruge. Iz tega sledi, da so Podgorci kljub mnogim podobnostim v načinu življenja z Žumberčani (trdo delo na siromašni zemlji, nizka življenjska raven, izseljevanje zaradi agrarne prenaseljenosti itn.) poudarjali medsebojne »kulturne« razlike, ki se zdijo bolj povezane z »vrednotami«. Zato bo v prihodnje raziskavo smiselno nadaljevati v tej smeri; preučiti bo treba vrednote in stališča, povezane z izbiro življenjskega partnerja, in sicer v kontekstu družinskih struktur in družinske ekonomije.

IZVLEČEK
Osrednja tema pričujočega prispevka ni nova; obravnava razmerje med poročnimi in drugimi preživetvenimi strategijami, in sicer na primeru mikro etnološko-demografske študije o načinu življenja župljanov Velikih Brusnic izpod Gorjancev v obdobju med letoma 1840 in 1945. V okviru te teme, so obravnavane družbene in kulturne značilnosti samooskrbnega, družinsko-kmečkega gospodarstva, ki so narekovale poročna pravila, in sicer zakaj, kdaj in kam so se poročali. Avtorica prispevka endogamna pravila obravnava v povezavi s poročnim vzorcem – poročnostjo in starostjo ob prvi poroki – tega pa razloži na eni strani z naravnimi razmerami za kmetovanje in na drugi strani z učinki pospešene rasti brusniškega prebivalstva, tj. z njegovim izseljevanjem in razslojevanjem zaradi agrarne prenaseljenosti. Proces izseljevanja je bil v tesni povezanosti z omejenimi alternativnimi možnostmi za zaslužek. Vsekakor brusniški župljani občutljivega ravnovesja med viri za preživetje in rastjo prebivalstva niso uravnavali s poročnostjo; to bi bilo v obdobju pospešene rasti prebivalstva neuspešno, če se ljudje na eni strani ne bi izseljevali in na drugi strani delili posestva na manjše enote. Učinki industrializacije, pa so olajšale poroke tudi socialno najšibkejšim plastem kmečkega sloja. To dejstvo lahko razložimo z »mehanizmom niše«, interpretacijskim modelom Hajnalove teze o »evropskem vzorcu poročanja« v kontinentalni, agrarno usmerjeni Evropi. Možnosti za poroko, ki jih lahko enačimo s pojmom »niše«, niso bile regulirane samo z dednim sistemom, ampak so bile povezane tudi z drugimi okoliščinami in razmerami. »Niša« ni bila za vse enako dostopna in všečna, pomenila je poroko s starejšo vdovo ali vdovcem, poroko pri visoki starosti, poroko s tujcem, drugačne veroizpovedi in nacionalnosti. Te poroke so odstopale od ustaljenih pravil, lokalne, socialne, versko in etnične endogamije, ki jim lahko pripišemo vlogo homeostatičnega mehanizma, ker so znatno omejevala pretok ljudi med različnimi socialnimi plastmi, veroizpovedmi in nacionalnostmi ter geografskimi legami prebivališč. Tako postane razumljivo, da so se prebivalci višinskih vasi poročali med sabo, prebivalci nižinskih pa med sabo, revni z revnimi, bogati z bogatimi in Podgorci s Podgorci, pa tudi, da so bile poroke med grko-katoliškimi Žumberčani in rimo-katoliškimi Podgorci izjema. To potrjujejo tudi matične knjige župnije Radatovići, v kateri je bilo obdobju med letoma 1843 in 2004 vpisanih samo 8 porok , sklenjenih v letih 1879, 1892, 1894, 1896, 1900, 1901, 1906 in 1914. Večina porok med Podgorci in Žumberčani je bila sklenjena v letih pospešene rasti prebivalstva, ko je naraslo število ljudi, ki so zaradi agrarne prenaseljenosti morali od doma. Odpravljeni s skromno doto so si v domačih ali tujih industrijskih in urbanih središčih ustvarili družino. Koliko je bilo mogoče sklepati na podlagi zapisov to velja tudi za poroke med Podgorci in Žumberčani; samo en par je po poroki ostal v župniji Velike Brusnice in eden domnevno v župniji Radatovići (samska služkinja iz Gabrja se poroči z 61-letnim vdovcem; ob poroki ima nevesta stalno prebivališče na ženinovem domu, kjer je verjetno služila). Za ostalimi se je izgubila sled, glede na to, da so bili ženini in neveste že v srednjih letih z nizkim socialnim statusom, domnevam, da so se po poroki odselili v domača ali tuja industrijska središča. Vsekakor pa bo treba v prihodnje domnevo še preveriti. Splošen sklep o poročnih zvezah med Žumberčani in Podgorci je ta, da se kljub živahnim gospodarskim stikom niso prav pogosto med seboj poročali. To dejstvo pripisujem iz različnih ekonomij izhajajočim delovnim vrednotam, ki so jih gledali kot »kolektivni značaj« obeh ekonomij. Podgorci so svoje »trdo delo na zemlji« povezovali s poštenostjo, medtem, ko so trgovanje Žumberčanov povezovali z iznajdljivostjo, včasih tudi goljufivostjo. Hkrati so Podgorci poudarjali, da Žumberčani živijo v »drugačnih družinah«, pri čemer so imeli v mislih zadruge. Iz tega sledi, da so Podgorci kljub mnogim podobnostim v načinu življenja z Žumberčani (trdo delo na siromašni zemlji, nizka življenjska raven, izseljevanje zaradi agrarne prenaseljenosti itn.) poudarjali medsebojne »kulturne« razlike, ki se zdijo bolj povezane z »vrednotami«. Zato bo v prihodnje raziskavo smiselno nadaljevati v tej smeri; preučiti bo treba vrednote in stališča, povezane z izbiro življenjskega partnerja, in sicer v kontekstu družinskih struktur in družinske ekonomije.

IZVLEČEK
V pričujočem besedilu avtorica postavlja tezo, da je medsebojno sklepanje zakonskih zvez med Žumberčani njihova običajna poročna praksa vsaj zadnjih 150 let. Hkrati ugotavlja, da so razlogi tako lokalno skupinsko zamejenih poročnih strategij v Žumberku pomembno povezani tudi z nekdanjim specifičnim načinom življenja prebivalcev Žumberka kot potomcev uskokov z močno grkokatoliško identifikacijo. S tega vidika analizira pripovedi informatorjev v najstarejši grkokatoliški župniji v Radatovićih, ki je najzahodnejša žumberška župnija in hkrati obmejna župnija s Slovenijo. Pri tem skuša odgovoriti na vprašanje, s kom in v kolikšni meri so se Žumberčani v istem obdobju poročali tudi preko današnje slovensko-hrvaške državne meje. Prvo terensko delo med domačini iz nekaterih vasic župnije v Radatovićih je avtorica izvedla v letu 2003; nabrala je pripovedi o načinu življenja nekdaj in danes. Drugo terensko delo je opravila v letu 2005, pri katerem so bile osnovna tema pogovorov poročne prakse. Sočasno je zbirala arhivsko gradivo o porokah v župniji. Podatke o porokah župljanov za obdobje od leta 1858 do 2004 je analizirala z univariatnimi in bivariatnimi statističnimi metodami.Na podlagi pogovorov iz leta 2003 je ugotovila, da so žumberška pripadnost s poudarjeno grkokatoliško identifikacijo, življenje v družinski zadrugi, zlasti pa nedeljiva lastnina in specifičen način življenja na tem območju pomembno povezani s poročnimi praksami. Na podlagi pogovorov z domačini v letu 2005 je ugotovila, da naj bi se Žumberčani večinoma poročali med seboj in v isti župniji do druge svetovne vojne. Informatorji so namreč poudarili, da je večje število »mešanih zakonov« po drugi svetovni vojni posledica boljših možnosti zaposlovanja v tovarnah v bližnjih urbanih centrih tako na Hrvaškem kot v Sloveniji. Vendar statistična analiza pokaže, da so se Žumberčani tudi na slovenski strani meje zlasti po drugi svetovni vojni praviloma poročali med seboj, t.j. z grkokatoliki iz Metlike. V približno 150-letnem obdobju so se ženini in neveste v veliki večini primerov (približno 70% ženinov in 82% nevest) rodili v župniji Radatovići in hkrati so v njej prebivali do poroke. S tega vidika se pretežno poročajo po endogamnem pravilu, t.j. znotraj lastne skupine. Nadaljnja analiza veliko manjših deležev neendogamnih ženinov in nevest (približno 30% ženinov in 18% nevest) je pokazala, da so ti v večini primerov bodisi rojeni bodisi so do poroke prebivali v sosednjih, tj. bližnjih grkokatoliških župnijah po Žumberku in v Sloveniji, in v veliko manjši meri v rimkokatoliških. Slednje govori v prid ugotovitvi, da so se tudi preko meje s Slovenijo, zlasti po drugi svetovni vojni, večinoma poročali med seboj.

IZVLEČEK
V pričujočem besedilu avtorica postavlja tezo, da je medsebojno sklepanje zakonskih zvez med Žumberčani njihova običajna poročna praksa vsaj zadnjih 150 let. Hkrati ugotavlja, da so razlogi tako lokalno skupinsko zamejenih poročnih strategij v Žumberku pomembno povezani tudi z nekdanjim specifičnim načinom življenja prebivalcev Žumberka kot potomcev uskokov z močno grkokatoliško identifikacijo. S tega vidika analizira pripovedi informatorjev v najstarejši grkokatoliški župniji v Radatovićih, ki je najzahodnejša žumberška župnija in hkrati obmejna župnija s Slovenijo. Pri tem skuša odgovoriti na vprašanje, s kom in v kolikšni meri so se Žumberčani v istem obdobju poročali tudi preko današnje slovensko-hrvaške državne meje. Prvo terensko delo med domačini iz nekaterih vasic župnije v Radatovićih je avtorica izvedla v letu 2003; nabrala je pripovedi o načinu življenja nekdaj in danes. Drugo terensko delo je opravila v letu 2005, pri katerem so bile osnovna tema pogovorov poročne prakse. Sočasno je zbirala arhivsko gradivo o porokah v župniji. Podatke o porokah župljanov za obdobje od leta 1858 do 2004 je analizirala z univariatnimi in bivariatnimi statističnimi metodami.Na podlagi pogovorov iz leta 2003 je ugotovila, da so žumberška pripadnost s poudarjeno grkokatoliško identifikacijo, življenje v družinski zadrugi, zlasti pa nedeljiva lastnina in specifičen način življenja na tem območju pomembno povezani s poročnimi praksami. Na podlagi pogovorov z domačini v letu 2005 je ugotovila, da naj bi se Žumberčani večinoma poročali med seboj in v isti župniji do druge svetovne vojne. Informatorji so namreč poudarili, da je večje število »mešanih zakonov« po drugi svetovni vojni posledica boljših možnosti zaposlovanja v tovarnah v bližnjih urbanih centrih tako na Hrvaškem kot v Sloveniji. Vendar statistična analiza pokaže, da so se Žumberčani tudi na slovenski strani meje zlasti po drugi svetovni vojni praviloma poročali med seboj, t.j. z grkokatoliki iz Metlike. V približno 150-letnem obdobju so se ženini in neveste v veliki večini primerov (približno 70% ženinov in 82% nevest) rodili v župniji Radatovići in hkrati so v njej prebivali do poroke. S tega vidika se pretežno poročajo po endogamnem pravilu, t.j. znotraj lastne skupine. Nadaljnja analiza veliko manjših deležev neendogamnih ženinov in nevest (približno 30% ženinov in 18% nevest) je pokazala, da so ti v večini primerov bodisi rojeni bodisi so do poroke prebivali v sosednjih, tj. bližnjih grkokatoliških župnijah po Žumberku in v Sloveniji, in v veliko manjši meri v rimkokatoliških. Slednje govori v prid ugotovitvi, da so se tudi preko meje s Slovenijo, zlasti po drugi svetovni vojni, večinoma poročali med seboj.

IZVLEČEK
U prilogu se analiziraju iskustva hrvatskih migranata-povratnika iz inozemstva na jugozapadnom žumberačkom području i okolici. Istraživanje povratničkih iskustava na ovome terenu prožima se s istraživanjem posljedica nastanka međudržavne hrvatsko-slovenske granice. Ustanovljeno da obilježja regije podrijetla, u kombinaciji s fazom u životnome ciklusu u kojemu je povratak iz vanjske migracije realiziran, utječu na odabir mjesta naseljavanja nakon povratka. Za mlađe ljude povratak se preklapa s migracijom iz komunikacijski izoliranih i gospodarski nerazvijenih brdskih naselja na Žumberku u nizinska, komunikacijski dobro povezana i gospodarski naprednija naselja u okolici. Istodobno povratnici u starijoj dobi preferiraju nastanjivanje upravo u užem zavičaju. Nadalje, autorica je usporedila životna iskustva četiriju migranata nakon povratka. Razvidno je da je za njihovo razumijevanje potrebno uzeti u obzir trenutak u osobnom i obiteljskom životnom ciklusu u kojemu se vraćaju (individualno i obiteljsko vrijeme) i trenutak u društvenom i političkom razvoju regije i države povratka (povijesno vrijeme). U slučaju povratnika u mlađoj životnoj dobi povijesno vrijeme potrebno za razumijevanje njihovih današnjih iskustava jest dvostruko: ono obuhvaća razdoblje u kojemu su se vratili (socijalistička Jugoslavija) i današnje razdoblje (odvojenih država Hrvatske i Slovenije). Stoga su i iskustva i današnji problemi migranata koji su se vratili prije tridesetak godina donekle različiti od onih migranata koji su se vratili nakon nastanka hrvatske i slovenske države. Povratničko iskustvo onih koji su se vratili tijekom socijalizma formiralo se na nekadašnjoj unutardržavnoj (republičkoj) granici te su promjene koje je u njihove živote unijela transformacija republičke u međudržavnu granicu izrazito negativno vrednovane. Povratni migranti pak koji se vraćaju nedavno, nakon državnopolitičkih promjena, nemaju u fokusu pritužbe isključivo na novi granični režim. One će čak i izostati ili će donekle biti zasjenjene općedruštvenom kritikom. Autorica zaključuje da se povratnike iz vanjske migracije na jugozapadnom žumberačkom području može opisati kao pragmatične pogranične stanovnike i/li kao razočarane hrvatske građane. Oni svjedoče o bezizlaznom položaju jednog gospodarski, zemljopisno i demografski marginalnog područja u Hrvatskoj, u koje državi nije isplativo ulagati u infrastrukturu i gospodarstvo, dok ga istodobno, vođena logikom teritorijalne nacionalne države, želi očuvati unutar postojećih granica.

IZVLEČEK
U prilogu se analiziraju iskustva hrvatskih migranata-povratnika iz inozemstva na jugozapadnom žumberačkom području i okolici. Istraživanje povratničkih iskustava na ovome terenu prožima se s istraživanjem posljedica nastanka međudržavne hrvatsko-slovenske granice. Ustanovljeno da obilježja regije podrijetla, u kombinaciji s fazom u životnome ciklusu u kojemu je povratak iz vanjske migracije realiziran, utječu na odabir mjesta naseljavanja nakon povratka. Za mlađe ljude povratak se preklapa s migracijom iz komunikacijski izoliranih i gospodarski nerazvijenih brdskih naselja na Žumberku u nizinska, komunikacijski dobro povezana i gospodarski naprednija naselja u okolici. Istodobno povratnici u starijoj dobi preferiraju nastanjivanje upravo u užem zavičaju. Nadalje, autorica je usporedila životna iskustva četiriju migranata nakon povratka. Razvidno je da je za njihovo razumijevanje potrebno uzeti u obzir trenutak u osobnom i obiteljskom životnom ciklusu u kojemu se vraćaju (individualno i obiteljsko vrijeme) i trenutak u društvenom i političkom razvoju regije i države povratka (povijesno vrijeme). U slučaju povratnika u mlađoj životnoj dobi povijesno vrijeme potrebno za razumijevanje njihovih današnjih iskustava jest dvostruko: ono obuhvaća razdoblje u kojemu su se vratili (socijalistička Jugoslavija) i današnje razdoblje (odvojenih država Hrvatske i Slovenije). Stoga su i iskustva i današnji problemi migranata koji su se vratili prije tridesetak godina donekle različiti od onih migranata koji su se vratili nakon nastanka hrvatske i slovenske države. Povratničko iskustvo onih koji su se vratili tijekom socijalizma formiralo se na nekadašnjoj unutardržavnoj (republičkoj) granici te su promjene koje je u njihove živote unijela transformacija republičke u međudržavnu granicu izrazito negativno vrednovane. Povratni migranti pak koji se vraćaju nedavno, nakon državnopolitičkih promjena, nemaju u fokusu pritužbe isključivo na novi granični režim. One će čak i izostati ili će donekle biti zasjenjene općedruštvenom kritikom. Autorica zaključuje da se povratnike iz vanjske migracije na jugozapadnom žumberačkom području može opisati kao pragmatične pogranične stanovnike i/li kao razočarane hrvatske građane. Oni svjedoče o bezizlaznom položaju jednog gospodarski, zemljopisno i demografski marginalnog područja u Hrvatskoj, u koje državi nije isplativo ulagati u infrastrukturu i gospodarstvo, dok ga istodobno, vođena logikom teritorijalne nacionalne države, želi očuvati unutar postojećih granica.

IZVLEČEK
Prispevek obravnava populacijo Žumberčanov v Sloveniji. To je v Slovenijo priseljena populacija iz hrvaške regije Žumberk, 15 – 40 km kilometrov zahodno od hrvaške prestolnice Zagreb vzdolž slovensko-hrvaške meje. Žumberčani so del širše etnične kategorije potomcev Uskokov, prebivalstva, ki se je v poznem srednjem veku pred Otomansko vojsko umikalo iz osrednjega Balkana. Žumberčani so v tridesetih letih 16. stoletja prešli v Unijatstvo – so kristjani vzhodnega obreda, formalno pa del Katoliške cerkve. Žumberk je bil del Vojne krajine, ki so jo zaradi nevarnosti pred turško vojsko ustanovili Habsburžani. Žumberčani so opravljali vojaško službo, ta njihov status pa je tudi odločilno vplival na gospodarsko in socialno organiziranost družbe. Po ukinitvi Vojne krajine leta 1881 so se ekonomske razmere za žumberško prebivalstvo radikalno spremenile. Žumberk je postal območje odseljevanja in ena najbolj depopulacijskih regij Hrvaške. Žumberčani so se selili v druge dele Habsburškega imperija, močna pa je bila tudi migracija v druge države, zlasti v ZDA, Francijo in Nemčijo.
Po letu 1880 so se večje skupine Žumberčanov začele pojavljati tudi v obmejnih slovenskih pokrajinah - v Beli krajini, v okolici Novega mesta in v Posavju, kasneje tudi v večjih mestih v notranjosti, predvsem v Ljubljani. To je tudi geografski okvir analize Žumberčanov v Sloveniji. Več kot polovica od 671 Žumberčanov in 772 drugih oseb, ki z njimi živijo v isti družini ali gospodinjstvu, živi v občini Metlika v Beli krajini. Druge osebe so tisti člani gospodinjstev, ki bodisi niso bili rojeni v žumberških vaseh oziroma se ob popisu niso versko opredelili kot grkokatoliki. Žumberčani so demografsko starejša populacija od večine na obravnavanem območju, bolj zgoščeno naseljeni v mestnih naseljih in imajo večji delež moškega prebivalstva. Po zaposlitvi in izobrazbi se ne razlikujejo pomembneje od večine prebivalstva. Večina generacije srednje starosti, še zlasti pa mlajše, živi v etnično in versko heterogenih gospodinjstvih. Pri mlajših generacijah kažejo analize statistično pomemben prehod pri opredeljevanju za Slovence in ne Hrvate, in za rimokatolike namesto grkokatolike pri verskem opredeljevanju. Trend je v občini Metlika, kjer Žumberčani tvorijo večji delež v skupnem prebivalstvu, manj izrazit.

IZVLEČEK
Prispevek obravnava populacijo Žumberčanov v Sloveniji. To je v Slovenijo priseljena populacija iz hrvaške regije Žumberk, 15 – 40 km kilometrov zahodno od hrvaške prestolnice Zagreb vzdolž slovensko-hrvaške meje. Žumberčani so del širše etnične kategorije potomcev Uskokov, prebivalstva, ki se je v poznem srednjem veku pred Otomansko vojsko umikalo iz osrednjega Balkana. Žumberčani so v tridesetih letih 16. stoletja prešli v Unijatstvo – so kristjani vzhodnega obreda, formalno pa del Katoliške cerkve. Žumberk je bil del Vojne krajine, ki so jo zaradi nevarnosti pred turško vojsko ustanovili Habsburžani. Žumberčani so opravljali vojaško službo, ta njihov status pa je tudi odločilno vplival na gospodarsko in socialno organiziranost družbe. Po ukinitvi Vojne krajine leta 1881 so se ekonomske razmere za žumberško prebivalstvo radikalno spremenile. Žumberk je postal območje odseljevanja in ena najbolj depopulacijskih regij Hrvaške. Žumberčani so se selili v druge dele Habsburškega imperija, močna pa je bila tudi migracija v druge države, zlasti v ZDA, Francijo in Nemčijo.
Po letu 1880 so se večje skupine Žumberčanov začele pojavljati tudi v obmejnih slovenskih pokrajinah - v Beli krajini, v okolici Novega mesta in v Posavju, kasneje tudi v večjih mestih v notranjosti, predvsem v Ljubljani. To je tudi geografski okvir analize Žumberčanov v Sloveniji. Več kot polovica od 671 Žumberčanov in 772 drugih oseb, ki z njimi živijo v isti družini ali gospodinjstvu, živi v občini Metlika v Beli krajini. Druge osebe so tisti člani gospodinjstev, ki bodisi niso bili rojeni v žumberških vaseh oziroma se ob popisu niso versko opredelili kot grkokatoliki. Žumberčani so demografsko starejša populacija od večine na obravnavanem območju, bolj zgoščeno naseljeni v mestnih naseljih in imajo večji delež moškega prebivalstva. Po zaposlitvi in izobrazbi se ne razlikujejo pomembneje od večine prebivalstva. Večina generacije srednje starosti, še zlasti pa mlajše, živi v etnično in versko heterogenih gospodinjstvih. Pri mlajših generacijah kažejo analize statistično pomemben prehod pri opredeljevanju za Slovence in ne Hrvate, in za rimokatolike namesto grkokatolike pri verskem opredeljevanju. Trend je v občini Metlika, kjer Žumberčani tvorijo večji delež v skupnem prebivalstvu, manj izrazit.

IZVLEČEK
Slovensko-hrvaški bilateralni projekt, ki je potekal v letih 2004 in 2005, je omogočil pridobitev mnogih podatkov, tako arhivskih (statističnih, demografskih) kot tudi terenskih (intervjuji). Ti podatki so bili poleg že poprej zbranega gradiva osnova za ta prispevek. Prispevek se nanaša na izbrane vidike demo-geografskih elementov razvoja Žumberka v zadnjem poldrugem stoletju kot obmejne in prekomejne regije, sploh pa kot regije, ki s svojo eksemplaričnostjo predstavlja neizčrpen vir spoznanj tako za laično, kot tudi za strokovno javnost. Širše območje, kamor je Žumberk umeščen, lahko označimo tudi kot »širši obkolpski prostor« na prehodu Slovenije v Hrvaško in obratno. Na podlagi povedanega v članku lahko ugotovitve povzamemo v tri skupine. (a) Prostorska opredelitev: Žumberk kot politično-geografska teritorialna enota ni v celoti na ozemlju današnje Hrvaške. Žumberk je po starem deželnem pravu bil vojno-krajiški del Kranjske. (b) Spremembe etnične in verske strukture v zadnjih 150 letih: Temeljna določnica Žumberka v prebivalstvenem smislu je grkokatoliška religiozna opredelitev, ki jo po popisnih podatkih lahko zasledujemo od srede 19. stoletja. Kljub intenzivnim procesom depopulacije, je prostorsko prevladujoč del prebivalstva še vedno grkokatoliške veroizpovedi. V zadnjih 100 letih je opaziti močno krepitev deleža rimokatoliškega prebivalstva, ki bo v perspektivi verjetno povsem izpodrinilo grkokatoliško. Etnična struktura je od prvih tovrstnih popisov prebivalstva relativno stabilna. Velika večina prebivalstva se opredeljuje kot Hrvati. Poleg »tradicionalne« prisotnosti prebivalcev opredeljenih kot Slovenci najdemo tudi druge etnične opredelitve, kot so denimo Srbi in nekdaj Jugoslovani. Opredeljevanje za Srbe je bilo večinsko v kratkem obdobju kmalu po koncu druge svetovne vojne, nato pa je skoraj povsem izginilo. Popisne etnične samo-opredelitve ne odražajo dejanskega stanja Žumberka, saj je regionalno-etnično opredeljevanje kot Žumberčani preko popisov praktično neizsledljivo. (c) Prebivalstvena dinamika v zadnjih dveh desetletji: Za Žumberk so značilni intenzivni procesi depopulacije, ki trajajo že stoletje in pol in se nadaljujejo v najnovejšem obdobju. Rodnost sama danes ni toliko nizka kot sicer v Sloveniji ali na Hrvaškem, čeprav se je rodnost znižala praktično pod samo-obnovitveni nivo. Zaskrbljujoč je zlasti nizek delež za reprodukcijo sposobnega prebivalstva, kar napoveduje tovrstne slabe izglede za bodočnost. Migracijske procese zaznamujejo predvsem intenzivna emigracija, relativno živahno notranje preseljevanje in sporadična imigracija. Regionalno-razvojno nazadovanje je še poudarjeno in v negativni povratni zanki z demografskimi trendi.

IZVLEČEK
Slovensko-hrvaški bilateralni projekt, ki je potekal v letih 2004 in 2005, je omogočil pridobitev mnogih podatkov, tako arhivskih (statističnih, demografskih) kot tudi terenskih (intervjuji). Ti podatki so bili poleg že poprej zbranega gradiva osnova za ta prispevek. Prispevek se nanaša na izbrane vidike demo-geografskih elementov razvoja Žumberka v zadnjem poldrugem stoletju kot obmejne in prekomejne regije, sploh pa kot regije, ki s svojo eksemplaričnostjo predstavlja neizčrpen vir spoznanj tako za laično, kot tudi za strokovno javnost. Širše območje, kamor je Žumberk umeščen, lahko označimo tudi kot »širši obkolpski prostor« na prehodu Slovenije v Hrvaško in obratno. Na podlagi povedanega v članku lahko ugotovitve povzamemo v tri skupine. (a) Prostorska opredelitev: Žumberk kot politično-geografska teritorialna enota ni v celoti na ozemlju današnje Hrvaške. Žumberk je po starem deželnem pravu bil vojno-krajiški del Kranjske. (b) Spremembe etnične in verske strukture v zadnjih 150 letih: Temeljna določnica Žumberka v prebivalstvenem smislu je grkokatoliška religiozna opredelitev, ki jo po popisnih podatkih lahko zasledujemo od srede 19. stoletja. Kljub intenzivnim procesom depopulacije, je prostorsko prevladujoč del prebivalstva še vedno grkokatoliške veroizpovedi. V zadnjih 100 letih je opaziti močno krepitev deleža rimokatoliškega prebivalstva, ki bo v perspektivi verjetno povsem izpodrinilo grkokatoliško. Etnična struktura je od prvih tovrstnih popisov prebivalstva relativno stabilna. Velika večina prebivalstva se opredeljuje kot Hrvati. Poleg »tradicionalne« prisotnosti prebivalcev opredeljenih kot Slovenci najdemo tudi druge etnične opredelitve, kot so denimo Srbi in nekdaj Jugoslovani. Opredeljevanje za Srbe je bilo večinsko v kratkem obdobju kmalu po koncu druge svetovne vojne, nato pa je skoraj povsem izginilo. Popisne etnične samo-opredelitve ne odražajo dejanskega stanja Žumberka, saj je regionalno-etnično opredeljevanje kot Žumberčani preko popisov praktično neizsledljivo. (c) Prebivalstvena dinamika v zadnjih dveh desetletji: Za Žumberk so značilni intenzivni procesi depopulacije, ki trajajo že stoletje in pol in se nadaljujejo v najnovejšem obdobju. Rodnost sama danes ni toliko nizka kot sicer v Sloveniji ali na Hrvaškem, čeprav se je rodnost znižala praktično pod samo-obnovitveni nivo. Zaskrbljujoč je zlasti nizek delež za reprodukcijo sposobnega prebivalstva, kar napoveduje tovrstne slabe izglede za bodočnost. Migracijske procese zaznamujejo predvsem intenzivna emigracija, relativno živahno notranje preseljevanje in sporadična imigracija. Regionalno-razvojno nazadovanje je še poudarjeno in v negativni povratni zanki z demografskimi trendi.