IZVLEČEK
Članek izhaja iz osrednjega raziskovalnega vprašanja o učinkih evropskih integracij in pobud čezmejnega sodelovanja v obmejni regiji Slovenske Istre, predvsem na primeru družbeno-ekonomskega položaja, kulturnih aktivnosti in identitetnih pripadnosti Italijanske narodne skupnosti. Avtorica poskuša proučiti zgodovinski kontekst čezmejnega sodelovanja med Slovenijo in Italijo v obdobju pred tovrstnimi programi Evropske unije in po njihovi uvedbi z vidika vključenosti Italijanske narodne skupnosti. V bivši Jugoslaviji je politični, ekonomski in geografski položaj Slovenije od šestdesetih let prejšnjega stoletja dalje, predvsem pa z izrazitejšim odpiranjem političnih meja postajal vse pomembnejši: najprej v okviru Delovne skupnosti Alpe-Jadran, ki je delovala na področju Srednje Evrope, potem v Srednjeevropski pobudi in končno v celotnem evropskem okolju (Evropski uniji). Članek metodološko temelji na terenskem delu s poglobljenimi intervjuji med pripadniki Italijanske narodne skupnosti v Sloveniji (Slovenski Istri) in med pripadniki večinskega prebivalstva, ki je bilo izvedeno v obdobju med avgustom 2005 in majem 2006. Ugotovitve je mogoče skleniti v tri ključne točke, ki so zaznamovale devetdeseta leta do danes: delitev Italijanske narodne skupnosti med dve samostojni in neodvisni državi (Slovenijo in Hrvaško), ki je bila dodatno zaznamovana z vstopom Slovenije v Evropsko unijo leta 2004; ekonomska šibkost in odvisnost Italijanske skupnosti od državnih podpor ter evropske integracije in možnosti čezmejnega sodelovanja. Članek se dotika tudi vprašanja percepcije različnih etničnih, regionalnih in nacionalnih identitet na omenjeni študiji primera z vidika vpliva evropskih integracij in pobud za čezmejno sodelovanje.

IZVLEČEK
Članek izhaja iz osrednjega raziskovalnega vprašanja o učinkih evropskih integracij in pobud čezmejnega sodelovanja v obmejni regiji Slovenske Istre, predvsem na primeru družbeno-ekonomskega položaja, kulturnih aktivnosti in identitetnih pripadnosti Italijanske narodne skupnosti. Avtorica poskuša proučiti zgodovinski kontekst čezmejnega sodelovanja med Slovenijo in Italijo v obdobju pred tovrstnimi programi Evropske unije in po njihovi uvedbi z vidika vključenosti Italijanske narodne skupnosti. V bivši Jugoslaviji je politični, ekonomski in geografski položaj Slovenije od šestdesetih let prejšnjega stoletja dalje, predvsem pa z izrazitejšim odpiranjem političnih meja postajal vse pomembnejši: najprej v okviru Delovne skupnosti Alpe-Jadran, ki je delovala na področju Srednje Evrope, potem v Srednjeevropski pobudi in končno v celotnem evropskem okolju (Evropski uniji). Članek metodološko temelji na terenskem delu s poglobljenimi intervjuji med pripadniki Italijanske narodne skupnosti v Sloveniji (Slovenski Istri) in med pripadniki večinskega prebivalstva, ki je bilo izvedeno v obdobju med avgustom 2005 in majem 2006. Ugotovitve je mogoče skleniti v tri ključne točke, ki so zaznamovale devetdeseta leta do danes: delitev Italijanske narodne skupnosti med dve samostojni in neodvisni državi (Slovenijo in Hrvaško), ki je bila dodatno zaznamovana z vstopom Slovenije v Evropsko unijo leta 2004; ekonomska šibkost in odvisnost Italijanske skupnosti od državnih podpor ter evropske integracije in možnosti čezmejnega sodelovanja. Članek se dotika tudi vprašanja percepcije različnih etničnih, regionalnih in nacionalnih identitet na omenjeni študiji primera z vidika vpliva evropskih integracij in pobud za čezmejno sodelovanje.

IZVLEČEK
Marie Prisland se je v Združenih državah Amerike izkrcala leta 1906, ko je imela petnajst let. Leta 1926 je ustanovila prvo slovensko žensko organizacijo, Slovensko žensko zvezo, ki ji je predsedovala dvajset let. Leta 1929 je ustanovila revijo Zarja – The Dawn, ki je postala uradno glasilo Zveze in za katero je redno pisala do svoje smrti. Bila je dejavna v mnogih slovensko-ameriških organizacijah in redna sodelavka številnih časopisov in revij v Sloveniji in Ameriki. Zavzemala se je za ohranitev slovenske kulture in tradicije ter za napredek in razvoj slovenskih skupnosti. Besedilo pokaže, kako močna je bila njena odločenost, da pomaga slovenskim ženskam v Združenih državah, da si pridobijo položaj avtoritete in spoštovanja. Želela je ohraniti tradicionalne spolne vloge, a je hkrati verjela, da bo samo spremenjena, spoštovana slovenska ženska z avtoriteto lahko postala del zgodovine Slovencev v Združenih državah in v domovini.

IZVLEČEK
Marie Prisland se je v Združenih državah Amerike izkrcala leta 1906, ko je imela petnajst let. Leta 1926 je ustanovila prvo slovensko žensko organizacijo, Slovensko žensko zvezo, ki ji je predsedovala dvajset let. Leta 1929 je ustanovila revijo Zarja – The Dawn, ki je postala uradno glasilo Zveze in za katero je redno pisala do svoje smrti. Bila je dejavna v mnogih slovensko-ameriških organizacijah in redna sodelavka številnih časopisov in revij v Sloveniji in Ameriki. Zavzemala se je za ohranitev slovenske kulture in tradicije ter za napredek in razvoj slovenskih skupnosti. Besedilo pokaže, kako močna je bila njena odločenost, da pomaga slovenskim ženskam v Združenih državah, da si pridobijo položaj avtoritete in spoštovanja. Želela je ohraniti tradicionalne spolne vloge, a je hkrati verjela, da bo samo spremenjena, spoštovana slovenska ženska z avtoriteto lahko postala del zgodovine Slovencev v Združenih državah in v domovini.

IZVLEČEK
V tem prispevku poskušam s pomočjo medsebojne primerjave statističnih podatkov ugotavljati nekatere možne vplive na dinamiko literarnega objavljanja in časopisne dejavnosti treh slovenskih priseljenskih skupnosti, in sicer predvojnih slovenskih priseljencev v ZDA, predvojnih slovenskih priseljencev v Argentini in povojnih slovenskih priseljencev v Argentini. Izbor skupnosti, ki jih obravnavam v okviru te primerjave, zajema na eni strani vsaj deloma skupno (prekrivajoče se) zgodovinsko obdobje slovenskega priseljenstva v dveh različnih državah, na drugi strani pa dve različni zgodovinski obdobji slovenskega priseljenstva v eni državi, kar olajšuje ugotavljanje morebitne prisotnosti določenih vplivov oziroma izločanje možnosti nekaterih drugih vplivov. Večletni trendi naraščanja in upadanja vrednosti, prikazanih na Slikah 3–8, nakazujejo značilno parabolo dinamike kulturnega življenja priseljenske skupnosti. Ob primerjavi razmerij med absolutnimi vrednostmi, dopolnjenimi s podatki o velikosti in časovnem razponu množičnega vala priseljevanja obravnavanih skupnosti (Preglednice 1–3), pa se soočimo z nekaterimi izrazitimi odstopanji, ki jih ni mogoče pojasniti zgolj z vplivom osnovnih vidikov kulturnega življenja v izseljenstvu (zlasti velikosti, teritorialne koncentriranosti, obnavljanja skupnosti z novimi priseljenci, priseljenskega »staža« glavnine skupnosti ter splošnih pogojev za posamezne kulturne dejavnosti v danem prostoru in času), temveč nesporno kažejo tudi na vpliv sekundarnih dejavnikov (Slika 2). Pri drugem vrhuncu leposlovne knjižne produkcije predvojne priseljenske skupnosti v ZDA (1976–80) se nedvomno odraža vpliv stopnje integriranosti v kulturo nove domovine. Pretežno gre za literarne knjižne objave druge generacije slovenskih priseljencev v ZDA, ki so sicer večinoma izšle v samozaložbi, deloma pa že tudi pri nekaterih založbah ameriškega mainstreama. Prav tako jasno pa se v absolutnem vrhuncu leposlovne knjižne produkcije povojne priseljenske skupnosti v Argentini (1991–1996) odraža vpliv integriranosti v kulturo dežele izvora. Največ leposlovnih knjig povojnih slovenskih izseljencev v Argentini in njihovih potomcev, ki so bile objavljene v Sloveniji, je namreč izšlo v letih 1991–1996, ko je bila tudi sicer integriranost slovenske izseljenske književnosti v matično kulturo in literarno znanost na vrhuncu. Prav ta dela (brez ponatisov) pa predstavljajo kar 73 odstotkov leposlovnih knjig povojne priseljenske skupnosti v Argentini v omenjenem obdobju.

IZVLEČEK
V tem prispevku poskušam s pomočjo medsebojne primerjave statističnih podatkov ugotavljati nekatere možne vplive na dinamiko literarnega objavljanja in časopisne dejavnosti treh slovenskih priseljenskih skupnosti, in sicer predvojnih slovenskih priseljencev v ZDA, predvojnih slovenskih priseljencev v Argentini in povojnih slovenskih priseljencev v Argentini. Izbor skupnosti, ki jih obravnavam v okviru te primerjave, zajema na eni strani vsaj deloma skupno (prekrivajoče se) zgodovinsko obdobje slovenskega priseljenstva v dveh različnih državah, na drugi strani pa dve različni zgodovinski obdobji slovenskega priseljenstva v eni državi, kar olajšuje ugotavljanje morebitne prisotnosti določenih vplivov oziroma izločanje možnosti nekaterih drugih vplivov. Večletni trendi naraščanja in upadanja vrednosti, prikazanih na Slikah 3–8, nakazujejo značilno parabolo dinamike kulturnega življenja priseljenske skupnosti. Ob primerjavi razmerij med absolutnimi vrednostmi, dopolnjenimi s podatki o velikosti in časovnem razponu množičnega vala priseljevanja obravnavanih skupnosti (Preglednice 1–3), pa se soočimo z nekaterimi izrazitimi odstopanji, ki jih ni mogoče pojasniti zgolj z vplivom osnovnih vidikov kulturnega življenja v izseljenstvu (zlasti velikosti, teritorialne koncentriranosti, obnavljanja skupnosti z novimi priseljenci, priseljenskega »staža« glavnine skupnosti ter splošnih pogojev za posamezne kulturne dejavnosti v danem prostoru in času), temveč nesporno kažejo tudi na vpliv sekundarnih dejavnikov (Slika 2). Pri drugem vrhuncu leposlovne knjižne produkcije predvojne priseljenske skupnosti v ZDA (1976–80) se nedvomno odraža vpliv stopnje integriranosti v kulturo nove domovine. Pretežno gre za literarne knjižne objave druge generacije slovenskih priseljencev v ZDA, ki so sicer večinoma izšle v samozaložbi, deloma pa že tudi pri nekaterih založbah ameriškega mainstreama. Prav tako jasno pa se v absolutnem vrhuncu leposlovne knjižne produkcije povojne priseljenske skupnosti v Argentini (1991–1996) odraža vpliv integriranosti v kulturo dežele izvora. Največ leposlovnih knjig povojnih slovenskih izseljencev v Argentini in njihovih potomcev, ki so bile objavljene v Sloveniji, je namreč izšlo v letih 1991–1996, ko je bila tudi sicer integriranost slovenske izseljenske književnosti v matično kulturo in literarno znanost na vrhuncu. Prav ta dela (brez ponatisov) pa predstavljajo kar 73 odstotkov leposlovnih knjig povojne priseljenske skupnosti v Argentini v omenjenem obdobju.

IZVLEČEK
V Evropi normativno urejanje migracijskih razmer in zaščita (tuje) delovne sile na nacionalni in mednarodni ravni ni izum obdobja po drugi svetovni vojni ali celo sodobnosti, ampak ga pozna celo dvajseto stoletje. Zaposlovanje v tujini je bilo urejeno z bilateralnimi dogovori med državami že pred drugo svetovno vojno. Tudi Jugoslavija je imela sklenjenih kar nekaj takih sporazumov, med drugim tudi z Nemčijo, kjer je v obdobju med dvema svetovnima vojnama delalo in živelo veliko število Slovencev. Po drugi svetovni vojni so morale evropske države izkopati izpod ruševin tudi odnose in medsebojno sodelovanje na različnih področjih in eno od teh je bilo vsekakor urejanje (migracijskih) razmer in zaščite za delavce, ki so se napotili na delo v drugo državo. Namen članka je odgovoriti na vprašanja o položaju in zaščiti delavcev (Slovencev), ki so se po drugi svetovni vojni kot Jugoslovani vključili v mednarodni trg dela, točneje tistih, ki so odšli na delo v Zvezno republiko Nemčijo (v nadaljevanju ZRN). Kakšne so bile razmere, v katere so vstopali Slovenci, ki so odhajali na tako imenovano začasno delo v ZRN? Kakšne so bile normativne razmere, ki jih je ZRN postavljala za tuje delavce? Ali so bili naši ljudje kot Jugoslovani s strani svoje države kakorkoli zaščiteni? Kakšen je bil odnos med Jugoslavijo in ZRN na meddržavni, bilateralni ravni v zvezi z urejanjem razmer in zaščite državljanov na delu v ZRN? Kakšen je bil položaj delavcev v tujini glede na položaj, ki so ga imeli delavci na domačem trgu dela? Ali so sindikati, kot organizacije, katerih poslanstvo naj bi bila prav zaščita pravic delavcev, svoje delo vršili tudi na menarodni ravni? Ali so bili delavci, ki so prihajali na delo v ZRN, tretirani kot ljudje z vsemi razsežnostmi vsakdanjega življenja ali jih je migracijska politika ZRN zreducirala zgolj na delavce – tako na normativni ravni kot v vsakdanjem življenju? Kako so bili normativni dogovori izpeljani v praksi? Pregled mednarodnih konvencij in meddržavnih sporazumov, ki jih je podpisala Jugoslavija kaže, da se je država intenzivno angažirala pri skrbi za zaščito pravic svojih državljanov, ki so vstopali na mednarodni trg dela. Pomemben doprinos na tem področju v preteklosti so imela tudi sindikalna prizadevanja in njihove povezave na mednarodni ravni. Tudi ZRN je na normativni ravni (bilateralno) poskrbela za pravice tujih delavcev, ki so bili zaposleni na njenih tleh. Poleg državnega angažiranja, so se v zaščito in zagovor pravic vpletli tudi nemški sindikati, humanitarne organizacije, regionalne ali občinske strukture, pri čemer ne smemo pozabiti, da je pri implementaciji zakonodaje v prakso prihajalo do pomembnih razlik med posameznimi zveznimi deželami ZRN. Analiza konkretnih odnosov, v katere so vstopali naši delavci kaže, da je bil njihov položaj povezan z meddržavnimi odnosi. V skladu z njihovo urejenostjo je bil urejen tudi položaj v socialno/kulturno stratificirani nemški družbi. Po občutkih, ki jih izražajo Slovenci, ki živijo v ZRN, so cenjeni in ne doživljajo diskriminacije. Tega ne moremo trditi za številne populacije priseljencev, ki so v ZRN prišle iz 'bolj nezaželenih okolji'. Posebno v času gospodarskih kriz, npr. v osemdeseti letih, so bili tuji delavci izpostavljeni težkim razmeram, izkoriščanju, negotovosti, o čemer govori delo Čisto na dnu (1985). Najbolj izpostavljena populacija so bili (nezaposleni) nekvalificirani delavci iz držav, ki niso imele podpisanih pogodb z ZRN o zaščiti svojih delavcev. Analiza razmer v ZRN v primerjavi s situacijo po drugih evropskih državah, v katerih so se znašli tuji delavci, kaže na njihovo ambivalentnost. Po eni strani so bili deležni urejene delovne situacije, ZRN je ves čas veljala za državo, kjer je z vidika delovnih pogojev in pravic relativno dobro poskrbljeno za tuje delavce. Po drugi strani pa so se kot ljudje znašli tudi v brezpravnem prostoru, saj so bili tretirani le kot delavci na začasnem delu v tujini in zgolj kot delavci. Na nek način je bil posameznik s človeka zreduciran na delavca, ki bo delal, dokler ga bo sistem potreboval, potem pa bo odšel nazaj, od kjer je prišel. Tako se ZRN po drugi strani uvršča tudi med države, kjer je bilo za integracijo priseljencev narejeno zelo malo oziroma se je le-to celo načrtno preprečevalo. Pomislimo le na dolgoletni zakon o naturalizaciji, ki ga je ZRN spremenila šele pod 'pritiski' novih sprememb v politiki EU. Podobno velja za ostale dejavnike, ki naj bi vzpostavljali multikulturalne razmere za priseljence, ki so danes postavljeni v ospredje integracijske politike EU.

IZVLEČEK
V Evropi normativno urejanje migracijskih razmer in zaščita (tuje) delovne sile na nacionalni in mednarodni ravni ni izum obdobja po drugi svetovni vojni ali celo sodobnosti, ampak ga pozna celo dvajseto stoletje. Zaposlovanje v tujini je bilo urejeno z bilateralnimi dogovori med državami že pred drugo svetovno vojno. Tudi Jugoslavija je imela sklenjenih kar nekaj takih sporazumov, med drugim tudi z Nemčijo, kjer je v obdobju med dvema svetovnima vojnama delalo in živelo veliko število Slovencev. Po drugi svetovni vojni so morale evropske države izkopati izpod ruševin tudi odnose in medsebojno sodelovanje na različnih področjih in eno od teh je bilo vsekakor urejanje (migracijskih) razmer in zaščite za delavce, ki so se napotili na delo v drugo državo. Namen članka je odgovoriti na vprašanja o položaju in zaščiti delavcev (Slovencev), ki so se po drugi svetovni vojni kot Jugoslovani vključili v mednarodni trg dela, točneje tistih, ki so odšli na delo v Zvezno republiko Nemčijo (v nadaljevanju ZRN). Kakšne so bile razmere, v katere so vstopali Slovenci, ki so odhajali na tako imenovano začasno delo v ZRN? Kakšne so bile normativne razmere, ki jih je ZRN postavljala za tuje delavce? Ali so bili naši ljudje kot Jugoslovani s strani svoje države kakorkoli zaščiteni? Kakšen je bil odnos med Jugoslavijo in ZRN na meddržavni, bilateralni ravni v zvezi z urejanjem razmer in zaščite državljanov na delu v ZRN? Kakšen je bil položaj delavcev v tujini glede na položaj, ki so ga imeli delavci na domačem trgu dela? Ali so sindikati, kot organizacije, katerih poslanstvo naj bi bila prav zaščita pravic delavcev, svoje delo vršili tudi na menarodni ravni? Ali so bili delavci, ki so prihajali na delo v ZRN, tretirani kot ljudje z vsemi razsežnostmi vsakdanjega življenja ali jih je migracijska politika ZRN zreducirala zgolj na delavce – tako na normativni ravni kot v vsakdanjem življenju? Kako so bili normativni dogovori izpeljani v praksi? Pregled mednarodnih konvencij in meddržavnih sporazumov, ki jih je podpisala Jugoslavija kaže, da se je država intenzivno angažirala pri skrbi za zaščito pravic svojih državljanov, ki so vstopali na mednarodni trg dela. Pomemben doprinos na tem področju v preteklosti so imela tudi sindikalna prizadevanja in njihove povezave na mednarodni ravni. Tudi ZRN je na normativni ravni (bilateralno) poskrbela za pravice tujih delavcev, ki so bili zaposleni na njenih tleh. Poleg državnega angažiranja, so se v zaščito in zagovor pravic vpletli tudi nemški sindikati, humanitarne organizacije, regionalne ali občinske strukture, pri čemer ne smemo pozabiti, da je pri implementaciji zakonodaje v prakso prihajalo do pomembnih razlik med posameznimi zveznimi deželami ZRN. Analiza konkretnih odnosov, v katere so vstopali naši delavci kaže, da je bil njihov položaj povezan z meddržavnimi odnosi. V skladu z njihovo urejenostjo je bil urejen tudi položaj v socialno/kulturno stratificirani nemški družbi. Po občutkih, ki jih izražajo Slovenci, ki živijo v ZRN, so cenjeni in ne doživljajo diskriminacije. Tega ne moremo trditi za številne populacije priseljencev, ki so v ZRN prišle iz 'bolj nezaželenih okolji'. Posebno v času gospodarskih kriz, npr. v osemdeseti letih, so bili tuji delavci izpostavljeni težkim razmeram, izkoriščanju, negotovosti, o čemer govori delo Čisto na dnu (1985). Najbolj izpostavljena populacija so bili (nezaposleni) nekvalificirani delavci iz držav, ki niso imele podpisanih pogodb z ZRN o zaščiti svojih delavcev. Analiza razmer v ZRN v primerjavi s situacijo po drugih evropskih državah, v katerih so se znašli tuji delavci, kaže na njihovo ambivalentnost. Po eni strani so bili deležni urejene delovne situacije, ZRN je ves čas veljala za državo, kjer je z vidika delovnih pogojev in pravic relativno dobro poskrbljeno za tuje delavce. Po drugi strani pa so se kot ljudje znašli tudi v brezpravnem prostoru, saj so bili tretirani le kot delavci na začasnem delu v tujini in zgolj kot delavci. Na nek način je bil posameznik s človeka zreduciran na delavca, ki bo delal, dokler ga bo sistem potreboval, potem pa bo odšel nazaj, od kjer je prišel. Tako se ZRN po drugi strani uvršča tudi med države, kjer je bilo za integracijo priseljencev narejeno zelo malo oziroma se je le-to celo načrtno preprečevalo. Pomislimo le na dolgoletni zakon o naturalizaciji, ki ga je ZRN spremenila šele pod 'pritiski' novih sprememb v politiki EU. Podobno velja za ostale dejavnike, ki naj bi vzpostavljali multikulturalne razmere za priseljence, ki so danes postavljeni v ospredje integracijske politike EU.

IZVLEČEK
Janez Evangelist Krek (1865–1917), katoliški duhovnik, politik, sociolog in časnikar je bil na prelomu v 20. stoletje močno prisoten v takratni avstrijski in slovenski javnosti. Njegovo delovanje je bilo razpeto med Ljubljano, takratno neformalno prestolnici Slovencev in glavnim mestom dežele Kranjske, in Dunajem. Imel je močan socialni čut do kmetov in delavcev in bil nasprotnik kapitalističnega sistema. Kot katolik je nasprotoval liberalizmu in socialni demokraciji, sam pa je bil utemeljitelj krščanskega socializma na Slovenskem. Bil je propagator zadružništva na Slovenskem. Leta 1899, ko je bil že poslanec v dunajskem državnem zboru, je odšel kot katoliški misijonar med slovenske priseljence v Porurje in Vestfalijo v Nemčiji. O svojih stikih, doživetjih in razmišljanjih v Nemčiji je v dobrem mesecu dni poslal 20 pisem, ki jih je objavil katoliški časnik Slovenec v Ljubljani. Postala so znana kot Vestfalska pisma in so pomenila nekakšno odkritje slovenskega izseljevanja v Nemčijo, ki je bilo v senci takratnega množičnega izseljevanja Slovencev v Združene države Amerike. Pisma odkrivajo njegova razmišljanja o vlogi migracij na Slovenskem, primerja gospodarske, socialne, verske, kulturne in še kakšna razmerja, tj. podobnosti in različnosti med slovenskim prostorom in Nemčijo. Grajal je zaostalost na področju modernizacije dela in življenja na Slovenskem, kar je bila po Kreku posledica dunajske politike. Bil je duhovit pisec in govornik. Ljudje so ga radi brali in poslušali. Krek je bil med prvimi, ki se je migracijske problematike lotil s teoretičnega in praktičnega vidika. V avstrijskem državne zboru se je zavzemal za sprejetje migracijskega zakona (1905), ki bi urejal to področje, zlasti z vidika zaščite avstrijskih izseljencev na poti in v novih okoljih. Zakon ni bil sprejet do razpada habsburške monarhije (1918). Na migracijska vprašanja je gledal kot na socialna vprašanja. Izpostavil je podobo slovenskih izseljencev, ki niso bili obupani, izžeti, brezvoljni ljudje, ampak mladi, polni upov na boljše življenje, pripravljeni na trdo, vendar tudi dobro plačano delo. Poudarja njihovo izobrazbo, ki ni bila nizka, kar je bila posledica dobrih avstrijskih šol. V duhu tistega časa se je kot katoliški duhovnik sprijaznil z dejstvom, da je izseljevanje stalni pojav, ki ga ni mogoče zaustaviti, možno pa olajšati odhod v nova okolja. To je bolj ali manj uspešno delala Rafaelova družba v Ljubljani (*1907), ki je nastala po nemškem vzoru. Sklenem lahko, da se je izseljenske problematike najbolj zavedala katoliška cerkev na Slovenskem in hkrati poskušala delovati v smeri izboljšanja stanja izseljencev na poti in v tujini. Manj interesa zanje so pokazali liberalni krogi, še manj socialistični. Prvim je bil v interesu kapital drugim je bila v duhu internacionalizma domovina ves svet.

IZVLEČEK
Janez Evangelist Krek (1865–1917), katoliški duhovnik, politik, sociolog in časnikar je bil na prelomu v 20. stoletje močno prisoten v takratni avstrijski in slovenski javnosti. Njegovo delovanje je bilo razpeto med Ljubljano, takratno neformalno prestolnici Slovencev in glavnim mestom dežele Kranjske, in Dunajem. Imel je močan socialni čut do kmetov in delavcev in bil nasprotnik kapitalističnega sistema. Kot katolik je nasprotoval liberalizmu in socialni demokraciji, sam pa je bil utemeljitelj krščanskega socializma na Slovenskem. Bil je propagator zadružništva na Slovenskem. Leta 1899, ko je bil že poslanec v dunajskem državnem zboru, je odšel kot katoliški misijonar med slovenske priseljence v Porurje in Vestfalijo v Nemčiji. O svojih stikih, doživetjih in razmišljanjih v Nemčiji je v dobrem mesecu dni poslal 20 pisem, ki jih je objavil katoliški časnik Slovenec v Ljubljani. Postala so znana kot Vestfalska pisma in so pomenila nekakšno odkritje slovenskega izseljevanja v Nemčijo, ki je bilo v senci takratnega množičnega izseljevanja Slovencev v Združene države Amerike. Pisma odkrivajo njegova razmišljanja o vlogi migracij na Slovenskem, primerja gospodarske, socialne, verske, kulturne in še kakšna razmerja, tj. podobnosti in različnosti med slovenskim prostorom in Nemčijo. Grajal je zaostalost na področju modernizacije dela in življenja na Slovenskem, kar je bila po Kreku posledica dunajske politike. Bil je duhovit pisec in govornik. Ljudje so ga radi brali in poslušali. Krek je bil med prvimi, ki se je migracijske problematike lotil s teoretičnega in praktičnega vidika. V avstrijskem državne zboru se je zavzemal za sprejetje migracijskega zakona (1905), ki bi urejal to področje, zlasti z vidika zaščite avstrijskih izseljencev na poti in v novih okoljih. Zakon ni bil sprejet do razpada habsburške monarhije (1918). Na migracijska vprašanja je gledal kot na socialna vprašanja. Izpostavil je podobo slovenskih izseljencev, ki niso bili obupani, izžeti, brezvoljni ljudje, ampak mladi, polni upov na boljše življenje, pripravljeni na trdo, vendar tudi dobro plačano delo. Poudarja njihovo izobrazbo, ki ni bila nizka, kar je bila posledica dobrih avstrijskih šol. V duhu tistega časa se je kot katoliški duhovnik sprijaznil z dejstvom, da je izseljevanje stalni pojav, ki ga ni mogoče zaustaviti, možno pa olajšati odhod v nova okolja. To je bolj ali manj uspešno delala Rafaelova družba v Ljubljani (*1907), ki je nastala po nemškem vzoru. Sklenem lahko, da se je izseljenske problematike najbolj zavedala katoliška cerkev na Slovenskem in hkrati poskušala delovati v smeri izboljšanja stanja izseljencev na poti in v tujini. Manj interesa zanje so pokazali liberalni krogi, še manj socialistični. Prvim je bil v interesu kapital drugim je bila v duhu internacionalizma domovina ves svet.