Zbornik razprav, ki ga je urednik ustrezno naslovil Etnična književnost in kultura v ZDA, Kanadi in Avstraliji, je rezultat mednarodnega simpozija Historical Perspectives of Ethnicity in the New World (Zgodovinske perspektive narodnosti v Novem svetu, Bled, 15.-18. maj 1994). Simpozij sta organizirala Slovensko društvo za ameriške študije in Slovenska izseljenska matica, pripravo in potek simpozija pa je vodil doc. dr. Igor Maver z Oddelka za germanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Simpozij je bil posvečen visokima jubilejema dveh pomembnih slovenskih izseljenskih organizacij v ZDA, in sicer devetdesetletnici Slovenske narodne podporne jednote in šestdesetletnici Progresivnih Slovenk Amerike.

V zborniku objavljeni referati so razdeljeni v tri sklope: Evropska izseljenska izkušnja v večetničnih ZDA (dvanajst prispevkov), Kanadska multikulturnost in književnost (šest referatov) in Etnična Avstralija (trije prispevki). Večina avtorjev v prvem, najobsežnejšem delu knjige obravnava slovensko književnost, jezik in kulturo v ZDA. V to skupino sodijo pesnica Rose Mary Prosen z uvodnim poetičnim esejem Ko zagledam tiho sončnico: spominski zapis in avtorji študij o slovensko- ameriški književnosti Mirko Jurak, Igor Maver, Jerneja Petrič, Helga Glušič in Henry A. Christian. Janez Stanonik je njihove literarnozgodovinske članke dopolnil z dragocenim pregledom bibliografij slovenskega izseljenskega tiska do leta 1945. Jezikoslovni sklop v tem delu zbornika sta prispevala James W. Tollefson in Nada Šabec, za primerjalno razsežnost znanstvene obravnave slovenske izseljenske problematike, ki jo omogoča vpogled v priseljensko izkušnjo drugih narodov, pa so s svojimi prispevki poskrbeli William C. Beyer, Line Unali in Adi Wimmer.

Zbornik razprav, ki ga je urednik ustrezno naslovil Etnična književnost in kultura v ZDA, Kanadi in Avstraliji, je rezultat mednarodnega simpozija Historical Perspectives of Ethnicity in the New World (Zgodovinske perspektive narodnosti v Novem svetu, Bled, 15.-18. maj 1994). Simpozij sta organizirala Slovensko društvo za ameriške študije in Slovenska izseljenska matica, pripravo in potek simpozija pa je vodil doc. dr. Igor Maver z Oddelka za germanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Simpozij je bil posvečen visokima jubilejema dveh pomembnih slovenskih izseljenskih organizacij v ZDA, in sicer devetdesetletnici Slovenske narodne podporne jednote in šestdesetletnici Progresivnih Slovenk Amerike.

V zborniku objavljeni referati so razdeljeni v tri sklope: Evropska izseljenska izkušnja v večetničnih ZDA (dvanajst prispevkov), Kanadska multikulturnost in književnost (šest referatov) in Etnična Avstralija (trije prispevki). Večina avtorjev v prvem, najobsežnejšem delu knjige obravnava slovensko književnost, jezik in kulturo v ZDA. V to skupino sodijo pesnica Rose Mary Prosen z uvodnim poetičnim esejem Ko zagledam tiho sončnico: spominski zapis in avtorji študij o slovensko- ameriški književnosti Mirko Jurak, Igor Maver, Jerneja Petrič, Helga Glušič in Henry A. Christian. Janez Stanonik je njihove literarnozgodovinske članke dopolnil z dragocenim pregledom bibliografij slovenskega izseljenskega tiska do leta 1945. Jezikoslovni sklop v tem delu zbornika sta prispevala James W. Tollefson in Nada Šabec, za primerjalno razsežnost znanstvene obravnave slovenske izseljenske problematike, ki jo omogoča vpogled v priseljensko izkušnjo drugih narodov, pa so s svojimi prispevki poskrbeli William C. Beyer, Line Unali in Adi Wimmer.

Nekaj osnovnih značilnosti zbornika Slovenci v Hrvaški, predstavljenega kot prvo knjigo v sklopu širšega raziskovalnega projekta Slovenci v prostoru nekdanje Jugoslavije izven Slovenije, bi lahko sistematizirali v naslednje točke:

Skupina slovenskih in hrvaških avtorjev z urednico dr. Vero Kržišnik - Bukič je opravila pionirsko delo, ko seje lotila v veliki meri nove in še neobdelane, hkrati pa znanstvenoraziskovalno visoko relevantne in nadvse aktualne problematike slovenstva na Hrvaškem.

Z novo politično realnostjo, namreč državno mejo med dvema suverenima državama, Slovenijo in Hrvaško, se je v marsičem spremenila družbena realnost Slovencev na Hrvaškem. Skupina strokovnjakov je problematiko Slovencev zastavila s potrebno raziskovalno širino, z znanstveno natančnostjo in pronicljivostjo ter, ne nazadnje, z visoko stopnjo ambicioznosti in znanstvene radovednosti, pa tudi z dobršno mero kritičnosti, zlasti kar se tiče postavljanja vprašanj, ki so zaradi svoje občutljive narave in tudi morebitne kontroverznosti nekako ostala ne vprašana.

Kompleksnost, ki jo narekuje raziskovanje etnične/narodnostne problematike, so strokovnjaki z različnih področij družboslovja zajeli z multidisciplinarno naravnanostjo, kar je ena osnovnih značilnosti zbornika. Multidisciplinarni pristop se izkaže kot ustrezno in potrebno analitično orodje, ki z zajetjem številnih aspektov osvetljuje etnično problematiko slovenstva na Hrvaškem in na ta način poudarja tisti zorni kot raziskovanja, katerega cilj je sinteza znanj pri proučevanju določenega pojava.

Nekaj osnovnih značilnosti zbornika Slovenci v Hrvaški, predstavljenega kot prvo knjigo v sklopu širšega raziskovalnega projekta Slovenci v prostoru nekdanje Jugoslavije izven Slovenije, bi lahko sistematizirali v naslednje točke:

Skupina slovenskih in hrvaških avtorjev z urednico dr. Vero Kržišnik - Bukič je opravila pionirsko delo, ko seje lotila v veliki meri nove in še neobdelane, hkrati pa znanstvenoraziskovalno visoko relevantne in nadvse aktualne problematike slovenstva na Hrvaškem.

Z novo politično realnostjo, namreč državno mejo med dvema suverenima državama, Slovenijo in Hrvaško, se je v marsičem spremenila družbena realnost Slovencev na Hrvaškem. Skupina strokovnjakov je problematiko Slovencev zastavila s potrebno raziskovalno širino, z znanstveno natančnostjo in pronicljivostjo ter, ne nazadnje, z visoko stopnjo ambicioznosti in znanstvene radovednosti, pa tudi z dobršno mero kritičnosti, zlasti kar se tiče postavljanja vprašanj, ki so zaradi svoje občutljive narave in tudi morebitne kontroverznosti nekako ostala ne vprašana.

Kompleksnost, ki jo narekuje raziskovanje etnične/narodnostne problematike, so strokovnjaki z različnih področij družboslovja zajeli z multidisciplinarno naravnanostjo, kar je ena osnovnih značilnosti zbornika. Multidisciplinarni pristop se izkaže kot ustrezno in potrebno analitično orodje, ki z zajetjem številnih aspektov osvetljuje etnično problematiko slovenstva na Hrvaškem in na ta način poudarja tisti zorni kot raziskovanja, katerega cilj je sinteza znanj pri proučevanju določenega pojava.

Slovenski znanstveniki, ki proučujejo izseljenska vprašanja, so sicer že obravnavali tematiko vživljanja izseljencev v novo okolje v državah priseljevanja, vendar pa pri nas še nikoli ni bila predstavljena v taki širini in kvaliteti ter ob udeležbi tako številnih in priznanih domačih in tujih znanstvenikov kot na mednarodnem simpoziju Soočenje mita in realnosti ob prihodu izseljencev v novo okolje, ki ga je maja 1995 v Portorožu organiziral Inštitut za izseljenstvo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Sad tega simpozija je bila vrsta tehtnih prispevkov o zastavljeni temi, zato je bila povsem upravičena odločitev organizatorjev simpozija, da bi raziskovalne dosežke uredili v zbornik in jih ponudili domači in tuji znanstveni javnosti.

Po dobrem letu dni je ta zbornik, ki ga je uredila dr. Irena Gantar Godina, zagledal luč sveta. Inštitut za izseljenstvo je z njim dostojno proslavil desetletnico svojega delovanja v okviru Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. V njem objavlja svoje prispevke 21 uglednih strokovnjakov za vprašanja izseljenstva, od katerih jih je sicer večina iz Slovenije, poleg njih pa še slovenski znanstveniki iz zamejstva ter izseljenstva iz vrste evropskih držav: Danske, Poljske, Hrvaške, Slovaške, Švedske in Nemčije. Podobno široko so zastavljene tudi teme posameznih prispevkov. Večina jih je, razumljivo, posvečena problematiki soočanja mita in realnosti ter vživljanja v novo okolje slovenskih izseljencev. Tematika omenjenih prispevkov je zelo raznolika tudi z zemljepisnega vidika, saj pokriva vprašanja slovenskih izseljencev praktično po vsem svetu, od Evrope, Kanade in ZDA, preko Argentine do Avstralije. Kot dragoceno dopolnilo in primerjava slovenski problematiki je objavljena tudi vrsta prispevkov tujih avtorjev - udeležencev portoroškega simpozija, ki predstavljajo podobne probleme pisane druščine danskih, švedskih, slovaških, hrvaških, nemških, judovskih in še kakšnih priseljencev predvsem v ZDA, pa tudi v Južni Ameriki, Kanadi, Avstraliji, Novi Zelandiji in pri Slovakih v Vojvodini.

Slovenski znanstveniki, ki proučujejo izseljenska vprašanja, so sicer že obravnavali tematiko vživljanja izseljencev v novo okolje v državah priseljevanja, vendar pa pri nas še nikoli ni bila predstavljena v taki širini in kvaliteti ter ob udeležbi tako številnih in priznanih domačih in tujih znanstvenikov kot na mednarodnem simpoziju Soočenje mita in realnosti ob prihodu izseljencev v novo okolje, ki ga je maja 1995 v Portorožu organiziral Inštitut za izseljenstvo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Sad tega simpozija je bila vrsta tehtnih prispevkov o zastavljeni temi, zato je bila povsem upravičena odločitev organizatorjev simpozija, da bi raziskovalne dosežke uredili v zbornik in jih ponudili domači in tuji znanstveni javnosti.

Po dobrem letu dni je ta zbornik, ki ga je uredila dr. Irena Gantar Godina, zagledal luč sveta. Inštitut za izseljenstvo je z njim dostojno proslavil desetletnico svojega delovanja v okviru Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. V njem objavlja svoje prispevke 21 uglednih strokovnjakov za vprašanja izseljenstva, od katerih jih je sicer večina iz Slovenije, poleg njih pa še slovenski znanstveniki iz zamejstva ter izseljenstva iz vrste evropskih držav: Danske, Poljske, Hrvaške, Slovaške, Švedske in Nemčije. Podobno široko so zastavljene tudi teme posameznih prispevkov. Večina jih je, razumljivo, posvečena problematiki soočanja mita in realnosti ter vživljanja v novo okolje slovenskih izseljencev. Tematika omenjenih prispevkov je zelo raznolika tudi z zemljepisnega vidika, saj pokriva vprašanja slovenskih izseljencev praktično po vsem svetu, od Evrope, Kanade in ZDA, preko Argentine do Avstralije. Kot dragoceno dopolnilo in primerjava slovenski problematiki je objavljena tudi vrsta prispevkov tujih avtorjev - udeležencev portoroškega simpozija, ki predstavljajo podobne probleme pisane druščine danskih, švedskih, slovaških, hrvaških, nemških, judovskih in še kakšnih priseljencev predvsem v ZDA, pa tudi v Južni Ameriki, Kanadi, Avstraliji, Novi Zelandiji in pri Slovakih v Vojvodini.

Avtorica Marina Lukšič Hacin, mlada raziskovalka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, spada med redke slovenske sociologe, ki se v svojem strokovnem delu, temelječem na socioloških spoznanjih in metodah, dotika slovenskega izseljenstva s tolikšno mero središčne pozornosti. Spretno izkorišča izjemno pestrost tega raziskovalnega področja in v njegovem okviru zasnuje celotno razpravo ter v primerjalni okvir zajame vse pojme, značilnosti in procese, povezane z resocializacijo oziroma akulturacijo v izseljenski situaciji. Slovenci so se namreč izseljevali v različne dele sveta v različnih obdobjih in iz različnih vzrokov, zato je današnja podoba izseljenstva v vseh ozirih zelo različna, lahko celo rečemo: zapletena.

Avtorica se takšne divergentnosti zaveda in zato začenja svoje delo z razmeroma obsežnim zgodovinskim uvodom z orisom selitev ljudstev v svetu in z opisom selitev s slovenskega etničnega ozemlja v okviru evropskih migracijskih tokov. Sledi tudi poskus prikaza trenutnega številčnega stanja slovenskih skupnosti v svetu - pri tem početju lahko vedno govorimo le o “poskusu” ali približku, saj je meril o tem, kdo in zakaj je Slovenec, prav toliko, kot je avtorjev teorij o narodnostni identiteti, na kar opozarja tudi avtorica.

Avtorica Marina Lukšič Hacin, mlada raziskovalka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, spada med redke slovenske sociologe, ki se v svojem strokovnem delu, temelječem na socioloških spoznanjih in metodah, dotika slovenskega izseljenstva s tolikšno mero središčne pozornosti. Spretno izkorišča izjemno pestrost tega raziskovalnega področja in v njegovem okviru zasnuje celotno razpravo ter v primerjalni okvir zajame vse pojme, značilnosti in procese, povezane z resocializacijo oziroma akulturacijo v izseljenski situaciji. Slovenci so se namreč izseljevali v različne dele sveta v različnih obdobjih in iz različnih vzrokov, zato je današnja podoba izseljenstva v vseh ozirih zelo različna, lahko celo rečemo: zapletena.

Avtorica se takšne divergentnosti zaveda in zato začenja svoje delo z razmeroma obsežnim zgodovinskim uvodom z orisom selitev ljudstev v svetu in z opisom selitev s slovenskega etničnega ozemlja v okviru evropskih migracijskih tokov. Sledi tudi poskus prikaza trenutnega številčnega stanja slovenskih skupnosti v svetu - pri tem početju lahko vedno govorimo le o “poskusu” ali približku, saj je meril o tem, kdo in zakaj je Slovenec, prav toliko, kot je avtorjev teorij o narodnostni identiteti, na kar opozarja tudi avtorica.

Organizatorji srečanja, sodelavci Instytuta Polonijny Jagelonske univerze so za temo srečanja izbrali Migracije Vzhod-Zahod (East-West Migrations) in na srečanje povabili člane AEMI, kar je večina zahodnoevropskih inštitucij, ki se raziskovalno ukvarjajo z migracijami. Tako so v Krakov prispeli štirje predstavniki inštitutov vseh skandinavskih držav, predstavnik Luksemburga, trije iz Nemčije, predstavnika Anglije in Irske, od t.i. “post” držav pa so bili prisotni predstavnik poljskega inštituta, predstavnik Belorusije in dva predstavnika slovenskega Inštituta za izseljenstvo ZRC SAZU, Marjan Drnovšek in podpisana.

Prve ure srečanja so potekale v znamenju “poslovnega” sestanka inštitutov, članov AEMI, na katerem smo sprejeli predvsem načrt za delo v naslednjih dveh letih, 1997-1999. Ni neskromno, če povem, da je predsednik organizacijskega odbora prof. dr. Adam Walaszek posebej pozdravil izid zbornika “Soočenje mita in realnosti izseljencev ob prihodu v novo okolje”, ki ga je jeseni 1996 izdal Inštitut za izseljenstvo ZRC SAZU. Med drugim je bil s simpatijami sprejet predlog podpisane, naj bo leta 1999 srečanje članov AEMI v Sloveniji - v organizaciji Inštituta za izseljenstvo ZRC SAZU.

Organizatorji srečanja, sodelavci Instytuta Polonijny Jagelonske univerze so za temo srečanja izbrali Migracije Vzhod-Zahod (East-West Migrations) in na srečanje povabili člane AEMI, kar je večina zahodnoevropskih inštitucij, ki se raziskovalno ukvarjajo z migracijami. Tako so v Krakov prispeli štirje predstavniki inštitutov vseh skandinavskih držav, predstavnik Luksemburga, trije iz Nemčije, predstavnika Anglije in Irske, od t.i. “post” držav pa so bili prisotni predstavnik poljskega inštituta, predstavnik Belorusije in dva predstavnika slovenskega Inštituta za izseljenstvo ZRC SAZU, Marjan Drnovšek in podpisana.

Prve ure srečanja so potekale v znamenju “poslovnega” sestanka inštitutov, članov AEMI, na katerem smo sprejeli predvsem načrt za delo v naslednjih dveh letih, 1997-1999. Ni neskromno, če povem, da je predsednik organizacijskega odbora prof. dr. Adam Walaszek posebej pozdravil izid zbornika “Soočenje mita in realnosti izseljencev ob prihodu v novo okolje”, ki ga je jeseni 1996 izdal Inštitut za izseljenstvo ZRC SAZU. Med drugim je bil s simpatijami sprejet predlog podpisane, naj bo leta 1999 srečanje članov AEMI v Sloveniji - v organizaciji Inštituta za izseljenstvo ZRC SAZU.