V maju in juniju 1995 je Slovenska izseljenska matica organizirala turnejo slovenskih glasbenikov po zahodnem delu Združenih držav. Na enomesečno turnejo je odšel trio Kamniški koledniki, ki ga sestavljata pevca in citrar, spremljal pa jih je tudi harmonikar. Dobro leto kasneje sta v organizaciji iste ustanove odšla na nekoliko krajšo turnejo dva ljubljanska jazz glasbenika, dr. Primož Simončič in Lado Jakša, ki sta obiskala “klasične” slovenske izseljenske centre na ameriškem srednjem zahodu: Cleveland, Pittsburgh, Milwaukee in Chisholm na severu zvezne države Minnesote. Kot sodelavka SIM, zadolžena za stike s Slovenci v ZDA. sem se obeh turnej udeležila tudi sama. Glede na to. da se s Slovenci v tem delu sveta že petnajst let tudi raziskovalno ukvarjam, se mi je ob množici vtisov z obeh gostovanj porodilo tudi nekaj misli o stičnih točkah in razlikah med obema obiskoma.

Kamniški koledniki so se predstavili občinstvu na trinajstih koncertih, katerih organizacijo je prevzel znani slovenski priseljenec iz San Francisca, v dvoranah slovenskih domov v San Franciscu, Los Angelesu in Vancouvru in Calgaryju v Kanadi, na proslavi ameriških Hrvatov, na dvodnevnem polkafestu v Oregonu, na folk festivalu v Seattlu, v zasebnem gostišču v Idahu, v cerkvah v San Franciscu in Montani, v poslopju teksaške univerze in v bavarski gostilni v Houstonu. Ti nastopi so bili v glavnem povsod razdeljeni na dva dela; v prvem so nastopili Koledniki s tradicionalnimi slovenskimi pesmimi o gorah, vinu, lepotah Slovenije, v drugem pa je poslušalce ogrel za ples harmonikar Božo Matičič, ki so se mu često pridružili tudi lokalni glasbeniki, ki kar niso zmogli mirno sedeti med občinstvom. Spet se je pokazalo, da je jezik glasbe resnično univerzalen in da ne pozna nobenih meja ali jezikovnih zaprek, saj so slovenskim glasbenikom povsod pritegnili na odru tudi domači ansambli in pevci, prav tako pa seveda tudi marsikateri poslušalec. Tudi ni manjkalo povsem čustvenih odzivov na glasbo, ki so jo nekateri poznali še iz prepevanja svojih mater ali babic.

V maju in juniju 1995 je Slovenska izseljenska matica organizirala turnejo slovenskih glasbenikov po zahodnem delu Združenih držav. Na enomesečno turnejo je odšel trio Kamniški koledniki, ki ga sestavljata pevca in citrar, spremljal pa jih je tudi harmonikar. Dobro leto kasneje sta v organizaciji iste ustanove odšla na nekoliko krajšo turnejo dva ljubljanska jazz glasbenika, dr. Primož Simončič in Lado Jakša, ki sta obiskala “klasične” slovenske izseljenske centre na ameriškem srednjem zahodu: Cleveland, Pittsburgh, Milwaukee in Chisholm na severu zvezne države Minnesote. Kot sodelavka SIM, zadolžena za stike s Slovenci v ZDA. sem se obeh turnej udeležila tudi sama. Glede na to. da se s Slovenci v tem delu sveta že petnajst let tudi raziskovalno ukvarjam, se mi je ob množici vtisov z obeh gostovanj porodilo tudi nekaj misli o stičnih točkah in razlikah med obema obiskoma.

Kamniški koledniki so se predstavili občinstvu na trinajstih koncertih, katerih organizacijo je prevzel znani slovenski priseljenec iz San Francisca, v dvoranah slovenskih domov v San Franciscu, Los Angelesu in Vancouvru in Calgaryju v Kanadi, na proslavi ameriških Hrvatov, na dvodnevnem polkafestu v Oregonu, na folk festivalu v Seattlu, v zasebnem gostišču v Idahu, v cerkvah v San Franciscu in Montani, v poslopju teksaške univerze in v bavarski gostilni v Houstonu. Ti nastopi so bili v glavnem povsod razdeljeni na dva dela; v prvem so nastopili Koledniki s tradicionalnimi slovenskimi pesmimi o gorah, vinu, lepotah Slovenije, v drugem pa je poslušalce ogrel za ples harmonikar Božo Matičič, ki so se mu često pridružili tudi lokalni glasbeniki, ki kar niso zmogli mirno sedeti med občinstvom. Spet se je pokazalo, da je jezik glasbe resnično univerzalen in da ne pozna nobenih meja ali jezikovnih zaprek, saj so slovenskim glasbenikom povsod pritegnili na odru tudi domači ansambli in pevci, prav tako pa seveda tudi marsikateri poslušalec. Tudi ni manjkalo povsem čustvenih odzivov na glasbo, ki so jo nekateri poznali še iz prepevanja svojih mater ali babic.

Enomesečno študijsko bivanje v Kanadi spomladi 1996 - v Ottawi in Torontu - je bilo na eni strani plodno in nadvse koristno za raziskovanje izseljevanja Slovencev in drugih slovanskih narodov v Kanado, na drugi strani pa se je pokazalo, da je to samo začetek, drobec, kamenček v širokem mozaiku raziskovanja izseljevanja Slovanov v Kanado. Lahko pa bi preraslo - menim, da bi moralo - v dolgoročnejši študij te zanimive problematike.

Ljubeznivosti slovenskega, češkega, poljskega in slovaškega veleposlaništva v Ottawi se moram zahvaliti, da sem dobila nekaj izjemno pomembnih informacij, ki so mi bile v veliko pomoč pri nadaljnjem delu v Torontu in Špeli Marinšek v Edmontonu, v Alberti. Prav tako se moram zahvaliti dr. Mariji Neudorfl. sodelavki National Archives v Ottawi, ki nama je v prvih dneh bivanja v Kanadi pomagala z nadvse koristnimi informacijami.

Enomesečno študijsko bivanje v Kanadi spomladi 1996 - v Ottawi in Torontu - je bilo na eni strani plodno in nadvse koristno za raziskovanje izseljevanja Slovencev in drugih slovanskih narodov v Kanado, na drugi strani pa se je pokazalo, da je to samo začetek, drobec, kamenček v širokem mozaiku raziskovanja izseljevanja Slovanov v Kanado. Lahko pa bi preraslo - menim, da bi moralo - v dolgoročnejši študij te zanimive problematike.

Ljubeznivosti slovenskega, češkega, poljskega in slovaškega veleposlaništva v Ottawi se moram zahvaliti, da sem dobila nekaj izjemno pomembnih informacij, ki so mi bile v veliko pomoč pri nadaljnjem delu v Torontu in Špeli Marinšek v Edmontonu, v Alberti. Prav tako se moram zahvaliti dr. Mariji Neudorfl. sodelavki National Archives v Ottawi, ki nama je v prvih dneh bivanja v Kanadi pomagala z nadvse koristnimi informacijami.

5. novembra 1996 je Inštitut za slovensko izseljenstvo ob priložnosti javne predstavitve zbornika referatov z mednarodnega simpozija Soočenje mita in realnosti ob prihodu izseljencev v novo okolje v Kulturnem in informacijskem centru Križanke v Ljubljani praznoval tudi deseto obletnico svojega delovanja v okviru Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

V preteklih desetletjih je imel Inštitut dva predhodnika, ki sta pomembno vplivala na njegov razvoj. Vendar prav leto 1986, ko je bil na osnovi nove programske zasnove priključen Znanstvenoraziskovalnemu centru SAZU, predstavlja najpomembnejšo prelomnico v njegovem delovanju. V tem letu se je na Inštitutu, kjer dotlej nikoli ni deloval več kot en redno zaposlen raziskovalec, začelo sistematično zaposlovanje sodelavcev s področja različnih strok, kar seveda predstavlja začetek več disciplinarnega raziskovanja slovenskega izseljenstva v okviru Inštituta.

Njegov prvi predhodnik, Študijski center za zgodovino slovenskega izseljenstva pri SAZU, je bil ustanovljen leta 1963. Pod vodstvom akademika dr. Frana Zwittra je do leta 1967 deloval kot iniciativni odbor brez lastnih prostorov in redno zaposlenih delavcev, a so njegovi zunanji sodelavci kljub temu dosegli pomembne rezultate, zlasti na področju bibliografije izseljenskega tiska, statistike in pregleda arhivskih virov. Konec šestdesetih let pa je delo Študijskega centra zamrlo.

Po desetletnem mirovanju je bil šele leta 1982 ustanovljen njegov naslednik, Inštitut za izseljenstvo pri SAZU, ki je podedoval del zbranega gradiva svojega predhodnika. V letih 1982-86 ga je vodil akademik dr. Janez Stanonik, ki je vključil v delo Inštituta honorarno zaposleno dokumentalistko in prvo raziskovalko - sociologinjo. Prav v teh štirih letih je Inštitut pridobil večino svojih sedanjih periodičnih in arhivskih zbirk.

5. novembra 1996 je Inštitut za slovensko izseljenstvo ob priložnosti javne predstavitve zbornika referatov z mednarodnega simpozija Soočenje mita in realnosti ob prihodu izseljencev v novo okolje v Kulturnem in informacijskem centru Križanke v Ljubljani praznoval tudi deseto obletnico svojega delovanja v okviru Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

V preteklih desetletjih je imel Inštitut dva predhodnika, ki sta pomembno vplivala na njegov razvoj. Vendar prav leto 1986, ko je bil na osnovi nove programske zasnove priključen Znanstvenoraziskovalnemu centru SAZU, predstavlja najpomembnejšo prelomnico v njegovem delovanju. V tem letu se je na Inštitutu, kjer dotlej nikoli ni deloval več kot en redno zaposlen raziskovalec, začelo sistematično zaposlovanje sodelavcev s področja različnih strok, kar seveda predstavlja začetek več disciplinarnega raziskovanja slovenskega izseljenstva v okviru Inštituta.

Njegov prvi predhodnik, Študijski center za zgodovino slovenskega izseljenstva pri SAZU, je bil ustanovljen leta 1963. Pod vodstvom akademika dr. Frana Zwittra je do leta 1967 deloval kot iniciativni odbor brez lastnih prostorov in redno zaposlenih delavcev, a so njegovi zunanji sodelavci kljub temu dosegli pomembne rezultate, zlasti na področju bibliografije izseljenskega tiska, statistike in pregleda arhivskih virov. Konec šestdesetih let pa je delo Študijskega centra zamrlo.

Po desetletnem mirovanju je bil šele leta 1982 ustanovljen njegov naslednik, Inštitut za izseljenstvo pri SAZU, ki je podedoval del zbranega gradiva svojega predhodnika. V letih 1982-86 ga je vodil akademik dr. Janez Stanonik, ki je vključil v delo Inštituta honorarno zaposleno dokumentalistko in prvo raziskovalko - sociologinjo. Prav v teh štirih letih je Inštitut pridobil večino svojih sedanjih periodičnih in arhivskih zbirk.

18. novembra 1995 so na tradicionalnih študijskih dnevih na School of Slavonic and East European Studies univerze v Londonu (pred slovenskimi so bili med drugimi že bolgarski, estonski in romunski) predstavili delček poznavanja slovenske kulture in znanosti angleški slovenisti in trije Slovenci, tudi s pomočjo in predgovorom slovenskega veleposlanika g. Matjaža Šinkovca v Londonu, od tega dve sodelavki Inštituta za izseljenstvo ZRC SAZU. Srečanja so se udeležili študentje, pedagoški delavci univerze, znanstveniki z drugih inštitucij in tudi nekateri tam živeči Slovenci

18. novembra 1995 so na tradicionalnih študijskih dnevih na School of Slavonic and East European Studies univerze v Londonu (pred slovenskimi so bili med drugimi že bolgarski, estonski in romunski) predstavili delček poznavanja slovenske kulture in znanosti angleški slovenisti in trije Slovenci, tudi s pomočjo in predgovorom slovenskega veleposlanika g. Matjaža Šinkovca v Londonu, od tega dve sodelavki Inštituta za izseljenstvo ZRC SAZU. Srečanja so se udeležili študentje, pedagoški delavci univerze, znanstveniki z drugih inštitucij in tudi nekateri tam živeči Slovenci

Prispevek je prikaz ti. začasne emigracije slovenskih izobražencev, ki so morali vse do leta 1919 študirati na neslovenskih univerzah. Največ jih je obiskovalo nemški univerzi na Dunaju in v Gradcu, po letu 1882 jih je precej obiskovalo češko Karlovo univerzo v Pragi, katoliška stran na Slovenskem pa je skušala prepričati dijake, naj obiskujejo univerzi v Galiciji, tj. v Krakovu in Lvovu. Kot poseben fenomen so predstavljeni tudi slovenski izobraženci, ki so v 60. in 70. letih 19. stol. prostovoljno odhajali poučevat na ruske šole.

Prispevek je prikaz ti. začasne emigracije slovenskih izobražencev, ki so morali vse do leta 1919 študirati na neslovenskih univerzah. Največ jih je obiskovalo nemški univerzi na Dunaju in v Gradcu, po letu 1882 jih je precej obiskovalo češko Karlovo univerzo v Pragi, katoliška stran na Slovenskem pa je skušala prepričati dijake, naj obiskujejo univerzi v Galiciji, tj. v Krakovu in Lvovu. Kot poseben fenomen so predstavljeni tudi slovenski izobraženci, ki so v 60. in 70. letih 19. stol. prostovoljno odhajali poučevat na ruske šole.