Junija 1995 je izšla v Ljubljani pri Studia humanitatis zanimiva sociolingvistična študija Nade Sabec, predstojnice Oddelka za anglistiko in amerikanistiko na Pedagoški fakulteti  Univerze v Mariboru. Kot je razvidno že iz podnaslova knjige, je v njej predstavljen in analiziran živi jezik slovenskih Američanov, in sicer tistih, ki živijo v največji skupnosti slovenskih priseljencev v ZDA tj- v Clevelandu. Knjiga prinaša objavo avtoričine doktorske disertacije v nekoliko spremenjeni obliki. Napisana je v angleškem jeziku, da bi bila dostopna tudi tistim rojakom v ZDA, ki sicer slovenščine ne znajo več, vendar še vedno iščejo neposrednejših stikov s svojimi koreninami.

Junija 1995 je izšla v Ljubljani pri Studia humanitatis zanimiva sociolingvistična študija Nade Sabec, predstojnice Oddelka za anglistiko in amerikanistiko na Pedagoški fakulteti  Univerze v Mariboru. Kot je razvidno že iz podnaslova knjige, je v njej predstavljen in analiziran živi jezik slovenskih Američanov, in sicer tistih, ki živijo v največji skupnosti slovenskih priseljencev v ZDA tj- v Clevelandu. Knjiga prinaša objavo avtoričine doktorske disertacije v nekoliko spremenjeni obliki. Napisana je v angleškem jeziku, da bi bila dostopna tudi tistim rojakom v ZDA, ki sicer slovenščine ne znajo več, vendar še vedno iščejo neposrednejših stikov s svojimi koreninami.

Literarna zgodovinarka in germanistka Janja Žitnik ponuja bralcu v branje že svojo tretjo knjigo, s katero nadaljuje ciklus objav o ameriškoslovenskem pisatelju in novinarju Louisu Adamiču, ki je, poleg obravnav še nekaterih izseljenskih književnikov, bolj ali manj ves čas prisoten v njenem znanstvenem delu. Tako je tudi v primeru njene zadnje književne izdaje Orel in korenine med “brušenjem” in cenzuro, ki je izšla v zbirki Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Gre za predelano in dopolnjeno vsebino osrednjega dela magistrske naloge Žitnikove, zagovarjane na Oddelku za germanistiko FF leta 1989. V njej avtorica razloži usodo rokopisa Adamičeve zadnje knjige Orel in korenine in sicer v kontekstu življenjepisa Louisa Adamiča in vplivov, ki so jih imeli posamezniki, predvsem žena Stella ter nekateri ožji Adamičevi prijatelji, na pisateljevo ustvarjanje.

Literarna zgodovinarka in germanistka Janja Žitnik ponuja bralcu v branje že svojo tretjo knjigo, s katero nadaljuje ciklus objav o ameriškoslovenskem pisatelju in novinarju Louisu Adamiču, ki je, poleg obravnav še nekaterih izseljenskih književnikov, bolj ali manj ves čas prisoten v njenem znanstvenem delu. Tako je tudi v primeru njene zadnje književne izdaje Orel in korenine med “brušenjem” in cenzuro, ki je izšla v zbirki Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Gre za predelano in dopolnjeno vsebino osrednjega dela magistrske naloge Žitnikove, zagovarjane na Oddelku za germanistiko FF leta 1989. V njej avtorica razloži usodo rokopisa Adamičeve zadnje knjige Orel in korenine in sicer v kontekstu življenjepisa Louisa Adamiča in vplivov, ki so jih imeli posamezniki, predvsem žena Stella ter nekateri ožji Adamičevi prijatelji, na pisateljevo ustvarjanje.

Družba za slovenske študije (The Society for Slovene Studies), na kratko SSS, je bila ustanovljena leta 1973 in pet let kasneje (1977) se je pridružila Ameriški družbi za napredek slovanskih študij (The American Association for the Advancement of Slavic Studies), na kratko AAASS. Posebnost SSS je v tem, da združuje slovenske in neslovenske poznavalce oz. raziskovalce, ki jih zanimata Slovenija oz. Slovenci. Med njimi najdemo zlasti jezikoslovce, zgodovinarje, ekonomiste, sociologe, etnologe, geografe, literarne zgodovinarje, bibliografe in druge. Svoje poslanstvo uresničuje z organiziranjem znanstvenih srečanj in izdajanjem publikacij, med njimi revije Slovene Studies (1973). Septembra 1994 je izšla številka, v kateri so izšli prispevki panelov - Slovenska izseljenska literatura po drugi svetovni vojni in Katoliška cerkev in slovenski izseljenci - , ki sta se odvijala na konvenciji AAASS novembra 1993 v Honoluluju na Havajih, številko revije lahko označimo kot “izseljensko” številko, saj so vsi prispevki - razen uvodnega, zaključnega in ocen publikacij - z omenjene konvencije AAASS, posvečena pa je spominu Franka Keržeta, pisatelja in publicista, ki se je leta 1904 odselil v Ameriko in umrl v Los Angelesu 1. 1961. Uvodni prispevek je prišel izpod peresa Franceta Bernika, predsednika SAZU v Ljubljani, z naslovom The national and the universal in Slovene literature, ki ga je kot častni gost prebral na srečanju v čast dvajsetletnice delovanja SSS konec decembra 1993 v Torontu. Zaključni prispevek pa je prevod časopisnega članka France Buttole (The Slovenski biografski leksikon — Once again from the beginning, but how?), ki je izšel v Delu, 14. oktobra 1993.Poznavalci slovenske izseljenske književnosti so v dosedanjih raziskovanjih v določeni “prednosti”, tako po času proučevanja kot po številu raziskovalcev in seveda tudi po obsegu rezultatov,v primerjavi z drugimi strokami.

Družba za slovenske študije (The Society for Slovene Studies), na kratko SSS, je bila ustanovljena leta 1973 in pet let kasneje (1977) se je pridružila Ameriški družbi za napredek slovanskih študij (The American Association for the Advancement of Slavic Studies), na kratko AAASS. Posebnost SSS je v tem, da združuje slovenske in neslovenske poznavalce oz. raziskovalce, ki jih zanimata Slovenija oz. Slovenci. Med njimi najdemo zlasti jezikoslovce, zgodovinarje, ekonomiste, sociologe, etnologe, geografe, literarne zgodovinarje, bibliografe in druge. Svoje poslanstvo uresničuje z organiziranjem znanstvenih srečanj in izdajanjem publikacij, med njimi revije Slovene Studies (1973). Septembra 1994 je izšla številka, v kateri so izšli prispevki panelov - Slovenska izseljenska literatura po drugi svetovni vojni in Katoliška cerkev in slovenski izseljenci - , ki sta se odvijala na konvenciji AAASS novembra 1993 v Honoluluju na Havajih, številko revije lahko označimo kot “izseljensko” številko, saj so vsi prispevki - razen uvodnega, zaključnega in ocen publikacij - z omenjene konvencije AAASS, posvečena pa je spominu Franka Keržeta, pisatelja in publicista, ki se je leta 1904 odselil v Ameriko in umrl v Los Angelesu 1. 1961. Uvodni prispevek je prišel izpod peresa Franceta Bernika, predsednika SAZU v Ljubljani, z naslovom The national and the universal in Slovene literature, ki ga je kot častni gost prebral na srečanju v čast dvajsetletnice delovanja SSS konec decembra 1993 v Torontu. Zaključni prispevek pa je prevod časopisnega članka France Buttole (The Slovenski biografski leksikon — Once again from the beginning, but how?), ki je izšel v Delu, 14. oktobra 1993.Poznavalci slovenske izseljenske književnosti so v dosedanjih raziskovanjih v določeni “prednosti”, tako po času proučevanja kot po številu raziskovalcev in seveda tudi po obsegu rezultatov,v primerjavi z drugimi strokami.

Naslov knjige Republika duhov, ki je bila v slovenskih medijih že predstavljena in zato njeno vsebino v tem članku le na kratko omenjam, je hkrati vzdevek za SKA, ki so ji ga dali njeni ustanovitelji v času, “ko ni obstajala v zavesti matične domovine.” Zaradi njenega pomena za širjenje slovenstva in predvsem slovenske besede med izseljenci v povojnem času je ne moremo poistovetiti z ostalimi številnimi slovenskimi organizacijami po svetu, čeprav je bila ustanovljena v Buenos Airesu, kamor je po letu 1945 emigriral večji del takratne t.i. politične emigracije, v katero so sodili številni slovenski intelektualci, je že od samega začetka skušala s svojim kulturnim in političnim delovanjem vplivati na širši svetovni geografski prostor, poseljen s slovenskimi izseljenci. Zato najdemo med njenimi člani tako argentinske kot tudi severnoameriške, avstralske, kanadske, japonske in evropske rojake - umetnike, književnike, znanstvenike in strokovnjake. Ob ustanovitvi je bilo osnovno vodilo SKA “krščanski pogled na svet, pripadnost politični emigraciji in čim višja kakovost kulturnega delovanja.”

Naslov knjige Republika duhov, ki je bila v slovenskih medijih že predstavljena in zato njeno vsebino v tem članku le na kratko omenjam, je hkrati vzdevek za SKA, ki so ji ga dali njeni ustanovitelji v času, “ko ni obstajala v zavesti matične domovine.” Zaradi njenega pomena za širjenje slovenstva in predvsem slovenske besede med izseljenci v povojnem času je ne moremo poistovetiti z ostalimi številnimi slovenskimi organizacijami po svetu, čeprav je bila ustanovljena v Buenos Airesu, kamor je po letu 1945 emigriral večji del takratne t.i. politične emigracije, v katero so sodili številni slovenski intelektualci, je že od samega začetka skušala s svojim kulturnim in političnim delovanjem vplivati na širši svetovni geografski prostor, poseljen s slovenskimi izseljenci. Zato najdemo med njenimi člani tako argentinske kot tudi severnoameriške, avstralske, kanadske, japonske in evropske rojake - umetnike, književnike, znanstvenike in strokovnjake. Ob ustanovitvi je bilo osnovno vodilo SKA “krščanski pogled na svet, pripadnost politični emigraciji in čim višja kakovost kulturnega delovanja.”

Bogato ilustrirana s fotografskim gradivom, pa tudi s preslikavami nekaterih pomembnejših pisanih dokumentov, sledi knjiga zgodovini te bratske podporne organizacije od leta 1894, ko je bilo ustanovljeno njeno začetno jedro Hrvatska zajednica, preko njenega preimenovanja v Narodno hrvatsko zajednico (odslej HNZ) tri leta kasneje, njenega razvoja v naslednjih treh desetletjih zedinjena z drugimi hrvaškimi bratskimi podpornimi organizacijami v Hrvatsko bratsko zajednico (odlej HBZ) leta 1925 ter delovanja te široke organizacije do današnjih dni.

Iz prikaza njenega razvoja skozi čas jasno izhaja, da je vse od svoje ustanovitve organizacija težila za tem, da bi delovala kot vodilni vsehrvaški dejavnik med izseljenstvom v Severni Ameriki. Kot taka je vseskozi aktivno posegala v dogajanje znotraj hrvaške etnične skupnosti, hkrati pa so širše hrvaške izseljenske razmere pogojevale stanje v njej in njeno delovanje. Tako posamezne faze njenega razvoja sovpadajo z glavnimi premiki v zgodovini hrvaškega izseljenstva v Severni Ameriki, in to predvsem v ZDA kot državi množičnega hrvaškega priseljevanja v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja in do prve svetovne vojne, medtem ko je odtlej začelo naraščati hrvaško priseljevanje v Kanado.

Bogato ilustrirana s fotografskim gradivom, pa tudi s preslikavami nekaterih pomembnejših pisanih dokumentov, sledi knjiga zgodovini te bratske podporne organizacije od leta 1894, ko je bilo ustanovljeno njeno začetno jedro Hrvatska zajednica, preko njenega preimenovanja v Narodno hrvatsko zajednico (odslej HNZ) tri leta kasneje, njenega razvoja v naslednjih treh desetletjih zedinjena z drugimi hrvaškimi bratskimi podpornimi organizacijami v Hrvatsko bratsko zajednico (odlej HBZ) leta 1925 ter delovanja te široke organizacije do današnjih dni.

Iz prikaza njenega razvoja skozi čas jasno izhaja, da je vse od svoje ustanovitve organizacija težila za tem, da bi delovala kot vodilni vsehrvaški dejavnik med izseljenstvom v Severni Ameriki. Kot taka je vseskozi aktivno posegala v dogajanje znotraj hrvaške etnične skupnosti, hkrati pa so širše hrvaške izseljenske razmere pogojevale stanje v njej in njeno delovanje. Tako posamezne faze njenega razvoja sovpadajo z glavnimi premiki v zgodovini hrvaškega izseljenstva v Severni Ameriki, in to predvsem v ZDA kot državi množičnega hrvaškega priseljevanja v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja in do prve svetovne vojne, medtem ko je odtlej začelo naraščati hrvaško priseljevanje v Kanado.