V letu 1995 smo v zapuščini Josipa Vidmarja, ki jo hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, odkrili dva doslej neznana dopisa Louisa Adamiča Josipu Vidmarju. Objavljamo ju v celoti v natančnem prepisu brez vsakršnih jezikovnih posegov. Zlasti pomembno je pismo, datirano 15. januarja 1951, ki obsega 11 strani in osvetljuje Adamičevo zasebno počutje, delo pri redakciji knjige Orel in korenine ter njegove poglede na sočasno politično dogajanje v ZDA in v Jugoslaviji. Komentar k objavi natančneje analizira vsebino in razširja poglede na razmerja med tedanjimi slovenskimi kulturniki in politiki.

V letu 1995 smo v zapuščini Josipa Vidmarja, ki jo hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, odkrili dva doslej neznana dopisa Louisa Adamiča Josipu Vidmarju. Objavljamo ju v celoti v natančnem prepisu brez vsakršnih jezikovnih posegov. Zlasti pomembno je pismo, datirano 15. januarja 1951, ki obsega 11 strani in osvetljuje Adamičevo zasebno počutje, delo pri redakciji knjige Orel in korenine ter njegove poglede na sočasno politično dogajanje v ZDA in v Jugoslaviji. Komentar k objavi natančneje analizira vsebino in razširja poglede na razmerja med tedanjimi slovenskimi kulturniki in politiki.

Avtor v svojem prispevku prikaže protestantski del prekmurskih izseljencev v Betlehemu v ameriški zvezni državi Pensilvaniji, ki so versko združeni v Slovenski evangeličanski cerkvi sv. Ivana.                  Po priseljevanju v prvem desetletju našega stoletja so se že leta 1910 organizirali v samostojno župnijo. Ustvarili so si trdno materialno osnovo, v materinščini so imeli živahno versko in (delno še) narodnostno življenje, dobro organizirano kulturno in društveno dejavnost ter pestro literarno dejavnost pod vodstvom treh prekmursko govorečih pastorjev: Williama Lamberta, dr. Ernesta Stieglerja in dr. Franka Flisserja. S svojo dejavnostjo so združevali prekmurske rojake v Ameriki in ohranjali tesne vezi s starimi kraji in domovino svojih prednikov.

Avtor v svojem prispevku prikaže protestantski del prekmurskih izseljencev v Betlehemu v ameriški zvezni državi Pensilvaniji, ki so versko združeni v Slovenski evangeličanski cerkvi sv. Ivana.                  Po priseljevanju v prvem desetletju našega stoletja so se že leta 1910 organizirali v samostojno župnijo. Ustvarili so si trdno materialno osnovo, v materinščini so imeli živahno versko in (delno še) narodnostno življenje, dobro organizirano kulturno in društveno dejavnost ter pestro literarno dejavnost pod vodstvom treh prekmursko govorečih pastorjev: Williama Lamberta, dr. Ernesta Stieglerja in dr. Franka Flisserja. S svojo dejavnostjo so združevali prekmurske rojake v Ameriki in ohranjali tesne vezi s starimi kraji in domovino svojih prednikov.

Avtor uvodoma poda statistično analizo slovenskega priseljevanja v ZDA v drugi polovici 19. stoletja. Sledi analiza socialnega položaja in politične opredeljenosti Slovencev v ZDA, kot se kaže v njihovih prvih bratskih organizacijah. Od 70—tih let 19. stoletja zasledimo tudi prve knjige za potrebe ameriških Slovencev, ki so jih seznanjale z angleškim jezikom, ameriškimi ustanovami in ekonomskimi razmerami v tej deželi.

Avtor uvodoma poda statistično analizo slovenskega priseljevanja v ZDA v drugi polovici 19. stoletja. Sledi analiza socialnega položaja in politične opredeljenosti Slovencev v ZDA, kot se kaže v njihovih prvih bratskih organizacijah. Od 70—tih let 19. stoletja zasledimo tudi prve knjige za potrebe ameriških Slovencev, ki so jih seznanjale z angleškim jezikom, ameriškimi ustanovami in ekonomskimi razmerami v tej deželi.

Prispevek prikazuje naselitev 6.000 slovenskih povojnih izseljencev v Argentini, največ v Buenos Airesu, njihove začetne težave pri iskanju službe in stanovanja, počasno vraščanje v nove razmere, gospodarsko utrditev, ustanovitev šolskih tečajev za skoraj tisoč otrok in zgraditev devetih Slovenskih domov za Cerkev, šolo, prosvetne dejavnosti in razvedrilo.

Prispevek prikazuje naselitev 6.000 slovenskih povojnih izseljencev v Argentini, največ v Buenos Airesu, njihove začetne težave pri iskanju službe in stanovanja, počasno vraščanje v nove razmere, gospodarsko utrditev, ustanovitev šolskih tečajev za skoraj tisoč otrok in zgraditev devetih Slovenskih domov za Cerkev, šolo, prosvetne dejavnosti in razvedrilo.

Slovenska politična emigracija v Argentini predstavlja posebnost pri obravnavanju procesov akulturacije predvsem zaradi njene organiziranosti, strnjenosti, intelektualne sposobnosti ter čustveno-ideološke in religiozne motiviranosti za (narodnostni) obstanek. Potomci, rojeni v Argentini, se sprva srečujejo samo s slovensko primarno socializacijo, kasneje pa s sekundarno “dvojno” socializacijo (s strani slovenskih staršev in širšega argentinskega okolja). S povečevanjem števila mešanih zakonov in z “generacijsko” oddaljenostjo od časa prvotne priselitve ter fizično oddaljenostjo od oprijemljivega slovenskega družbenega okolja pa se pomen jezika kot dejavnika narodnostne in v nekem smislu celo politične identitete manjša.

Slovenska politična emigracija v Argentini predstavlja posebnost pri obravnavanju procesov akulturacije predvsem zaradi njene organiziranosti, strnjenosti, intelektualne sposobnosti ter čustveno-ideološke in religiozne motiviranosti za (narodnostni) obstanek. Potomci, rojeni v Argentini, se sprva srečujejo samo s slovensko primarno socializacijo, kasneje pa s sekundarno “dvojno” socializacijo (s strani slovenskih staršev in širšega argentinskega okolja). S povečevanjem števila mešanih zakonov in z “generacijsko” oddaljenostjo od časa prvotne priselitve ter fizično oddaljenostjo od oprijemljivega slovenskega družbenega okolja pa se pomen jezika kot dejavnika narodnostne in v nekem smislu celo politične identitete manjša.