Primerjalni pregled izseljenske zakonodaje v dobi liberalizma z ozirom na družbenogospodarsko in pravno filozofska izhodišča in spremembo odnosa države do izseljenskega pojava s posledičnim prehodom od represivnega k socialnovarstvenemu obravnavanju problematike. Orisana je razvojna pot, skupne vsebinske in tehnične značilnosti zakonskih ureditev ter njihove posebnosti glede na razmere in izseljensko politiko držav.

Primerjalni pregled izseljenske zakonodaje v dobi liberalizma z ozirom na družbenogospodarsko in pravno filozofska izhodišča in spremembo odnosa države do izseljenskega pojava s posledičnim prehodom od represivnega k socialnovarstvenemu obravnavanju problematike. Orisana je razvojna pot, skupne vsebinske in tehnične značilnosti zakonskih ureditev ter njihove posebnosti glede na razmere in izseljensko politiko držav.

Ena od temeljnih težav malih narodov je, da je dostopnost tistega dela njihovega duhovnega ustvarjanja, ki je povezana s pisano besedo, omejena z njihovim jezikom. Tako so pač prisiljeni, da morajo svoje duhovne sadove predstavljati tujini v prevodih v največje svetovne jezike. To velja tudi za predstavitev njihove preteklosti. S temi dejstvi se moramo otepati tudi Slovenci. Pred nedavnim sem bil priča, ko je predzadnji iz vrste zunanjih ministrov samostojne Slovenije potožil, da more dati tujim partnerjem v roke zelo malo slovenske zgodovine v velikih svetovnih jezikih.

Svetovno znana založba Scarecrow Press inc, ki ima svoj sedež v Lanhamu v državi Maryland v ZDA ter v Londonu, ima očitno posluh za tovrstne težave. V svoji seriji evropskih zgodovinskih slovarjev, ki bi bolj zaslužili ime mini-enciklopedije, je predstavila že vrsto evropskih držav, podobna serija pa nastaja tudi za Afriko. Kot trinajsti v evropski vrsti je tako v letu 1996 izšel Zgodovinski slovar Slovenije. (Pred našim sta v tem letu izšla taka slovarja Španije in Albanije.) Od držav, nastalih na ruševinah Jugoslavije, nas je za leto dni prehitela le Hrvaška. Zasluga za tako zelo odmevno predstavitev Slovenije pa resnici na ljubo ne gre kaki uradni slovenski državni ali znanstveni ustanovi, ampak izredni zavzetosti in idealizmu dveh slovenskih znanstvenic iz ZDA dr. Leopoldini Plut - Pregelj in dr. Carole Rogel. Dr. Roglova je potomka glavnega vala “starega” slovenskega izseljenstva, dr. Plut -Pregljeva pa pripadnica najmlajšega, znanega tudi kot “beg možganov”.

Naloga, ki sta si jo zastavili za založbo Scarecrow, je bila v mnogih pogledih dolgotrajno in mučno oranje ledine. Dr. Roglova in dr. Plut - Pregljeva sta tako izbrali in napisali skoraj 500 gesel: osebnih, krajevnih in stvarnih (na 300 straneh) iz slovenske preteklosti in sedanjosti, od Academie Operosorum do Otona Župančiča. Pri izboru in predstavitvi gesel sta se v kar največji meri potrudili za nepristranskost in objektivnost, kar posebno v najnovejši slovenski zgodovini ostrih političnih in ideoloških spopadov, državljanske vojne ter medvojnih in povojnih masakrov nikakor ni bila enostavna naloga. Rokopis knjige je v večji ali manjši meri pregledalo in dalo pripombe ter dopolnila okrog trideset strokovnjakov, dva med njimi - Vladimir N. Pregelj in dr. Peter Vodopivec - pa sta pregledala vsega.

Ena od temeljnih težav malih narodov je, da je dostopnost tistega dela njihovega duhovnega ustvarjanja, ki je povezana s pisano besedo, omejena z njihovim jezikom. Tako so pač prisiljeni, da morajo svoje duhovne sadove predstavljati tujini v prevodih v največje svetovne jezike. To velja tudi za predstavitev njihove preteklosti. S temi dejstvi se moramo otepati tudi Slovenci. Pred nedavnim sem bil priča, ko je predzadnji iz vrste zunanjih ministrov samostojne Slovenije potožil, da more dati tujim partnerjem v roke zelo malo slovenske zgodovine v velikih svetovnih jezikih.

Svetovno znana založba Scarecrow Press inc, ki ima svoj sedež v Lanhamu v državi Maryland v ZDA ter v Londonu, ima očitno posluh za tovrstne težave. V svoji seriji evropskih zgodovinskih slovarjev, ki bi bolj zaslužili ime mini-enciklopedije, je predstavila že vrsto evropskih držav, podobna serija pa nastaja tudi za Afriko. Kot trinajsti v evropski vrsti je tako v letu 1996 izšel Zgodovinski slovar Slovenije. (Pred našim sta v tem letu izšla taka slovarja Španije in Albanije.) Od držav, nastalih na ruševinah Jugoslavije, nas je za leto dni prehitela le Hrvaška. Zasluga za tako zelo odmevno predstavitev Slovenije pa resnici na ljubo ne gre kaki uradni slovenski državni ali znanstveni ustanovi, ampak izredni zavzetosti in idealizmu dveh slovenskih znanstvenic iz ZDA dr. Leopoldini Plut - Pregelj in dr. Carole Rogel. Dr. Roglova je potomka glavnega vala “starega” slovenskega izseljenstva, dr. Plut -Pregljeva pa pripadnica najmlajšega, znanega tudi kot “beg možganov”.

Naloga, ki sta si jo zastavili za založbo Scarecrow, je bila v mnogih pogledih dolgotrajno in mučno oranje ledine. Dr. Roglova in dr. Plut - Pregljeva sta tako izbrali in napisali skoraj 500 gesel: osebnih, krajevnih in stvarnih (na 300 straneh) iz slovenske preteklosti in sedanjosti, od Academie Operosorum do Otona Župančiča. Pri izboru in predstavitvi gesel sta se v kar največji meri potrudili za nepristranskost in objektivnost, kar posebno v najnovejši slovenski zgodovini ostrih političnih in ideoloških spopadov, državljanske vojne ter medvojnih in povojnih masakrov nikakor ni bila enostavna naloga. Rokopis knjige je v večji ali manjši meri pregledalo in dalo pripombe ter dopolnila okrog trideset strokovnjakov, dva med njimi - Vladimir N. Pregelj in dr. Peter Vodopivec - pa sta pregledala vsega.

Avtor, profesor zgodovine italijanskega Risorgimenta na univerzi v Veroni, sodi v krog najvidnejših specialistov za italijansko izseljenstvo. Od srede sedemdesetih let, ko je stopil v ospredje s knjigo o “velikem izseljevanju” (La grande emigrazione) iz severovzhodnih italijanskih predelov v zadnjih desetletjih 19. stoletja, je prispeval dolgo vrsto odmevnih razprav in monografij, ki so bistveno pripomogle k uveljavljanju novih pogledov in raziskovalnih prijemov v italijanskem izseljenskem zgodovinopisju. Vsebinski poudarki njegovega pristopa so na preučevanju izseljenskega pojava (in tematike ljudskih družbenih slojev kot širšega sklopa njegovih raziskovalnih zanimanj) v kontekstu vsestranskega socialno-zgodovinskega razvoja in torej ne samo v luči družbeno-gospodarskih sprememb, ampak tudi kulturnih in miselnostih procesov, ki so z njimi povezani. Skladno s tem zagovarja potrebo po uporabi čim širšega spektra dokumentarnega gradiva in posebno t. i. alternativnih virov .Ta osnovna načela so navdihnila tudi knjigo Merica! Merica! (tako je odmevalo širom po Italiji, potem ko je kmalu po zedinjenju med  ljudstvom zavladala izseljenska mrzlica), ki spada med pionirska zgodovinska dela na podlagi ljudske pisne dokumentacije. Njen prvi izid, leta 1979, je vzbudil izjemno zanimanje tako v strokovnih krogih kot v italijanski javnosti doma in po svetu in začrtal nekatere temeljne metodološke in interpretacijske smernice tovrstnega zgodovinopisja. Druga izdaja, do katere je prišlo zaradi velikega števila interesentov, prinaša poleg prvotne študije in gradiva (40 izseljenskih pisem, poslanih v staro domovino) ter dopolnilnega poglavja še avtorjevo oceno svojega dela v luči nadaljnjih dosežkov pri preučevanju izseljenskih korespondenc in prispevka teh raziskav k poznavanju izseljenske problematike.

Avtor, profesor zgodovine italijanskega Risorgimenta na univerzi v Veroni, sodi v krog najvidnejših specialistov za italijansko izseljenstvo. Od srede sedemdesetih let, ko je stopil v ospredje s knjigo o “velikem izseljevanju” (La grande emigrazione) iz severovzhodnih italijanskih predelov v zadnjih desetletjih 19. stoletja, je prispeval dolgo vrsto odmevnih razprav in monografij, ki so bistveno pripomogle k uveljavljanju novih pogledov in raziskovalnih prijemov v italijanskem izseljenskem zgodovinopisju. Vsebinski poudarki njegovega pristopa so na preučevanju izseljenskega pojava (in tematike ljudskih družbenih slojev kot širšega sklopa njegovih raziskovalnih zanimanj) v kontekstu vsestranskega socialno-zgodovinskega razvoja in torej ne samo v luči družbeno-gospodarskih sprememb, ampak tudi kulturnih in miselnostih procesov, ki so z njimi povezani. Skladno s tem zagovarja potrebo po uporabi čim širšega spektra dokumentarnega gradiva in posebno t. i. alternativnih virov .Ta osnovna načela so navdihnila tudi knjigo Merica! Merica! (tako je odmevalo širom po Italiji, potem ko je kmalu po zedinjenju med  ljudstvom zavladala izseljenska mrzlica), ki spada med pionirska zgodovinska dela na podlagi ljudske pisne dokumentacije. Njen prvi izid, leta 1979, je vzbudil izjemno zanimanje tako v strokovnih krogih kot v italijanski javnosti doma in po svetu in začrtal nekatere temeljne metodološke in interpretacijske smernice tovrstnega zgodovinopisja. Druga izdaja, do katere je prišlo zaradi velikega števila interesentov, prinaša poleg prvotne študije in gradiva (40 izseljenskih pisem, poslanih v staro domovino) ter dopolnilnega poglavja še avtorjevo oceno svojega dela v luči nadaljnjih dosežkov pri preučevanju izseljenskih korespondenc in prispevka teh raziskav k poznavanju izseljenske problematike.

Tak založniški in znanstveni podvig, kot je Slovenska kronika XX. stoletja, (izid njenega II. delaje eden od njenih urednikov proglasil kar za čudež), nedvomno zasluži svojo poglobljeno predstavitev, vendar pa to ni namen tega prispevka. Pri svojem zelo skopem prikazu I. knjige, ki zajema obdobje od 1900 do 1941, se bom omejil zgolj na prispevke o izseljenstvu. V prvi knjigi, ki ima 372 zgodovinskih sestavkov oziroma “zgodb”, kot jim pravijo duhovni očetje Slovenske kronike XX. stoletja, jih je kar 32 (če je pisec ocene natančno štel) namenjenih slovenskemu izseljenstvu. Vse je napisal dr. Marjan Drnovšek, ki je poleg že naravnost titanskega uredniškega garanja pri nastajanju obeh delov Slovenske kronike, (tudi pri njegovem drugem delu od 1941 do 1995), zmogel še ta nikakor ne majhen dodatni napor. V pomoč mu je bilo seveda njegovo že večkrat izpričano obširno poznavanje slovenske izseljenske problematike. Omeniti velja še, da so vsi njegovi objavljeni teksti - podobno kot prispevki drugih sodelavcev Slovenske kronike, opremljeni ustreznimi ilustracijami, pogosto tudi s preglednimi tabelami, kar vse daje njegovim tekstom dodatno vsestransko uporabnost in težo. Podobno kot ostali prispevki imajo tudi izseljenski svoj oporni datum, s katerim so zasidrani v Slovensko kroniko.

Tak založniški in znanstveni podvig, kot je Slovenska kronika XX. stoletja, (izid njenega II. delaje eden od njenih urednikov proglasil kar za čudež), nedvomno zasluži svojo poglobljeno predstavitev, vendar pa to ni namen tega prispevka. Pri svojem zelo skopem prikazu I. knjige, ki zajema obdobje od 1900 do 1941, se bom omejil zgolj na prispevke o izseljenstvu. V prvi knjigi, ki ima 372 zgodovinskih sestavkov oziroma “zgodb”, kot jim pravijo duhovni očetje Slovenske kronike XX. stoletja, jih je kar 32 (če je pisec ocene natančno štel) namenjenih slovenskemu izseljenstvu. Vse je napisal dr. Marjan Drnovšek, ki je poleg že naravnost titanskega uredniškega garanja pri nastajanju obeh delov Slovenske kronike, (tudi pri njegovem drugem delu od 1941 do 1995), zmogel še ta nikakor ne majhen dodatni napor. V pomoč mu je bilo seveda njegovo že večkrat izpričano obširno poznavanje slovenske izseljenske problematike. Omeniti velja še, da so vsi njegovi objavljeni teksti - podobno kot prispevki drugih sodelavcev Slovenske kronike, opremljeni ustreznimi ilustracijami, pogosto tudi s preglednimi tabelami, kar vse daje njegovim tekstom dodatno vsestransko uporabnost in težo. Podobno kot ostali prispevki imajo tudi izseljenski svoj oporni datum, s katerim so zasidrani v Slovensko kroniko.

Zbornik razprav, ki ga je urednik ustrezno naslovil Etnična književnost in kultura v ZDA, Kanadi in Avstraliji, je rezultat mednarodnega simpozija Historical Perspectives of Ethnicity in the New World (Zgodovinske perspektive narodnosti v Novem svetu, Bled, 15.-18. maj 1994). Simpozij sta organizirala Slovensko društvo za ameriške študije in Slovenska izseljenska matica, pripravo in potek simpozija pa je vodil doc. dr. Igor Maver z Oddelka za germanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Simpozij je bil posvečen visokima jubilejema dveh pomembnih slovenskih izseljenskih organizacij v ZDA, in sicer devetdesetletnici Slovenske narodne podporne jednote in šestdesetletnici Progresivnih Slovenk Amerike.

V zborniku objavljeni referati so razdeljeni v tri sklope: Evropska izseljenska izkušnja v večetničnih ZDA (dvanajst prispevkov), Kanadska multikulturnost in književnost (šest referatov) in Etnična Avstralija (trije prispevki). Večina avtorjev v prvem, najobsežnejšem delu knjige obravnava slovensko književnost, jezik in kulturo v ZDA. V to skupino sodijo pesnica Rose Mary Prosen z uvodnim poetičnim esejem Ko zagledam tiho sončnico: spominski zapis in avtorji študij o slovensko- ameriški književnosti Mirko Jurak, Igor Maver, Jerneja Petrič, Helga Glušič in Henry A. Christian. Janez Stanonik je njihove literarnozgodovinske članke dopolnil z dragocenim pregledom bibliografij slovenskega izseljenskega tiska do leta 1945. Jezikoslovni sklop v tem delu zbornika sta prispevala James W. Tollefson in Nada Šabec, za primerjalno razsežnost znanstvene obravnave slovenske izseljenske problematike, ki jo omogoča vpogled v priseljensko izkušnjo drugih narodov, pa so s svojimi prispevki poskrbeli William C. Beyer, Line Unali in Adi Wimmer.

Zbornik razprav, ki ga je urednik ustrezno naslovil Etnična književnost in kultura v ZDA, Kanadi in Avstraliji, je rezultat mednarodnega simpozija Historical Perspectives of Ethnicity in the New World (Zgodovinske perspektive narodnosti v Novem svetu, Bled, 15.-18. maj 1994). Simpozij sta organizirala Slovensko društvo za ameriške študije in Slovenska izseljenska matica, pripravo in potek simpozija pa je vodil doc. dr. Igor Maver z Oddelka za germanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Simpozij je bil posvečen visokima jubilejema dveh pomembnih slovenskih izseljenskih organizacij v ZDA, in sicer devetdesetletnici Slovenske narodne podporne jednote in šestdesetletnici Progresivnih Slovenk Amerike.

V zborniku objavljeni referati so razdeljeni v tri sklope: Evropska izseljenska izkušnja v večetničnih ZDA (dvanajst prispevkov), Kanadska multikulturnost in književnost (šest referatov) in Etnična Avstralija (trije prispevki). Večina avtorjev v prvem, najobsežnejšem delu knjige obravnava slovensko književnost, jezik in kulturo v ZDA. V to skupino sodijo pesnica Rose Mary Prosen z uvodnim poetičnim esejem Ko zagledam tiho sončnico: spominski zapis in avtorji študij o slovensko- ameriški književnosti Mirko Jurak, Igor Maver, Jerneja Petrič, Helga Glušič in Henry A. Christian. Janez Stanonik je njihove literarnozgodovinske članke dopolnil z dragocenim pregledom bibliografij slovenskega izseljenskega tiska do leta 1945. Jezikoslovni sklop v tem delu zbornika sta prispevala James W. Tollefson in Nada Šabec, za primerjalno razsežnost znanstvene obravnave slovenske izseljenske problematike, ki jo omogoča vpogled v priseljensko izkušnjo drugih narodov, pa so s svojimi prispevki poskrbeli William C. Beyer, Line Unali in Adi Wimmer.