Nekaj osnovnih značilnosti zbornika Slovenci v Hrvaški, predstavljenega kot prvo knjigo v sklopu širšega raziskovalnega projekta Slovenci v prostoru nekdanje Jugoslavije izven Slovenije, bi lahko sistematizirali v naslednje točke:

Skupina slovenskih in hrvaških avtorjev z urednico dr. Vero Kržišnik - Bukič je opravila pionirsko delo, ko seje lotila v veliki meri nove in še neobdelane, hkrati pa znanstvenoraziskovalno visoko relevantne in nadvse aktualne problematike slovenstva na Hrvaškem.

Z novo politično realnostjo, namreč državno mejo med dvema suverenima državama, Slovenijo in Hrvaško, se je v marsičem spremenila družbena realnost Slovencev na Hrvaškem. Skupina strokovnjakov je problematiko Slovencev zastavila s potrebno raziskovalno širino, z znanstveno natančnostjo in pronicljivostjo ter, ne nazadnje, z visoko stopnjo ambicioznosti in znanstvene radovednosti, pa tudi z dobršno mero kritičnosti, zlasti kar se tiče postavljanja vprašanj, ki so zaradi svoje občutljive narave in tudi morebitne kontroverznosti nekako ostala ne vprašana.

Kompleksnost, ki jo narekuje raziskovanje etnične/narodnostne problematike, so strokovnjaki z različnih področij družboslovja zajeli z multidisciplinarno naravnanostjo, kar je ena osnovnih značilnosti zbornika. Multidisciplinarni pristop se izkaže kot ustrezno in potrebno analitično orodje, ki z zajetjem številnih aspektov osvetljuje etnično problematiko slovenstva na Hrvaškem in na ta način poudarja tisti zorni kot raziskovanja, katerega cilj je sinteza znanj pri proučevanju določenega pojava.

Nekaj osnovnih značilnosti zbornika Slovenci v Hrvaški, predstavljenega kot prvo knjigo v sklopu širšega raziskovalnega projekta Slovenci v prostoru nekdanje Jugoslavije izven Slovenije, bi lahko sistematizirali v naslednje točke:

Skupina slovenskih in hrvaških avtorjev z urednico dr. Vero Kržišnik - Bukič je opravila pionirsko delo, ko seje lotila v veliki meri nove in še neobdelane, hkrati pa znanstvenoraziskovalno visoko relevantne in nadvse aktualne problematike slovenstva na Hrvaškem.

Z novo politično realnostjo, namreč državno mejo med dvema suverenima državama, Slovenijo in Hrvaško, se je v marsičem spremenila družbena realnost Slovencev na Hrvaškem. Skupina strokovnjakov je problematiko Slovencev zastavila s potrebno raziskovalno širino, z znanstveno natančnostjo in pronicljivostjo ter, ne nazadnje, z visoko stopnjo ambicioznosti in znanstvene radovednosti, pa tudi z dobršno mero kritičnosti, zlasti kar se tiče postavljanja vprašanj, ki so zaradi svoje občutljive narave in tudi morebitne kontroverznosti nekako ostala ne vprašana.

Kompleksnost, ki jo narekuje raziskovanje etnične/narodnostne problematike, so strokovnjaki z različnih področij družboslovja zajeli z multidisciplinarno naravnanostjo, kar je ena osnovnih značilnosti zbornika. Multidisciplinarni pristop se izkaže kot ustrezno in potrebno analitično orodje, ki z zajetjem številnih aspektov osvetljuje etnično problematiko slovenstva na Hrvaškem in na ta način poudarja tisti zorni kot raziskovanja, katerega cilj je sinteza znanj pri proučevanju določenega pojava.

Slovenski znanstveniki, ki proučujejo izseljenska vprašanja, so sicer že obravnavali tematiko vživljanja izseljencev v novo okolje v državah priseljevanja, vendar pa pri nas še nikoli ni bila predstavljena v taki širini in kvaliteti ter ob udeležbi tako številnih in priznanih domačih in tujih znanstvenikov kot na mednarodnem simpoziju Soočenje mita in realnosti ob prihodu izseljencev v novo okolje, ki ga je maja 1995 v Portorožu organiziral Inštitut za izseljenstvo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Sad tega simpozija je bila vrsta tehtnih prispevkov o zastavljeni temi, zato je bila povsem upravičena odločitev organizatorjev simpozija, da bi raziskovalne dosežke uredili v zbornik in jih ponudili domači in tuji znanstveni javnosti.

Po dobrem letu dni je ta zbornik, ki ga je uredila dr. Irena Gantar Godina, zagledal luč sveta. Inštitut za izseljenstvo je z njim dostojno proslavil desetletnico svojega delovanja v okviru Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. V njem objavlja svoje prispevke 21 uglednih strokovnjakov za vprašanja izseljenstva, od katerih jih je sicer večina iz Slovenije, poleg njih pa še slovenski znanstveniki iz zamejstva ter izseljenstva iz vrste evropskih držav: Danske, Poljske, Hrvaške, Slovaške, Švedske in Nemčije. Podobno široko so zastavljene tudi teme posameznih prispevkov. Večina jih je, razumljivo, posvečena problematiki soočanja mita in realnosti ter vživljanja v novo okolje slovenskih izseljencev. Tematika omenjenih prispevkov je zelo raznolika tudi z zemljepisnega vidika, saj pokriva vprašanja slovenskih izseljencev praktično po vsem svetu, od Evrope, Kanade in ZDA, preko Argentine do Avstralije. Kot dragoceno dopolnilo in primerjava slovenski problematiki je objavljena tudi vrsta prispevkov tujih avtorjev - udeležencev portoroškega simpozija, ki predstavljajo podobne probleme pisane druščine danskih, švedskih, slovaških, hrvaških, nemških, judovskih in še kakšnih priseljencev predvsem v ZDA, pa tudi v Južni Ameriki, Kanadi, Avstraliji, Novi Zelandiji in pri Slovakih v Vojvodini.

Slovenski znanstveniki, ki proučujejo izseljenska vprašanja, so sicer že obravnavali tematiko vživljanja izseljencev v novo okolje v državah priseljevanja, vendar pa pri nas še nikoli ni bila predstavljena v taki širini in kvaliteti ter ob udeležbi tako številnih in priznanih domačih in tujih znanstvenikov kot na mednarodnem simpoziju Soočenje mita in realnosti ob prihodu izseljencev v novo okolje, ki ga je maja 1995 v Portorožu organiziral Inštitut za izseljenstvo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Sad tega simpozija je bila vrsta tehtnih prispevkov o zastavljeni temi, zato je bila povsem upravičena odločitev organizatorjev simpozija, da bi raziskovalne dosežke uredili v zbornik in jih ponudili domači in tuji znanstveni javnosti.

Po dobrem letu dni je ta zbornik, ki ga je uredila dr. Irena Gantar Godina, zagledal luč sveta. Inštitut za izseljenstvo je z njim dostojno proslavil desetletnico svojega delovanja v okviru Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. V njem objavlja svoje prispevke 21 uglednih strokovnjakov za vprašanja izseljenstva, od katerih jih je sicer večina iz Slovenije, poleg njih pa še slovenski znanstveniki iz zamejstva ter izseljenstva iz vrste evropskih držav: Danske, Poljske, Hrvaške, Slovaške, Švedske in Nemčije. Podobno široko so zastavljene tudi teme posameznih prispevkov. Večina jih je, razumljivo, posvečena problematiki soočanja mita in realnosti ter vživljanja v novo okolje slovenskih izseljencev. Tematika omenjenih prispevkov je zelo raznolika tudi z zemljepisnega vidika, saj pokriva vprašanja slovenskih izseljencev praktično po vsem svetu, od Evrope, Kanade in ZDA, preko Argentine do Avstralije. Kot dragoceno dopolnilo in primerjava slovenski problematiki je objavljena tudi vrsta prispevkov tujih avtorjev - udeležencev portoroškega simpozija, ki predstavljajo podobne probleme pisane druščine danskih, švedskih, slovaških, hrvaških, nemških, judovskih in še kakšnih priseljencev predvsem v ZDA, pa tudi v Južni Ameriki, Kanadi, Avstraliji, Novi Zelandiji in pri Slovakih v Vojvodini.

Avtorica Marina Lukšič Hacin, mlada raziskovalka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, spada med redke slovenske sociologe, ki se v svojem strokovnem delu, temelječem na socioloških spoznanjih in metodah, dotika slovenskega izseljenstva s tolikšno mero središčne pozornosti. Spretno izkorišča izjemno pestrost tega raziskovalnega področja in v njegovem okviru zasnuje celotno razpravo ter v primerjalni okvir zajame vse pojme, značilnosti in procese, povezane z resocializacijo oziroma akulturacijo v izseljenski situaciji. Slovenci so se namreč izseljevali v različne dele sveta v različnih obdobjih in iz različnih vzrokov, zato je današnja podoba izseljenstva v vseh ozirih zelo različna, lahko celo rečemo: zapletena.

Avtorica se takšne divergentnosti zaveda in zato začenja svoje delo z razmeroma obsežnim zgodovinskim uvodom z orisom selitev ljudstev v svetu in z opisom selitev s slovenskega etničnega ozemlja v okviru evropskih migracijskih tokov. Sledi tudi poskus prikaza trenutnega številčnega stanja slovenskih skupnosti v svetu - pri tem početju lahko vedno govorimo le o “poskusu” ali približku, saj je meril o tem, kdo in zakaj je Slovenec, prav toliko, kot je avtorjev teorij o narodnostni identiteti, na kar opozarja tudi avtorica.

Avtorica Marina Lukšič Hacin, mlada raziskovalka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, spada med redke slovenske sociologe, ki se v svojem strokovnem delu, temelječem na socioloških spoznanjih in metodah, dotika slovenskega izseljenstva s tolikšno mero središčne pozornosti. Spretno izkorišča izjemno pestrost tega raziskovalnega področja in v njegovem okviru zasnuje celotno razpravo ter v primerjalni okvir zajame vse pojme, značilnosti in procese, povezane z resocializacijo oziroma akulturacijo v izseljenski situaciji. Slovenci so se namreč izseljevali v različne dele sveta v različnih obdobjih in iz različnih vzrokov, zato je današnja podoba izseljenstva v vseh ozirih zelo različna, lahko celo rečemo: zapletena.

Avtorica se takšne divergentnosti zaveda in zato začenja svoje delo z razmeroma obsežnim zgodovinskim uvodom z orisom selitev ljudstev v svetu in z opisom selitev s slovenskega etničnega ozemlja v okviru evropskih migracijskih tokov. Sledi tudi poskus prikaza trenutnega številčnega stanja slovenskih skupnosti v svetu - pri tem početju lahko vedno govorimo le o “poskusu” ali približku, saj je meril o tem, kdo in zakaj je Slovenec, prav toliko, kot je avtorjev teorij o narodnostni identiteti, na kar opozarja tudi avtorica.

Organizatorji srečanja, sodelavci Instytuta Polonijny Jagelonske univerze so za temo srečanja izbrali Migracije Vzhod-Zahod (East-West Migrations) in na srečanje povabili člane AEMI, kar je večina zahodnoevropskih inštitucij, ki se raziskovalno ukvarjajo z migracijami. Tako so v Krakov prispeli štirje predstavniki inštitutov vseh skandinavskih držav, predstavnik Luksemburga, trije iz Nemčije, predstavnika Anglije in Irske, od t.i. “post” držav pa so bili prisotni predstavnik poljskega inštituta, predstavnik Belorusije in dva predstavnika slovenskega Inštituta za izseljenstvo ZRC SAZU, Marjan Drnovšek in podpisana.

Prve ure srečanja so potekale v znamenju “poslovnega” sestanka inštitutov, članov AEMI, na katerem smo sprejeli predvsem načrt za delo v naslednjih dveh letih, 1997-1999. Ni neskromno, če povem, da je predsednik organizacijskega odbora prof. dr. Adam Walaszek posebej pozdravil izid zbornika “Soočenje mita in realnosti izseljencev ob prihodu v novo okolje”, ki ga je jeseni 1996 izdal Inštitut za izseljenstvo ZRC SAZU. Med drugim je bil s simpatijami sprejet predlog podpisane, naj bo leta 1999 srečanje članov AEMI v Sloveniji - v organizaciji Inštituta za izseljenstvo ZRC SAZU.

Organizatorji srečanja, sodelavci Instytuta Polonijny Jagelonske univerze so za temo srečanja izbrali Migracije Vzhod-Zahod (East-West Migrations) in na srečanje povabili člane AEMI, kar je večina zahodnoevropskih inštitucij, ki se raziskovalno ukvarjajo z migracijami. Tako so v Krakov prispeli štirje predstavniki inštitutov vseh skandinavskih držav, predstavnik Luksemburga, trije iz Nemčije, predstavnika Anglije in Irske, od t.i. “post” držav pa so bili prisotni predstavnik poljskega inštituta, predstavnik Belorusije in dva predstavnika slovenskega Inštituta za izseljenstvo ZRC SAZU, Marjan Drnovšek in podpisana.

Prve ure srečanja so potekale v znamenju “poslovnega” sestanka inštitutov, članov AEMI, na katerem smo sprejeli predvsem načrt za delo v naslednjih dveh letih, 1997-1999. Ni neskromno, če povem, da je predsednik organizacijskega odbora prof. dr. Adam Walaszek posebej pozdravil izid zbornika “Soočenje mita in realnosti izseljencev ob prihodu v novo okolje”, ki ga je jeseni 1996 izdal Inštitut za izseljenstvo ZRC SAZU. Med drugim je bil s simpatijami sprejet predlog podpisane, naj bo leta 1999 srečanje članov AEMI v Sloveniji - v organizaciji Inštituta za izseljenstvo ZRC SAZU.

V maju in juniju 1995 je Slovenska izseljenska matica organizirala turnejo slovenskih glasbenikov po zahodnem delu Združenih držav. Na enomesečno turnejo je odšel trio Kamniški koledniki, ki ga sestavljata pevca in citrar, spremljal pa jih je tudi harmonikar. Dobro leto kasneje sta v organizaciji iste ustanove odšla na nekoliko krajšo turnejo dva ljubljanska jazz glasbenika, dr. Primož Simončič in Lado Jakša, ki sta obiskala “klasične” slovenske izseljenske centre na ameriškem srednjem zahodu: Cleveland, Pittsburgh, Milwaukee in Chisholm na severu zvezne države Minnesote. Kot sodelavka SIM, zadolžena za stike s Slovenci v ZDA. sem se obeh turnej udeležila tudi sama. Glede na to. da se s Slovenci v tem delu sveta že petnajst let tudi raziskovalno ukvarjam, se mi je ob množici vtisov z obeh gostovanj porodilo tudi nekaj misli o stičnih točkah in razlikah med obema obiskoma.

Kamniški koledniki so se predstavili občinstvu na trinajstih koncertih, katerih organizacijo je prevzel znani slovenski priseljenec iz San Francisca, v dvoranah slovenskih domov v San Franciscu, Los Angelesu in Vancouvru in Calgaryju v Kanadi, na proslavi ameriških Hrvatov, na dvodnevnem polkafestu v Oregonu, na folk festivalu v Seattlu, v zasebnem gostišču v Idahu, v cerkvah v San Franciscu in Montani, v poslopju teksaške univerze in v bavarski gostilni v Houstonu. Ti nastopi so bili v glavnem povsod razdeljeni na dva dela; v prvem so nastopili Koledniki s tradicionalnimi slovenskimi pesmimi o gorah, vinu, lepotah Slovenije, v drugem pa je poslušalce ogrel za ples harmonikar Božo Matičič, ki so se mu često pridružili tudi lokalni glasbeniki, ki kar niso zmogli mirno sedeti med občinstvom. Spet se je pokazalo, da je jezik glasbe resnično univerzalen in da ne pozna nobenih meja ali jezikovnih zaprek, saj so slovenskim glasbenikom povsod pritegnili na odru tudi domači ansambli in pevci, prav tako pa seveda tudi marsikateri poslušalec. Tudi ni manjkalo povsem čustvenih odzivov na glasbo, ki so jo nekateri poznali še iz prepevanja svojih mater ali babic.

V maju in juniju 1995 je Slovenska izseljenska matica organizirala turnejo slovenskih glasbenikov po zahodnem delu Združenih držav. Na enomesečno turnejo je odšel trio Kamniški koledniki, ki ga sestavljata pevca in citrar, spremljal pa jih je tudi harmonikar. Dobro leto kasneje sta v organizaciji iste ustanove odšla na nekoliko krajšo turnejo dva ljubljanska jazz glasbenika, dr. Primož Simončič in Lado Jakša, ki sta obiskala “klasične” slovenske izseljenske centre na ameriškem srednjem zahodu: Cleveland, Pittsburgh, Milwaukee in Chisholm na severu zvezne države Minnesote. Kot sodelavka SIM, zadolžena za stike s Slovenci v ZDA. sem se obeh turnej udeležila tudi sama. Glede na to. da se s Slovenci v tem delu sveta že petnajst let tudi raziskovalno ukvarjam, se mi je ob množici vtisov z obeh gostovanj porodilo tudi nekaj misli o stičnih točkah in razlikah med obema obiskoma.

Kamniški koledniki so se predstavili občinstvu na trinajstih koncertih, katerih organizacijo je prevzel znani slovenski priseljenec iz San Francisca, v dvoranah slovenskih domov v San Franciscu, Los Angelesu in Vancouvru in Calgaryju v Kanadi, na proslavi ameriških Hrvatov, na dvodnevnem polkafestu v Oregonu, na folk festivalu v Seattlu, v zasebnem gostišču v Idahu, v cerkvah v San Franciscu in Montani, v poslopju teksaške univerze in v bavarski gostilni v Houstonu. Ti nastopi so bili v glavnem povsod razdeljeni na dva dela; v prvem so nastopili Koledniki s tradicionalnimi slovenskimi pesmimi o gorah, vinu, lepotah Slovenije, v drugem pa je poslušalce ogrel za ples harmonikar Božo Matičič, ki so se mu često pridružili tudi lokalni glasbeniki, ki kar niso zmogli mirno sedeti med občinstvom. Spet se je pokazalo, da je jezik glasbe resnično univerzalen in da ne pozna nobenih meja ali jezikovnih zaprek, saj so slovenskim glasbenikom povsod pritegnili na odru tudi domači ansambli in pevci, prav tako pa seveda tudi marsikateri poslušalec. Tudi ni manjkalo povsem čustvenih odzivov na glasbo, ki so jo nekateri poznali še iz prepevanja svojih mater ali babic.