Prispevek predstavlja slovensko pisateljico Zofko Kveder (1878–1926) kot urednico literarne revije Domači prijatelj (1904–1915), ki je v slovenščini izhajala v Pragi in jo je izdajal lastnik tovarne žitne kave ter drugih prehrambenih izdelkov, František Vydra. Poleg znanih slovenskih pisateljev in pesnikov, Ivana Cankarja, Antona Aškerca, Ksaverja Meška in drugih, so imeli priložnost za objavljanje tudi začetniki in še neuveljavljeni pisci, kot so bili France Bevk, Prežihov Voranc, Janko Glazer in Lea Fatur, ki jim je urednica bila pisateljska mentorica. Njene mentorske sposobnosti so razvidne iz analize odgovorov v rubriki Listnica uredništva.
KLJUČNE BESEDE: Domači prijatelj, slovenske literarne revije, Zofka Kveder, Slovenci na Češkem, František Vydra, Ivan Cankar, France Bevk, Prežihov Voranc, Praga.

Prispevek predstavlja slovensko pisateljico Zofko Kveder (1878–1926) kot urednico literarne revije Domači prijatelj (1904–1915), ki je v slovenščini izhajala v Pragi in jo je izdajal lastnik tovarne žitne kave ter drugih prehrambenih izdelkov, František Vydra. Poleg znanih slovenskih pisateljev in pesnikov, Ivana Cankarja, Antona Aškerca, Ksaverja Meška in drugih, so imeli priložnost za objavljanje tudi začetniki in še neuveljavljeni pisci, kot so bili France Bevk, Prežihov Voranc, Janko Glazer in Lea Fatur, ki jim je urednica bila pisateljska mentorica. Njene mentorske sposobnosti so razvidne iz analize odgovorov v rubriki Listnica uredništva.
KLJUČNE BESEDE: Domači prijatelj, slovenske literarne revije, Zofka Kveder, Slovenci na Češkem, František Vydra, Ivan Cankar, France Bevk, Prežihov Voranc, Praga.

Avtorja v prispevku analizirata koncept avtohtonosti, ki je v Sloveniji ustavna kategorija, in ugotavljata njegov (post)kolonialni izvor in nekritično privedbo v slovensko pravo in družboslovje, ki je bila v bistvu odvečna in slabo informirana. To je pokazalo tudi mnenje Ustavnega sodišča iz leta 1998, ki je ustavno kategorijo avtohtonosti, nanašajočo se na pripadnike italijanske in madžarske manjšine v Sloveniji in Slovence v sosednjih državah, označilo za pomensko in v svojih pravnih konsekvencah nejasno. Nato avtorja opišeta okoliščine, v katerih je bil leta 2007 sprejet Zakon o romski skupnosti v Republiki Sloveniji. Nato razvijeta izviren predlog manjšinske zaščite, ki ne temelji več na primordialističnem modelu »krvne vsote«, temveč na zaščiti prostorov, v katerih se in so se v preteklosti odvijali specifični kulturni, jezikovni, socialni in etnični procesi razlikovanj in sobivanja. Vztrajanje pri primordialističnem in rasističnem razumevanju in rabi konceptov avtohnosti namreč vidita kot grožnjo vsem manjšinam v Sloveniji, in grožnjo z radikalno etnicizacijo nacionalnega prostora.
KJUČNE BESEDE: Romi, zakonodaja, primordializem, avtohtonost, modeli manjšinske zaščite

Avtorja v prispevku analizirata koncept avtohtonosti, ki je v Sloveniji ustavna kategorija, in ugotavljata njegov (post)kolonialni izvor in nekritično privedbo v slovensko pravo in družboslovje, ki je bila v bistvu odvečna in slabo informirana. To je pokazalo tudi mnenje Ustavnega sodišča iz leta 1998, ki je ustavno kategorijo avtohtonosti, nanašajočo se na pripadnike italijanske in madžarske manjšine v Sloveniji in Slovence v sosednjih državah, označilo za pomensko in v svojih pravnih konsekvencah nejasno. Nato avtorja opišeta okoliščine, v katerih je bil leta 2007 sprejet Zakon o romski skupnosti v Republiki Sloveniji. Nato razvijeta izviren predlog manjšinske zaščite, ki ne temelji več na primordialističnem modelu »krvne vsote«, temveč na zaščiti prostorov, v katerih se in so se v preteklosti odvijali specifični kulturni, jezikovni, socialni in etnični procesi razlikovanj in sobivanja. Vztrajanje pri primordialističnem in rasističnem razumevanju in rabi konceptov avtohnosti namreč vidita kot grožnjo vsem manjšinam v Sloveniji, in grožnjo z radikalno etnicizacijo nacionalnega prostora.
KJUČNE BESEDE: Romi, zakonodaja, primordializem, avtohtonost, modeli manjšinske zaščite

Avtorica z uporabo kvalitativnih intervjujev z migrantkami iz Bosne in Hercegovine bošnjaške etnične pripadnosti primerja izkušnje migrantk, ki so v Slovenijo prišle pred njeno osamosvojitvijo, in tistih, ki so prišle po razpadu skupne jugoslovanske države. Domneva, da sta oblikovanje suverene slovenske nacionalne države in proces vključevanja Slovenije v Evropsko unijo prispevala k naraščajoči negotovosti in ranljivosti migrantk iz t.i. tretjih držav. Pogovori potrjujejo domnevo, da obstoječi migracijski režimi kažejo na vedno večjo restriktivnost migracijskih politik v Sloveniji.
KLJUČNE BESEDE: migrantke, Slovenija, integracija, življenjske zgodbe, Bošnjakinje

Avtorica z uporabo kvalitativnih intervjujev z migrantkami iz Bosne in Hercegovine bošnjaške etnične pripadnosti primerja izkušnje migrantk, ki so v Slovenijo prišle pred njeno osamosvojitvijo, in tistih, ki so prišle po razpadu skupne jugoslovanske države. Domneva, da sta oblikovanje suverene slovenske nacionalne države in proces vključevanja Slovenije v Evropsko unijo prispevala k naraščajoči negotovosti in ranljivosti migrantk iz t.i. tretjih držav. Pogovori potrjujejo domnevo, da obstoječi migracijski režimi kažejo na vedno večjo restriktivnost migracijskih politik v Sloveniji.
KLJUČNE BESEDE: migrantke, Slovenija, integracija, življenjske zgodbe, Bošnjakinje

Besedilo predstavlja ugotovitve terenskega dela v slovenskoameriških etničnih skupnostih v Clevelandu in New Yorku v Združenih državah Amerike, ki je potekalo poleti 2008. Cilj obiska je bilo ugotoviti, kako se virtualni svet interneta uporablja za ohranjanje, razvijanje in spreminjanje povezanosti med ljudmi, ki jih druži slovensko poreklo in želja ohranjati svojo etnično identiteto. Razširjena ponudba in uporaba interneta sovpada s časom, ko se po stotih letih intenzivnega delovanja število slovenskih institucij, organizacij in dejavnosti zmanjšuje ali pa se le-te celo ukinjajo. Vprašanje je, kako lahko v spremenjenih okoliščinah nove možnosti in različne ovire vplivajo na organiziranje in reorganiziranje ohranjanja kulturne dediščine med slovenskimi migranti in njihovimi potomci.
KLJUČNE BESEDE: kulturna dediščina, internet, etnične skupnosti, virtualne soseščine

Besedilo predstavlja ugotovitve terenskega dela v slovenskoameriških etničnih skupnostih v Clevelandu in New Yorku v Združenih državah Amerike, ki je potekalo poleti 2008. Cilj obiska je bilo ugotoviti, kako se virtualni svet interneta uporablja za ohranjanje, razvijanje in spreminjanje povezanosti med ljudmi, ki jih druži slovensko poreklo in želja ohranjati svojo etnično identiteto. Razširjena ponudba in uporaba interneta sovpada s časom, ko se po stotih letih intenzivnega delovanja število slovenskih institucij, organizacij in dejavnosti zmanjšuje ali pa se le-te celo ukinjajo. Vprašanje je, kako lahko v spremenjenih okoliščinah nove možnosti in različne ovire vplivajo na organiziranje in reorganiziranje ohranjanja kulturne dediščine med slovenskimi migranti in njihovimi potomci.
KLJUČNE BESEDE: kulturna dediščina, internet, etnične skupnosti, virtualne soseščine

Avtorja skušata s pomočjo različnih teoretskih pretpostavk in terena raziskati komunikacijo ter narodno in kulturno dediščino Slovencev v svetu na internetu. Gre za hitro razvijajočo se tehnologijo, kjer se dogajajo številne spremembe, ki vplivajo na uporabnike. Tako je v zadnjem času relativno statično, enosmerno komunikacijo »klasičnih« spletnih strani nadomestila precej bolj interaktivna na forumih, straneh za nasnemavanje videoposnetkov, blogih in nadgradnjah spletnih strani. A tu je čedalje težje najti kriterije za vrednotenje gradiva, oz. za določanje, kaj v teh primerih narodna in kulturna dediščina sploh je. Gradivo tako postane kar celotna debata, komunikacija določenih skupin, ki razpravljajo o različnih vrednotah, mitih, stereotipih, kulturnih praksah, identitetah in svoja virtualna srečanja prenašajo tudi v fizični svet.
KLJUČNE BESEDE: Internet, virtualne etnične skupine, slovenski izseljenci in njihovi potomci, narodna in kulturna dediščina, komunikacija.

Avtorja skušata s pomočjo različnih teoretskih pretpostavk in terena raziskati komunikacijo ter narodno in kulturno dediščino Slovencev v svetu na internetu. Gre za hitro razvijajočo se tehnologijo, kjer se dogajajo številne spremembe, ki vplivajo na uporabnike. Tako je v zadnjem času relativno statično, enosmerno komunikacijo »klasičnih« spletnih strani nadomestila precej bolj interaktivna na forumih, straneh za nasnemavanje videoposnetkov, blogih in nadgradnjah spletnih strani. A tu je čedalje težje najti kriterije za vrednotenje gradiva, oz. za določanje, kaj v teh primerih narodna in kulturna dediščina sploh je. Gradivo tako postane kar celotna debata, komunikacija določenih skupin, ki razpravljajo o različnih vrednotah, mitih, stereotipih, kulturnih praksah, identitetah in svoja virtualna srečanja prenašajo tudi v fizični svet.
KLJUČNE BESEDE: Internet, virtualne etnične skupine, slovenski izseljenci in njihovi potomci, narodna in kulturna dediščina, komunikacija.