V prispevku so predvsem po podatkih, objavljenih v člankih dnevnika Prosveta, glasila Slovenske narodne podporne jednote (SNPJ), kratko prikazana življenja in zlasti vojaška pot 64 pripadnikov te organizacije v oboroženih silah ZDA, ki so padli v kopenski vojski, letalskih silah kopenske vojske, mornarici in v mornariški pehoti na evropskih in pacifiških bojiščih med drugo svetovno vojno. Šlo je predvsem za fante in mlajše moške, praviloma neporočene, rojene v ZDA, večinoma z amerikaniziranimi imeni in priimki, z vsaj srednješolsko izobrazbo, iz številnih družin, od katerih je bilo nekaj sinov takrat hkrati v oboroženih silah ZDA, velika večina, vsaj 30, pa jih je bilo iz zvezne države Pennsylvanije.
KLJUČNE BESEDE: Slovenska narodna podporna jednota, časnik Prosveta, vojaška zgodovina, II. svetovna vojna, izseljenska društva, slovenski izseljenci v ZDA

V prispevku so predvsem po podatkih, objavljenih v člankih dnevnika Prosveta, glasila Slovenske narodne podporne jednote (SNPJ), kratko prikazana življenja in zlasti vojaška pot 64 pripadnikov te organizacije v oboroženih silah ZDA, ki so padli v kopenski vojski, letalskih silah kopenske vojske, mornarici in v mornariški pehoti na evropskih in pacifiških bojiščih med drugo svetovno vojno. Šlo je predvsem za fante in mlajše moške, praviloma neporočene, rojene v ZDA, večinoma z amerikaniziranimi imeni in priimki, z vsaj srednješolsko izobrazbo, iz številnih družin, od katerih je bilo nekaj sinov takrat hkrati v oboroženih silah ZDA, velika večina, vsaj 30, pa jih je bilo iz zvezne države Pennsylvanije.
KLJUČNE BESEDE: Slovenska narodna podporna jednota, časnik Prosveta, vojaška zgodovina, II. svetovna vojna, izseljenska društva, slovenski izseljenci v ZDA

Louis Adamič (1898–1951) je bil najuspešnejši slovenski izseljenski pisatelj. Že samo dejstvo, da je domala vsa svoja dela posvetil družbenim in kulturnim vprašanjem svojih dveh domovin, kaže na njegovo izrazito dvonacionalno družbeno-kulturno vpetost. Čeprav je pisal v angleščini, se ravnovesje med slovensko in ameriško komponento njegove kulturne identitete ni nikoli omajalo. Ker je ameriško priseljenstvo opazoval kot insider in hkrati kot outsider, je bil njegov vpogled v priseljenska vprašanja toliko kompleksnejši. Zato se v zadnjem času znova razkriva presenetljiva aktualnost Adamičevih konceptov in pogledov na vprašanja nacionalne, etnične in kulturne identitete ter medkulturnih odnosov, zlasti tistih znotraj nacionalne skupnosti.
KLJUČNE BESEDE: slovenska izseljenska književnost, Louis Adamič, priseljenci v ZDA, kulturni pluralizem, družbeno-kulturna vloga pisatelja

Louis Adamič (1898–1951) je bil najuspešnejši slovenski izseljenski pisatelj. Že samo dejstvo, da je domala vsa svoja dela posvetil družbenim in kulturnim vprašanjem svojih dveh domovin, kaže na njegovo izrazito dvonacionalno družbeno-kulturno vpetost. Čeprav je pisal v angleščini, se ravnovesje med slovensko in ameriško komponento njegove kulturne identitete ni nikoli omajalo. Ker je ameriško priseljenstvo opazoval kot insider in hkrati kot outsider, je bil njegov vpogled v priseljenska vprašanja toliko kompleksnejši. Zato se v zadnjem času znova razkriva presenetljiva aktualnost Adamičevih konceptov in pogledov na vprašanja nacionalne, etnične in kulturne identitete ter medkulturnih odnosov, zlasti tistih znotraj nacionalne skupnosti.
KLJUČNE BESEDE: slovenska izseljenska književnost, Louis Adamič, priseljenci v ZDA, kulturni pluralizem, družbeno-kulturna vloga pisatelja

Prispevek obravnava pripoved gospe, ki se je v otroštvu srečala z izkušnjo izgube zaradi migracije njej dragih oseb, in tako osvetli del tistega migracijskega procesa, ki ga zajame sintagma »posledice in vplivi izseljevanja« na življenje posameznikov, ki ostanejo (doma). Pripoved je biografska – pripovedovalka se spominja svojega bratranca, toda s perspektive pripovedovalke in s perspektive pripovedi je v enaki meri avtobiografska. Tematizirani so trije sklopi pripovedi, ki so bili pripovedovalki pomembni, in zato nazorneje izražajo njena razmišljanja o motivih za migracijo, o srečanju dveh življenjskih svetov in o predmetu kot identitetnemu simbolu.
KLJUČNE BESEDE: (Avto)biografija, vpliv izseljevanja, motiv izseljevanja, srečanje dveh resničnosti, predmet kot identitetni simbol.

Prispevek obravnava pripoved gospe, ki se je v otroštvu srečala z izkušnjo izgube zaradi migracije njej dragih oseb, in tako osvetli del tistega migracijskega procesa, ki ga zajame sintagma »posledice in vplivi izseljevanja« na življenje posameznikov, ki ostanejo (doma). Pripoved je biografska – pripovedovalka se spominja svojega bratranca, toda s perspektive pripovedovalke in s perspektive pripovedi je v enaki meri avtobiografska. Tematizirani so trije sklopi pripovedi, ki so bili pripovedovalki pomembni, in zato nazorneje izražajo njena razmišljanja o motivih za migracijo, o srečanju dveh življenjskih svetov in o predmetu kot identitetnemu simbolu.
KLJUČNE BESEDE: (Avto)biografija, vpliv izseljevanja, motiv izseljevanja, srečanje dveh resničnosti, predmet kot identitetni simbol.

Osebne pripovedi oziroma življenjske zgodbe so relevantne za analizo družbenih pojavov, ker predstavljajo večplastnost družbenega delovanja in omogočajo redefinicijo pojmov na nekaterih novih predpostavkah. Življenjske zgodbe je zato treba analizirati, ne le zbrati in reproducirati. Članek se posveča analitični in kritični obravnavi biografske narativne metode in narativnega intervjuja. Osmišlja izkušnjo z biografsko narativno metodo in refleksijo t. i. delujočega zavezništva med raziskovalcem in intervjuvancem, obenem pa na podlagi izkušenj poudarja nekatere praktične dileme tovrstnega raziskovanja. Članek v slovenski prostor prinaša nekatere nove teoretske in praktične refleksije o uporabi biografskega pristopa in metodi biografskega narativnega intervjuja.
KLJUČNE BESEDE: biografska raziskovalna metoda, Fritz Schütze, biografski narativni intervju, delujoče zavezništvo, raziskovanje migracij

Osebne pripovedi oziroma življenjske zgodbe so relevantne za analizo družbenih pojavov, ker predstavljajo večplastnost družbenega delovanja in omogočajo redefinicijo pojmov na nekaterih novih predpostavkah. Življenjske zgodbe je zato treba analizirati, ne le zbrati in reproducirati. Članek se posveča analitični in kritični obravnavi biografske narativne metode in narativnega intervjuja. Osmišlja izkušnjo z biografsko narativno metodo in refleksijo t. i. delujočega zavezništva med raziskovalcem in intervjuvancem, obenem pa na podlagi izkušenj poudarja nekatere praktične dileme tovrstnega raziskovanja. Članek v slovenski prostor prinaša nekatere nove teoretske in praktične refleksije o uporabi biografskega pristopa in metodi biografskega narativnega intervjuja.
KLJUČNE BESEDE: biografska raziskovalna metoda, Fritz Schütze, biografski narativni intervju, delujoče zavezništvo, raziskovanje migracij

Avtorica v prispevku raziskuje pomene »ukoreninjenosti« ali lokalnosti v južnoalbanski vasi Dhërmi (uradno albansko ime) oziroma Drimades (lokalno grško ime) in se sprašuje o razmerju med lokalnostjo ter zemljo in lastnino. S sodobnimi procesi privatizacije, ki pogosto povzročajo zemljiške spore, pa so začele na lokalnost vplivati individualne zahteve po zemljiški lastnini. V članku opiše in pojasni, kako se vaščani, ki nenehno potujejo in se selijo, odzivajo in kako upravljajo in ustvarjajo lokalnost in pripadnost ter si na ta način zagotavljajo zemljiško lastnino, in obratno. Avtorica se na podlagi štirinajstmesečnega antropološkega terenskega dela v omenjeni vasi osredotoča na domačine, povratnike in lastnike turističnih storitev na vaški obali ter izseljence, ki se vsako leto v poletnih mesecih vrnejo v vas. Predpostavlja, da ko domačini in povratniki razvijajo občutke lokalnosti in pripadnosti, nenehno rekonstruirajo in utrjujejo vezi z zemljo in lastnino, vzpostavljajo nadzor nad delom, produkti in dohodki, določajo prevlado nad zemljo ter ustvarjajo pomen lastnine.
KLJUČNE BESEDE: migracije, povratne migracije, lokalnost, lastništvo, zemljiška lastnina, postkomunizem, južna Albanija

Avtorica v prispevku raziskuje pomene »ukoreninjenosti« ali lokalnosti v južnoalbanski vasi Dhërmi (uradno albansko ime) oziroma Drimades (lokalno grško ime) in se sprašuje o razmerju med lokalnostjo ter zemljo in lastnino. S sodobnimi procesi privatizacije, ki pogosto povzročajo zemljiške spore, pa so začele na lokalnost vplivati individualne zahteve po zemljiški lastnini. V članku opiše in pojasni, kako se vaščani, ki nenehno potujejo in se selijo, odzivajo in kako upravljajo in ustvarjajo lokalnost in pripadnost ter si na ta način zagotavljajo zemljiško lastnino, in obratno. Avtorica se na podlagi štirinajstmesečnega antropološkega terenskega dela v omenjeni vasi osredotoča na domačine, povratnike in lastnike turističnih storitev na vaški obali ter izseljence, ki se vsako leto v poletnih mesecih vrnejo v vas. Predpostavlja, da ko domačini in povratniki razvijajo občutke lokalnosti in pripadnosti, nenehno rekonstruirajo in utrjujejo vezi z zemljo in lastnino, vzpostavljajo nadzor nad delom, produkti in dohodki, določajo prevlado nad zemljo ter ustvarjajo pomen lastnine.
KLJUČNE BESEDE: migracije, povratne migracije, lokalnost, lastništvo, zemljiška lastnina, postkomunizem, južna Albanija