V tem kratkem razmišljanju želim predstaviti svoj pogled na prihodnje usmeritve našega raziskovalnega dela in v zvezi s tem predlagati nekaj osnovnih izhodišč pri načrtovanju literarnozgodovinskih raziskav slovenske izseljenske književnosti v naslednjem obdobju.

Mednarodne znanstvene ustanove na področju humanistike dajejo v zadnjih letih vse večji poudarek interdisciplinarnemu in primerjalnemu vidiku pri svojih raziskovalnih programih. Očitno je, da tudi slovenske izseljenske književnosti ni mogoče celovito obravnavati brez upoštevanja teh dveh vidikov.

Vendar je treba najprej opraviti nekatere osnovne raziskave, ki nam bodo omogočile naslednje korake v tej smeri. V zvezi z vprašanjem, katere problemske sklope v okviru slovenske izseljenske književnosti je mogoče ali bi bilo mogoče v prihodnje celoviteje preučiti, se mi kažejo naslednje faze raziskovalnega dela:

1. preučevanje literarnih del in zbiranje podatkov o njihovih avtorjih;
2. preučevanje literarnih procesov pri slovenskih izseljenskih avtorjih;
3. ugotavljanje povezav med literarnimi procesi in širšim kultur­nim, političnim in socialnim ozadjem;
4. medsebojna primerjava med slovenskimi izseljenskimi književnostmi v posameznih deželah;
5. določitev specifičnih kriterijev za ocenjevanje širšega pomena slovenske izseljenske književnosti v okviru matične kulture ter kulture dežel priseljevanja;
6. ocena in umestitev slovenske izseljenske književnosti v matično književnost;
7. umestitev slovenske izseljenske književnosti v multikulturno shemo dežel priseljevanja.

V tem kratkem razmišljanju želim predstaviti svoj pogled na prihodnje usmeritve našega raziskovalnega dela in v zvezi s tem predlagati nekaj osnovnih izhodišč pri načrtovanju literarnozgodovinskih raziskav slovenske izseljenske književnosti v naslednjem obdobju.

Mednarodne znanstvene ustanove na področju humanistike dajejo v zadnjih letih vse večji poudarek interdisciplinarnemu in primerjalnemu vidiku pri svojih raziskovalnih programih. Očitno je, da tudi slovenske izseljenske književnosti ni mogoče celovito obravnavati brez upoštevanja teh dveh vidikov.

Vendar je treba najprej opraviti nekatere osnovne raziskave, ki nam bodo omogočile naslednje korake v tej smeri. V zvezi z vprašanjem, katere problemske sklope v okviru slovenske izseljenske književnosti je mogoče ali bi bilo mogoče v prihodnje celoviteje preučiti, se mi kažejo naslednje faze raziskovalnega dela:

1. preučevanje literarnih del in zbiranje podatkov o njihovih avtorjih;
2. preučevanje literarnih procesov pri slovenskih izseljenskih avtorjih;
3. ugotavljanje povezav med literarnimi procesi in širšim kultur­nim, političnim in socialnim ozadjem;
4. medsebojna primerjava med slovenskimi izseljenskimi književnostmi v posameznih deželah;
5. določitev specifičnih kriterijev za ocenjevanje širšega pomena slovenske izseljenske književnosti v okviru matične kulture ter kulture dežel priseljevanja;
6. ocena in umestitev slovenske izseljenske književnosti v matično književnost;
7. umestitev slovenske izseljenske književnosti v multikulturno shemo dežel priseljevanja.

Ko govorimo o ohranjanju dokumentacije med slovenskimi izseljenci, ki je za raziskovanje slovenskega izseljenstva neprecenljive vrednosti, morda ne bi bilo odveč poudariti dejstvo, da se v večini primerov arhivsko gradivo slovenskih društev in organizacij, pa tudi posameznikov, nepravilno shranjuje ali pa se celo načrtno uničuje. Vsi tisti, ki so sami delali med izseljenci, bodo tej, sicer že stari ugotovitvi, gotovo pritrdili. Zato je skrajni čas, da bi začeli razmišljati o organiziranem delovanju slovenskih strokovnjakov s tega področja med rojaki v tujini. Tu naj ne bi šlo zgolj za naključne obiske dokumentalistov, arhivarjev iz domovine, ki bi v svojem kratkem času bivanja med izseljenci uredili še njihove zasebne, društvene... arhive (kolikor je to zaradi omejenega časa sploh mogoče). Potrebno bi bilo kontinuirano večletno delo med slovenskimi izseljenci, ki bi bilo financirano s strani slovenske države. Pomen njihovega dela je namreč popolnoma enakovreden poučevanju slovenskega jezika med izseljenci, s čemer se ponekod ukvarjajo učitelji iz domovine. Ne samo jezik, tudi ohranjeno arhivsko gradivo je nenazadnje prav tako izraz identitete nekega naroda.

Ko govorimo o ohranjanju dokumentacije med slovenskimi izseljenci, ki je za raziskovanje slovenskega izseljenstva neprecenljive vrednosti, morda ne bi bilo odveč poudariti dejstvo, da se v večini primerov arhivsko gradivo slovenskih društev in organizacij, pa tudi posameznikov, nepravilno shranjuje ali pa se celo načrtno uničuje. Vsi tisti, ki so sami delali med izseljenci, bodo tej, sicer že stari ugotovitvi, gotovo pritrdili. Zato je skrajni čas, da bi začeli razmišljati o organiziranem delovanju slovenskih strokovnjakov s tega področja med rojaki v tujini. Tu naj ne bi šlo zgolj za naključne obiske dokumentalistov, arhivarjev iz domovine, ki bi v svojem kratkem času bivanja med izseljenci uredili še njihove zasebne, društvene... arhive (kolikor je to zaradi omejenega časa sploh mogoče). Potrebno bi bilo kontinuirano večletno delo med slovenskimi izseljenci, ki bi bilo financirano s strani slovenske države. Pomen njihovega dela je namreč popolnoma enakovreden poučevanju slovenskega jezika med izseljenci, s čemer se ponekod ukvarjajo učitelji iz domovine. Ne samo jezik, tudi ohranjeno arhivsko gradivo je nenazadnje prav tako izraz identitete nekega naroda.

Če naj bi bila v sociološkem smislu temeljna ideja skupnega slovenskega kulturnega prostora ves družbeni prostor, kjer žive Slovenci, tj. v matični domovini, zamejstvu, emigraciji, in tudi ne nujno

živečih le v strnjenih skupnostih v emigraciji, potem je to, sledile, z arhivskega stališča prav gotovo najpomembnejše. Le bolj ali manj strnjeno živeče skupine v medsebojnih organiziranih stikih, s svojo društveno dejavnostjo ohranjajo slovenski jezik in prenašajo slovensko kulturno tradicijo marsikje že v četrto generacijo. Hkrati s svojo organizirano dejavnostjo pa ustvarjajo del kulturne dediščine slovenskega naroda - arhivsko gradivo. Le-to bo v bodočnosti nedvoumno pričalo o prisotnosti Slovencev v teh deželah in njihovem nespornem deležu v kulturnem, gospodarskem, znanstvenem, političnem in siceršnjem razvoju v njihovih novih mnogonacionalnih in multikulturalnih domovinah. Hkrati pa bo prav to arhivsko gradivo dograjevalo mozaik naše skupne slovenske kulturne zgodovine.

Če naj bi bila v sociološkem smislu temeljna ideja skupnega slovenskega kulturnega prostora ves družbeni prostor, kjer žive Slovenci, tj. v matični domovini, zamejstvu, emigraciji, in tudi ne nujno

živečih le v strnjenih skupnostih v emigraciji, potem je to, sledile, z arhivskega stališča prav gotovo najpomembnejše. Le bolj ali manj strnjeno živeče skupine v medsebojnih organiziranih stikih, s svojo društveno dejavnostjo ohranjajo slovenski jezik in prenašajo slovensko kulturno tradicijo marsikje že v četrto generacijo. Hkrati s svojo organizirano dejavnostjo pa ustvarjajo del kulturne dediščine slovenskega naroda - arhivsko gradivo. Le-to bo v bodočnosti nedvoumno pričalo o prisotnosti Slovencev v teh deželah in njihovem nespornem deležu v kulturnem, gospodarskem, znanstvenem, političnem in siceršnjem razvoju v njihovih novih mnogonacionalnih in multikulturalnih domovinah. Hkrati pa bo prav to arhivsko gradivo dograjevalo mozaik naše skupne slovenske kulturne zgodovine.

Raziskovanja književnosti Slovencev v Avstraliji sem se lotila povsem slučajno. V roke mi je prišel Zbornik avstralskih Slovencev iz leta 1985, prebrala sem ga precej natančno in nekajletno poglabljanje v literarno ustvarjanje naših izseljencev sem strnila v magistrskem delu.

Naloga, ki sem se je lotila, posega v področje, ki je bilo do nedavna v slovenski literarni zgodovini še nedotaknjeno bodisi zaradi skromnega pretoka informacij, vključno tistih z literarnega področja, bodisi zaradi tega, ker je raziskovanje slovenske emigrantske literature, razen ameriške, veljalo za tabu temo. Danes ugotavljamo, da je slovensko leposlovje v Avstraliji pretežno apolitično. Le generacija priseljencev, ki je prišla v Avstralijo v poznih štiridesetih letih, se je izseljevala iz političnih razlogov. Večina avtorjev, ki jih obravnavam, navaja kot vzrok svojega odhoda iz domovine željo po boljšem zaslužku, domače povojno enoumje, ki jim kot drugače mislečim ni omogočalo uveljavitve, in ne nazadnje radovedni avanturizem.

Cilj mojega dela je bil splošen pregled in vrednotenje književnega ustvarjanja avstralskih Slovencev. Skupaj z bibliografijo slovenskega tiska in popisom zbranega gradiva naj bi pregled služil kot osnova za nadaljnje literarnozgodovinsko raziskovanje. Drugi cilj mojih prizadevanj je bil seznanjanje slovenskega bralstva z literarnim dogajanjem med Slovenci v Avstraliji. To mi je skupaj s sodelavci Slovenske izseljenske matice uspelo z izborom iz pesništva Slovencev v Avstraliji, z naslovom Lipa šum i med evkalipti, ki je izšel že leta 1990.

Začetek književnega ustvarjanja Slovencev v Avstraliji sega v zgodnja petdeseta leta, vzniknilo je skupaj z verskim tiskom. Zanimivo in za slovensko literarno zgodovino tipično je, da so za bralno kulturo svojih faranov skrbeli najprej dušni pastirji. Mohorjanke slovenskih patrov so s svojimi poučnimi zgledi pomagale božji besedi. Kmalu so se bralci sami lotili podobnega pisanja. V Vestniku, ki je bil v začetku društveni list, so našle prostor tudi ljubezenske črtice. V obeh časopisih pa so bralci objavljali pesmi, najpogosteje zasledimo ime Pavle Miladinovič (roj. Gruden), Neve Rudolf in Ivana Legiše, ki je objavljal pod psevdonimom Ivan Burnik. Leta 1958 izideta v Trstu pesniška zbirka Južni križ, v Buenos Airesu zbirka črtic Čisto malo ljubezni. Obe knjigi sta delo Neve Rudolf, ki je živela v Avstraliji le med leti 1954-58.

Raziskovanja književnosti Slovencev v Avstraliji sem se lotila povsem slučajno. V roke mi je prišel Zbornik avstralskih Slovencev iz leta 1985, prebrala sem ga precej natančno in nekajletno poglabljanje v literarno ustvarjanje naših izseljencev sem strnila v magistrskem delu.

Naloga, ki sem se je lotila, posega v področje, ki je bilo do nedavna v slovenski literarni zgodovini še nedotaknjeno bodisi zaradi skromnega pretoka informacij, vključno tistih z literarnega področja, bodisi zaradi tega, ker je raziskovanje slovenske emigrantske literature, razen ameriške, veljalo za tabu temo. Danes ugotavljamo, da je slovensko leposlovje v Avstraliji pretežno apolitično. Le generacija priseljencev, ki je prišla v Avstralijo v poznih štiridesetih letih, se je izseljevala iz političnih razlogov. Večina avtorjev, ki jih obravnavam, navaja kot vzrok svojega odhoda iz domovine željo po boljšem zaslužku, domače povojno enoumje, ki jim kot drugače mislečim ni omogočalo uveljavitve, in ne nazadnje radovedni avanturizem.

Cilj mojega dela je bil splošen pregled in vrednotenje književnega ustvarjanja avstralskih Slovencev. Skupaj z bibliografijo slovenskega tiska in popisom zbranega gradiva naj bi pregled služil kot osnova za nadaljnje literarnozgodovinsko raziskovanje. Drugi cilj mojih prizadevanj je bil seznanjanje slovenskega bralstva z literarnim dogajanjem med Slovenci v Avstraliji. To mi je skupaj s sodelavci Slovenske izseljenske matice uspelo z izborom iz pesništva Slovencev v Avstraliji, z naslovom Lipa šum i med evkalipti, ki je izšel že leta 1990.

Začetek književnega ustvarjanja Slovencev v Avstraliji sega v zgodnja petdeseta leta, vzniknilo je skupaj z verskim tiskom. Zanimivo in za slovensko literarno zgodovino tipično je, da so za bralno kulturo svojih faranov skrbeli najprej dušni pastirji. Mohorjanke slovenskih patrov so s svojimi poučnimi zgledi pomagale božji besedi. Kmalu so se bralci sami lotili podobnega pisanja. V Vestniku, ki je bil v začetku društveni list, so našle prostor tudi ljubezenske črtice. V obeh časopisih pa so bralci objavljali pesmi, najpogosteje zasledimo ime Pavle Miladinovič (roj. Gruden), Neve Rudolf in Ivana Legiše, ki je objavljal pod psevdonimom Ivan Burnik. Leta 1958 izideta v Trstu pesniška zbirka Južni križ, v Buenos Airesu zbirka črtic Čisto malo ljubezni. Obe knjigi sta delo Neve Rudolf, ki je živela v Avstraliji le med leti 1954-58.

Čeprav se z izseljenstvom neposredno ne ukvarjam, sem se prijavila k diskusiji z željo, da na kratko predstavim pomen raziskovanja družine in sorodstva za osvetljevanje vzrokov in posledic izseljevanja, ki izhajajo iz privatnega življenja, in da opozorim na pomen terenskih podatkov iz izvirnega okolja.

Raziskujem družino in sorodstvo v vaseh v zaledju slovenske Istre, krajši čas pa sem bila na terenu tudi v Prekmurju in v slovenskem Porabju. Na podlagi terenskega gradiva - spominov in družinskega izročila - postopoma obnavljam razvoj družin in sorodstev od najstarejših prednikov, do katerih še sega izročilo, do naj- mlajših potomcev. Spomini segajo najdlje do prve polovice prejšnjega stoletja, se pravi, da obsegajo vsa obdobja izseljevanja s slovenskega ozemlja. Zato ni čudno, da nisem naletela niti na eno družino ali širše sorodstvo brez izseljencev ali v tujini živečih sorodnikov.

Starejši informatorji zmorejo včasih neverjetno dobro pripovedovati tudi za več generacij nazaj in se spomnijo podrobnosti tudi o prednikih, ki jih niti sami niso poznali, so pa o njih mnogo slišali. Zato nam njihovo pripovedovanje marsikdaj odkrije bistvene podatke o osebnih in družinskih situacijah in okoliščinah, ki so navedle posameznike, da so odšli od doma.

Čeprav se z izseljenstvom neposredno ne ukvarjam, sem se prijavila k diskusiji z željo, da na kratko predstavim pomen raziskovanja družine in sorodstva za osvetljevanje vzrokov in posledic izseljevanja, ki izhajajo iz privatnega življenja, in da opozorim na pomen terenskih podatkov iz izvirnega okolja.

Raziskujem družino in sorodstvo v vaseh v zaledju slovenske Istre, krajši čas pa sem bila na terenu tudi v Prekmurju in v slovenskem Porabju. Na podlagi terenskega gradiva - spominov in družinskega izročila - postopoma obnavljam razvoj družin in sorodstev od najstarejših prednikov, do katerih še sega izročilo, do naj- mlajših potomcev. Spomini segajo najdlje do prve polovice prejšnjega stoletja, se pravi, da obsegajo vsa obdobja izseljevanja s slovenskega ozemlja. Zato ni čudno, da nisem naletela niti na eno družino ali širše sorodstvo brez izseljencev ali v tujini živečih sorodnikov.

Starejši informatorji zmorejo včasih neverjetno dobro pripovedovati tudi za več generacij nazaj in se spomnijo podrobnosti tudi o prednikih, ki jih niti sami niso poznali, so pa o njih mnogo slišali. Zato nam njihovo pripovedovanje marsikdaj odkrije bistvene podatke o osebnih in družinskih situacijah in okoliščinah, ki so navedle posameznike, da so odšli od doma.