20. februarja 1994 je poteklo natanko 40 let od ustanovnega sestanka Slovenske kulturne akcije (SKA). Sestanek je sklical g. Ladislav Lenček, vodil pa ga je prof. Alojzij Geržinič, ki je podal osnovne usmeritve nove kulturne organizacije, ki je osnovana »z namenom, da pospešuje in posreduje kulturne stvaritve, zlasti slovenske. Pri tem ji je vodilo najvišja kakovost, ki je dosegljiva. SKA ni društvo in nima namena odvzeti kateremu koli obstoječemu društvu ali siceršnji organizaciji delokroga ali celo članstva. Nasprotno hoče z vsemi obstoječimi združenji sodelovati in jih zlasti v njihovih kulturnih prizadevanjih podpirati. Povod njenemu osnovanju je dalo edinole spoznanje, da kulturne sile naših izseljencev še niso dovolj izčrpane in da je pravica izseljencev do čim višje kulturne ravni utemeljena«. Na prvem sestanku so izvolili tudi njeno vodstvo: predsednik - Ruda Jurčec, dva podpredsednika - dr. Tine Debeljak in Alojzij Geržinič, tajnik - Marijan Marolt in blagajnik - Ladislav Lenček. V okviru SKA so ustanovili še pet odsekov: vodstvo filozofskega odseka prevzame dr. Ignacij Lenček, leposlovnega Zorko Simčič, glasbenega dr. Julij Savelli, likovnega kipar Franc Ahčin in gledališkega Marijan Willempart.

Še bolj zanimivo je pojasnilo tajnika Marijana Marolta v pivi številki Glasa Slovenske kulturne akcije, kije izšel aprila 1954. leta v Buenos Airesu in ima naslov "Zakaj nova kulturna ustanova” (citat) “Ko smo zapuščali domovino, smo bili priče žalostnega razdejanja. Kulturni molk, ki so ga zaukazali revolucionarji, se je izpremenil v uničevanje kulturnih dobrin. Oni, ki povelju k molku niso sledili, so bili vendar ovirani pri svojem delu, saj je bila domovina razdeljena na koščke, ki so bili vsak zase hermetično zaprti in še tam je bil kulturni delavec vedno pod nadzorstvom okupatorja in partizanskega vohuna. Tako je beg v svobodni svet pomenil ustvarjalcu končno priložnost do svobodnega izživljanja svojih darov. V svetu se nismo vrgli najprej - kot nekateri prejšnji izseljenci - na ustanavljanje pogrebnih bratovščin, ampak na osnovanje tiska in kulturnih društev; celo tista združenja, ki jim je bil namen politično delo ali socialno skrbstvo, so  kulturnemu ustvarjanju posvetila znaten del svojega prizadevanja.”

20. februarja 1994 je poteklo natanko 40 let od ustanovnega sestanka Slovenske kulturne akcije (SKA). Sestanek je sklical g. Ladislav Lenček, vodil pa ga je prof. Alojzij Geržinič, ki je podal osnovne usmeritve nove kulturne organizacije, ki je osnovana »z namenom, da pospešuje in posreduje kulturne stvaritve, zlasti slovenske. Pri tem ji je vodilo najvišja kakovost, ki je dosegljiva. SKA ni društvo in nima namena odvzeti kateremu koli obstoječemu društvu ali siceršnji organizaciji delokroga ali celo članstva. Nasprotno hoče z vsemi obstoječimi združenji sodelovati in jih zlasti v njihovih kulturnih prizadevanjih podpirati. Povod njenemu osnovanju je dalo edinole spoznanje, da kulturne sile naših izseljencev še niso dovolj izčrpane in da je pravica izseljencev do čim višje kulturne ravni utemeljena«. Na prvem sestanku so izvolili tudi njeno vodstvo: predsednik - Ruda Jurčec, dva podpredsednika - dr. Tine Debeljak in Alojzij Geržinič, tajnik - Marijan Marolt in blagajnik - Ladislav Lenček. V okviru SKA so ustanovili še pet odsekov: vodstvo filozofskega odseka prevzame dr. Ignacij Lenček, leposlovnega Zorko Simčič, glasbenega dr. Julij Savelli, likovnega kipar Franc Ahčin in gledališkega Marijan Willempart.

Še bolj zanimivo je pojasnilo tajnika Marijana Marolta v pivi številki Glasa Slovenske kulturne akcije, kije izšel aprila 1954. leta v Buenos Airesu in ima naslov "Zakaj nova kulturna ustanova” (citat) “Ko smo zapuščali domovino, smo bili priče žalostnega razdejanja. Kulturni molk, ki so ga zaukazali revolucionarji, se je izpremenil v uničevanje kulturnih dobrin. Oni, ki povelju k molku niso sledili, so bili vendar ovirani pri svojem delu, saj je bila domovina razdeljena na koščke, ki so bili vsak zase hermetično zaprti in še tam je bil kulturni delavec vedno pod nadzorstvom okupatorja in partizanskega vohuna. Tako je beg v svobodni svet pomenil ustvarjalcu končno priložnost do svobodnega izživljanja svojih darov. V svetu se nismo vrgli najprej - kot nekateri prejšnji izseljenci - na ustanavljanje pogrebnih bratovščin, ampak na osnovanje tiska in kulturnih društev; celo tista združenja, ki jim je bil namen politično delo ali socialno skrbstvo, so  kulturnemu ustvarjanju posvetila znaten del svojega prizadevanja.”

Avtor predstavlja pristope in smernice obravnavanja migracijske problematike na etnično mešanem italijansko-slovenskem območju v severovzhodni Italiji. Podčrtuje dolgoletno osredotočenje študijskih prizadevanj slovenskih avtorjev pretežno le na  “aktualne” izseljenske teme in gledanje na slovensko izseljenstvo iz tega prostora  večinoma iz vidika njegovih negativnih demografskih in drugih vplivov na razvoj  manjšinske skupnosti. Nadalje opozarja na spremembe v pristopanju zadnjih let in  vse večjega ovrednotenja problematike izseljenskih stvarnosti v priseljenskih  državah. V zvezi s tem opozarja na odražanje manjšinske izkušnje v življenju  posameznika in skupnosti v priseljenskih okoljih. V drugem delu se avtor zaustavlja  pri delih in pristopih italijanskih preučevalcev, ugotavljajoč, da so se osredotočali  večinoma le na selitveni pojav v Beneški Sloveniji.

Avtor predstavlja pristope in smernice obravnavanja migracijske problematike na etnično mešanem italijansko-slovenskem območju v severovzhodni Italiji. Podčrtuje dolgoletno osredotočenje študijskih prizadevanj slovenskih avtorjev pretežno le na  “aktualne” izseljenske teme in gledanje na slovensko izseljenstvo iz tega prostora  večinoma iz vidika njegovih negativnih demografskih in drugih vplivov na razvoj  manjšinske skupnosti. Nadalje opozarja na spremembe v pristopanju zadnjih let in  vse večjega ovrednotenja problematike izseljenskih stvarnosti v priseljenskih  državah. V zvezi s tem opozarja na odražanje manjšinske izkušnje v življenju  posameznika in skupnosti v priseljenskih okoljih. V drugem delu se avtor zaustavlja  pri delih in pristopih italijanskih preučevalcev, ugotavljajoč, da so se osredotočali  večinoma le na selitveni pojav v Beneški Sloveniji.

Pojem etične »skupnosti« se po avtorjevem mnenju pogosto in nekritično pojavlja v literaturi, ki se ukvarja s problematiko etničnih skupin. Osnova za takšno argumentiranje je sociološko (dasiravno nikakor enoznačno) konceptualiziranje tega termina. Po svoji naravi pojem etične »skupnosti« ignorira heterogenost in konfliktualnost ter ustvarja videz homogenosti in nediferenciarnosti tam kjer je ni. Prispevek je zasnovan na študij posameznikov druge generacije neangleško govorečih migrantov v Avstraliji.

Pojem etične »skupnosti« se po avtorjevem mnenju pogosto in nekritično pojavlja v literaturi, ki se ukvarja s problematiko etničnih skupin. Osnova za takšno argumentiranje je sociološko (dasiravno nikakor enoznačno) konceptualiziranje tega termina. Po svoji naravi pojem etične »skupnosti« ignorira heterogenost in konfliktualnost ter ustvarja videz homogenosti in nediferenciarnosti tam kjer je ni. Prispevek je zasnovan na študij posameznikov druge generacije neangleško govorečih migrantov v Avstraliji.

Na osnovi 26 doslej objavljenih knjig  slovenskega pisatelja Leva Detele, njegovih literarnozgodovinskih in literarno kritičnih esejev ter ocen njegovih delov v domovini, zamejstvu, emigraciji in nemško govorečih deželah podaja avtorica-po uvodnih življenjepisnih podatkih – pregled pisateljevega sodelovanja pri revijah in časopisih (vključno z njegovo uredniško dejavnostjo), svoje misli o njegovem leposlovnem delu ter nekaj osnovnih podatkov o pisateljevih konfliktih s slovenskimi literarnimi krogi v domovini, zamejstvu in emigraciji.

Na osnovi 26 doslej objavljenih knjig  slovenskega pisatelja Leva Detele, njegovih literarnozgodovinskih in literarno kritičnih esejev ter ocen njegovih delov v domovini, zamejstvu, emigraciji in nemško govorečih deželah podaja avtorica-po uvodnih življenjepisnih podatkih – pregled pisateljevega sodelovanja pri revijah in časopisih (vključno z njegovo uredniško dejavnostjo), svoje misli o njegovem leposlovnem delu ter nekaj osnovnih podatkov o pisateljevih konfliktih s slovenskimi literarnimi krogi v domovini, zamejstvu in emigraciji.

Prispevek opisuje stike dr. Božo Škerlja s slovenskimi izseljenci v Clevelandu,  njihovo medsebojno knjižno izmenjavo in njegov obisk Clevelandske skupnosti med  študijskim potovanjem po ZDA. Izkušnje, spoznanja, ki jih je pridobil, in ideje, ki so  se mu porodile, je podal v knjigi Neznana Amerika in pozneje v članku Nekaj  akulturacijskih pojavov pri ameriških Slovencih. Prav slednje delo je izrazito socialno  antropološko. V njem je B. Škerlj obravnaval akulturacijo in v zaključku podal nekaj  izhodišč za raziskovanje akulturacijskih procesov med slovenskimi izseljenci.

Prispevek opisuje stike dr. Božo Škerlja s slovenskimi izseljenci v Clevelandu,  njihovo medsebojno knjižno izmenjavo in njegov obisk Clevelandske skupnosti med  študijskim potovanjem po ZDA. Izkušnje, spoznanja, ki jih je pridobil, in ideje, ki so  se mu porodile, je podal v knjigi Neznana Amerika in pozneje v članku Nekaj  akulturacijskih pojavov pri ameriških Slovencih. Prav slednje delo je izrazito socialno  antropološko. V njem je B. Škerlj obravnaval akulturacijo in v zaključku podal nekaj  izhodišč za raziskovanje akulturacijskih procesov med slovenskimi izseljenci.