O goriškem jezuitskem misijonarju Janezu Krstniku Mesarju (Giovanni Battista Messari), ki je v prvi četrtini 18. stoletja deloval na Kitajskem in v Vietnamu (Kočinčina, Tonkin), obstaja več zapisov v slovenskem in italijanskem jeziku. Snov je pred petdesetimi leti doživela celo literarno obdelavo v povesti slovenskega pisatelja Joža Lavrenčiča. V tej razpravi so poleg literature uporabljeni tudi viri iz jezuitskega arhiva v Rimu, ki dopolnjujejo podobo o življenju, delu in smrti tega znamenitega mučenika. Opozorjeno je na nekatere netočnosti, ki se ponavljajo v biografski literaturi o Mesarju. Podrobneje sta obdelani vprašanji o Mesarjevem odnosu do kulture in religije in o odmevih na njegovo smrt v lokalnem in evropskem okolju.

O goriškem jezuitskem misijonarju Janezu Krstniku Mesarju (Giovanni Battista Messari), ki je v prvi četrtini 18. stoletja deloval na Kitajskem in v Vietnamu (Kočinčina, Tonkin), obstaja več zapisov v slovenskem in italijanskem jeziku. Snov je pred petdesetimi leti doživela celo literarno obdelavo v povesti slovenskega pisatelja Joža Lavrenčiča. V tej razpravi so poleg literature uporabljeni tudi viri iz jezuitskega arhiva v Rimu, ki dopolnjujejo podobo o življenju, delu in smrti tega znamenitega mučenika. Opozorjeno je na nekatere netočnosti, ki se ponavljajo v biografski literaturi o Mesarju. Podrobneje sta obdelani vprašanji o Mesarjevem odnosu do kulture in religije in o odmevih na njegovo smrt v lokalnem in evropskem okolju.

Uvod

Svet za znanost in tehnologijo Republike Slovenije je na svoji seji dne 26. novembra 1992 sprejel dokument Izhodišča in usmeritve nacionalnega raziskovalnega programa (IUNRP). V tem dokumentu je izpostavljen pomen nacionalnih znanosti, ki se morajo kot prvina narodne samobitnosti razvijati ne glede na velikost naroda (pri tem bi dodala, da je pri majhnih narodih glede na njihovo večjo narodno ogroženost razvoj teh znanosti tem bolj pomemben) in ne glede na obdobja izjemnih gospodarskih težav (IUNRP, str. 2-3).

Interdisciplinarno raziskovalno področje Slovensko izseljenstvo vsekakor sodi v okvir nacionalnih znanosti. Zaradi deficitarnosti znanstvenih rezultatov na področju slovenskega izseljenstva in vse bolj zaskrbljujočega odtoka slovenskih strokovnjakov v tujino (»beg možganov«) je v Sloveniji zanimanje za tovrstne raziskave ter zavedanje o njihovi neizogibnosti v zadnjem času doživelo očiten preporod, kar je med drugim spodbudilo oživitev in kadrovsko okrepitev Inštituta za slovensko izseljenstvo, osrednjega strokovnega jedra na tem področju. Žal pa se je po nekaj letih interes države za to področje znanosti, ki je seveda trajnega pomena za ohranjevanje narodne samobitnosti na eni strani ter razvoja t.i. nematerialne produkcije (šolstva, uspešnega delovanja vladnega resorja za Slovence po svetu, oblikovanje nove slovenske izseljenske politike) na drugi strani, izkazal kot izredno kratkotrajen, o čemer bo več govora v 3. točki. Znanje, ki nastaja v okviru raziskovalnega dela na tem področju, se uspešno prenaša na osnovno-, srednje- in visokošolske učitelje, ki so že sami zaznali nedopustno praznino v svojih učnih načrtih, kar zadeva obravnavo izseljenske problematike. Neposredno se to znanje prenaša tudi na učence, dijake in študente, ki hodijo na strokovne konzultacije k našim raziskovalcem in mentorjem. Poleg njegove nepogrešljive vloge v izobraževalnem procesu je uporabni cilj raziskovalnega dela na tem področju tudi prenašanje tega znanja v politiko, kar se zlasti odraža v sodelovanju z vladnim resorjem za Slovence po svetu.

Naslednja pomembna razsežnost pospešenega sistematičnega raziskovanja slovenskega izseljenstva je vzpostavljanje novih povezav med Slovenci na tujem z njihovo matično domovino. Zaradi usodnega pomanjkanja interesa, med drugim tudi znanstvenega, s strani matične Slovenije, so se naši izseljenci dolga desetletja počutili bolj ali manj odrezane od prve domovine. Možnosti za sodelovanje, zlasti na raziskovalnem področju, je bilo do nedavnega mnogo manj kot dandanes, saj tako Inštitut za slovensko izseljenstvo kot posamezni raziskovalci iz drugih institucij v zadnjih letih tesno sodelujejo z večino raziskovalcev sorodnih strok iz vrst slovenskih izseljencev. Poudariti pa je treba, da v tujini praktično ni raziskovalcev slovenskega izseljenstva, namreč takih, ki bi se posvečali izključno ali vsaj pretežno tej problematiki, in zato tudi ni nobene tuje znanstvene revije za področje slovenskega izseljenstva, o čemer bo še govora.

Univerzalnost kot kriterij za ocenjevanje znanstvenoraziskovalnih projektov in opravljenega raziskovalnega dela

Kriterij univerzalnosti oz. nadnacionalnosti je v primeru nacionalnih znanosti le delno uporaben. Odločilen je lahko le pri teoretskih raziskavah in tistih segmentih empiričnih nacionalnih raziskav, ki so uporabni za primerjalne raziskave.

Uvod

Svet za znanost in tehnologijo Republike Slovenije je na svoji seji dne 26. novembra 1992 sprejel dokument Izhodišča in usmeritve nacionalnega raziskovalnega programa (IUNRP). V tem dokumentu je izpostavljen pomen nacionalnih znanosti, ki se morajo kot prvina narodne samobitnosti razvijati ne glede na velikost naroda (pri tem bi dodala, da je pri majhnih narodih glede na njihovo večjo narodno ogroženost razvoj teh znanosti tem bolj pomemben) in ne glede na obdobja izjemnih gospodarskih težav (IUNRP, str. 2-3).

Interdisciplinarno raziskovalno področje Slovensko izseljenstvo vsekakor sodi v okvir nacionalnih znanosti. Zaradi deficitarnosti znanstvenih rezultatov na področju slovenskega izseljenstva in vse bolj zaskrbljujočega odtoka slovenskih strokovnjakov v tujino (»beg možganov«) je v Sloveniji zanimanje za tovrstne raziskave ter zavedanje o njihovi neizogibnosti v zadnjem času doživelo očiten preporod, kar je med drugim spodbudilo oživitev in kadrovsko okrepitev Inštituta za slovensko izseljenstvo, osrednjega strokovnega jedra na tem področju. Žal pa se je po nekaj letih interes države za to področje znanosti, ki je seveda trajnega pomena za ohranjevanje narodne samobitnosti na eni strani ter razvoja t.i. nematerialne produkcije (šolstva, uspešnega delovanja vladnega resorja za Slovence po svetu, oblikovanje nove slovenske izseljenske politike) na drugi strani, izkazal kot izredno kratkotrajen, o čemer bo več govora v 3. točki. Znanje, ki nastaja v okviru raziskovalnega dela na tem področju, se uspešno prenaša na osnovno-, srednje- in visokošolske učitelje, ki so že sami zaznali nedopustno praznino v svojih učnih načrtih, kar zadeva obravnavo izseljenske problematike. Neposredno se to znanje prenaša tudi na učence, dijake in študente, ki hodijo na strokovne konzultacije k našim raziskovalcem in mentorjem. Poleg njegove nepogrešljive vloge v izobraževalnem procesu je uporabni cilj raziskovalnega dela na tem področju tudi prenašanje tega znanja v politiko, kar se zlasti odraža v sodelovanju z vladnim resorjem za Slovence po svetu.

Naslednja pomembna razsežnost pospešenega sistematičnega raziskovanja slovenskega izseljenstva je vzpostavljanje novih povezav med Slovenci na tujem z njihovo matično domovino. Zaradi usodnega pomanjkanja interesa, med drugim tudi znanstvenega, s strani matične Slovenije, so se naši izseljenci dolga desetletja počutili bolj ali manj odrezane od prve domovine. Možnosti za sodelovanje, zlasti na raziskovalnem področju, je bilo do nedavnega mnogo manj kot dandanes, saj tako Inštitut za slovensko izseljenstvo kot posamezni raziskovalci iz drugih institucij v zadnjih letih tesno sodelujejo z večino raziskovalcev sorodnih strok iz vrst slovenskih izseljencev. Poudariti pa je treba, da v tujini praktično ni raziskovalcev slovenskega izseljenstva, namreč takih, ki bi se posvečali izključno ali vsaj pretežno tej problematiki, in zato tudi ni nobene tuje znanstvene revije za področje slovenskega izseljenstva, o čemer bo še govora.

Univerzalnost kot kriterij za ocenjevanje znanstvenoraziskovalnih projektov in opravljenega raziskovalnega dela

Kriterij univerzalnosti oz. nadnacionalnosti je v primeru nacionalnih znanosti le delno uporaben. Odločilen je lahko le pri teoretskih raziskavah in tistih segmentih empiričnih nacionalnih raziskav, ki so uporabni za primerjalne raziskave.

V petek, 8. oktobra 1993, se je v Prosvetnem domu na Opčinah pri Trstu - v organizaciji Odseka za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu - odvijalo 2. Mednarodno znanstveno srečanje raziskovalcev izseljenstva. Medtem ko je bilo lansko prvo tovrstno srečanje namenjeno vsestranskemu ugotavljanju in presojanju dotlej opravljenega dela na področju proučevanja slovenskega izseljenstva, je bilo letošnje osredotočeno na temo izseljevanje Slovencev; pomen, vzroki in potek izseljenskih procesov na Slovenskem. Predvideni niz zaporednih letnih srečanj naj hi namreč postopoma zaobjel razne temeljne aspekte izseljenske oziroma priseljenske problematike ob upoštevanju različnih pogledov, metodoloških pristopov in dosežkov v okviru posameznih strok. Tako zasnovana srečanja naj hi predstavljala priložnost za skupno preverjanje razvoja izseljenskih študij na Slovenskem, za vzajemno izmenjavo izkušenj in stališč ter hkrati za opredeljevanje še odprtih vprašanj na interdisciplinarni ravni in skupno iskanje novih poti na tem raziskovalnem področju.

V petek, 8. oktobra 1993, se je v Prosvetnem domu na Opčinah pri Trstu - v organizaciji Odseka za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu - odvijalo 2. Mednarodno znanstveno srečanje raziskovalcev izseljenstva. Medtem ko je bilo lansko prvo tovrstno srečanje namenjeno vsestranskemu ugotavljanju in presojanju dotlej opravljenega dela na področju proučevanja slovenskega izseljenstva, je bilo letošnje osredotočeno na temo izseljevanje Slovencev; pomen, vzroki in potek izseljenskih procesov na Slovenskem. Predvideni niz zaporednih letnih srečanj naj hi namreč postopoma zaobjel razne temeljne aspekte izseljenske oziroma priseljenske problematike ob upoštevanju različnih pogledov, metodoloških pristopov in dosežkov v okviru posameznih strok. Tako zasnovana srečanja naj hi predstavljala priložnost za skupno preverjanje razvoja izseljenskih študij na Slovenskem, za vzajemno izmenjavo izkušenj in stališč ter hkrati za opredeljevanje še odprtih vprašanj na interdisciplinarni ravni in skupno iskanje novih poti na tem raziskovalnem področju.

Pričujoče razmišljanje ne želi do vseh podrobnosti razdeliti problema, za katerega se zdi, da z vso resnostjo trka na naša vrata. Zapletenost problema, nedostopnost do vseh podatkov in metodološke praznine dovoljuje zgolj njegovo okvirno evidentiranje. Duhovno zbližanje, nemara tudi previdna združitev treh Slovenij, matične, »zamejske« in zdomske ali emigrantske, je posledica znanih političnih sprememb, ki so del planetarnega procesa, v katerem izginja totalitarni politični sistem, ki je »proizvedel« tudi slovensko literaturo v eksilu, slovensko zdomstvo, opremljeno z mračnim znamenjem »politične emigracije«. A če so imeli nekateri drugi vzhodnoevropski narodi (in njihovi režimi) drugačen odnos do svoje emigrantske literature, to velja predvsem za Poljake in posebej Madžare, pa je bila naša zdomska (in v veliki meri tudi »zamejska«) literatura dosledno anatemizirana. Prelom s tako miselnostjo pa ni mogoč preko noči in tudi ne z dekretom; gre za duhovno osvobajanje naroda, ki je že tako ali tako zgodovinsko prevečkrat travmatiziran. Vprašanje literature v njem pa ima, kot je pokazal Dušan Pirjevec v razpravi Vprašanje o poeziji (1969, v knjigi 1978) za slovenski narod hic et nune globlje razsežnosti, kot pa smo pripravljeni priznati, kadar se gibljemo na »socialnopolitičnem« nivoju. Verjetno velik del, če ne kar vse zapisano v tej razpravi na svoj način velja tudi za zdomsko literaturo.

Pričujoče razmišljanje ne želi do vseh podrobnosti razdeliti problema, za katerega se zdi, da z vso resnostjo trka na naša vrata. Zapletenost problema, nedostopnost do vseh podatkov in metodološke praznine dovoljuje zgolj njegovo okvirno evidentiranje. Duhovno zbližanje, nemara tudi previdna združitev treh Slovenij, matične, »zamejske« in zdomske ali emigrantske, je posledica znanih političnih sprememb, ki so del planetarnega procesa, v katerem izginja totalitarni politični sistem, ki je »proizvedel« tudi slovensko literaturo v eksilu, slovensko zdomstvo, opremljeno z mračnim znamenjem »politične emigracije«. A če so imeli nekateri drugi vzhodnoevropski narodi (in njihovi režimi) drugačen odnos do svoje emigrantske literature, to velja predvsem za Poljake in posebej Madžare, pa je bila naša zdomska (in v veliki meri tudi »zamejska«) literatura dosledno anatemizirana. Prelom s tako miselnostjo pa ni mogoč preko noči in tudi ne z dekretom; gre za duhovno osvobajanje naroda, ki je že tako ali tako zgodovinsko prevečkrat travmatiziran. Vprašanje literature v njem pa ima, kot je pokazal Dušan Pirjevec v razpravi Vprašanje o poeziji (1969, v knjigi 1978) za slovenski narod hic et nune globlje razsežnosti, kot pa smo pripravljeni priznati, kadar se gibljemo na »socialnopolitičnem« nivoju. Verjetno velik del, če ne kar vse zapisano v tej razpravi na svoj način velja tudi za zdomsko literaturo.

Migracijski pritiski z Vzhoda Evrope in zahodni omejitveni ukrepi. Vloga  srednjeevropskih držav kot zadrževalcev migracijskih valov z Vzhoda. Položaj  Slovenije v zvezi z migracijskimi pritiski z vzhoda in begunskimi tokovi z  Balkana; njene omejene emigracijske možnosti in načela slovenske imigracijske politike. Nekatera izhodišča za prihodnje migracijske raziskave.

Migracijski pritiski z Vzhoda Evrope in zahodni omejitveni ukrepi. Vloga  srednjeevropskih držav kot zadrževalcev migracijskih valov z Vzhoda. Položaj  Slovenije v zvezi z migracijskimi pritiski z vzhoda in begunskimi tokovi z  Balkana; njene omejene emigracijske možnosti in načela slovenske imigracijske politike. Nekatera izhodišča za prihodnje migracijske raziskave.