Bogato ilustrirana s fotografskim gradivom, pa tudi s preslikavami nekaterih pomembnejših pisanih dokumentov, sledi knjiga zgodovini te bratske podporne organizacije od leta 1894, ko je bilo ustanovljeno njeno začetno jedro Hrvatska zajednica, preko njenega preimenovanja v Narodno hrvatsko zajednico (odslej HNZ) tri leta kasneje, njenega razvoja v naslednjih treh desetletjih zedinjena z drugimi hrvaškimi bratskimi podpornimi organizacijami v Hrvatsko bratsko zajednico (odlej HBZ) leta 1925 ter delovanja te široke organizacije do današnjih dni.

Iz prikaza njenega razvoja skozi čas jasno izhaja, da je vse od svoje ustanovitve organizacija težila za tem, da bi delovala kot vodilni vsehrvaški dejavnik med izseljenstvom v Severni Ameriki. Kot taka je vseskozi aktivno posegala v dogajanje znotraj hrvaške etnične skupnosti, hkrati pa so širše hrvaške izseljenske razmere pogojevale stanje v njej in njeno delovanje. Tako posamezne faze njenega razvoja sovpadajo z glavnimi premiki v zgodovini hrvaškega izseljenstva v Severni Ameriki, in to predvsem v ZDA kot državi množičnega hrvaškega priseljevanja v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja in do prve svetovne vojne, medtem ko je odtlej začelo naraščati hrvaško priseljevanje v Kanado.

Bogato ilustrirana s fotografskim gradivom, pa tudi s preslikavami nekaterih pomembnejših pisanih dokumentov, sledi knjiga zgodovini te bratske podporne organizacije od leta 1894, ko je bilo ustanovljeno njeno začetno jedro Hrvatska zajednica, preko njenega preimenovanja v Narodno hrvatsko zajednico (odslej HNZ) tri leta kasneje, njenega razvoja v naslednjih treh desetletjih zedinjena z drugimi hrvaškimi bratskimi podpornimi organizacijami v Hrvatsko bratsko zajednico (odlej HBZ) leta 1925 ter delovanja te široke organizacije do današnjih dni.

Iz prikaza njenega razvoja skozi čas jasno izhaja, da je vse od svoje ustanovitve organizacija težila za tem, da bi delovala kot vodilni vsehrvaški dejavnik med izseljenstvom v Severni Ameriki. Kot taka je vseskozi aktivno posegala v dogajanje znotraj hrvaške etnične skupnosti, hkrati pa so širše hrvaške izseljenske razmere pogojevale stanje v njej in njeno delovanje. Tako posamezne faze njenega razvoja sovpadajo z glavnimi premiki v zgodovini hrvaškega izseljenstva v Severni Ameriki, in to predvsem v ZDA kot državi množičnega hrvaškega priseljevanja v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja in do prve svetovne vojne, medtem ko je odtlej začelo naraščati hrvaško priseljevanje v Kanado.

Dorica Makuc, novinarka in soavtorica dokumentarne televizijske serije Po sledovih Slovencev po svetu, se je v svojem časnikarskem in publicističnem delu zanimala za številno majhne in marginalne evropske etnične skupine, npr. Katalonce, Rome in druge. Življenjsko in z delom vezana na Primorsko se je lotila tudi zanimivega in specifičnega “primorskega” izseljenskega pojava, tj. odhajanja deklet in žena iz spodnjevipavske doline, Goriške in Krasa na delo v Egipt od srede 19. stoletja dalje. Odhajanje žensk v to afriško deželo ni bilo značilno samo za slovenska dekleta, ampak sledimo podobnemu izseljevanju tudi iz nekaterih krajev bližnje Furlanije. ''Aleksandrinke", sprva imenovane tudi “Netnsaui” (Nemke, saj so prihajale iz Avstroogrske), kasneje pa “Les Goriciennes” ali “Les Slovenes”, so bile zaposlene kot služkinje oz. sobarice, varuhinje otrok in dojilje pri bolj ali manj bogatih družinah poslovnežev v Aleksandriji in drugih egipčanskih krajih. Po narodnosti so bili delodajalci različnega izvora, med njimi Angleži, Francozi, Italijani in drugi. Specifično jezikovno okolje je od njih zahtevalo ne samo fizično delo, temveč tudi dodatno izobraževanje, kar je bilo pomembno zlasti za varuhinje otrok. Drugačen civilizacijski in kulturni prostor je marsikatero Slovenko odbijal, mnoge pa tudi privlačil in ne nazadnje je veliko deklet ostalo v Egiptu dlje, kot so v začetku nameravale. Mnoge so v delodajalčev družinski krog prinašale del slovenske tradicije, npr. v prehrani, številne povratnice pa s seboj spomine na svoje bivanje v tej afriški deželi onstran Sredozemlja

Dorica Makuc, novinarka in soavtorica dokumentarne televizijske serije Po sledovih Slovencev po svetu, se je v svojem časnikarskem in publicističnem delu zanimala za številno majhne in marginalne evropske etnične skupine, npr. Katalonce, Rome in druge. Življenjsko in z delom vezana na Primorsko se je lotila tudi zanimivega in specifičnega “primorskega” izseljenskega pojava, tj. odhajanja deklet in žena iz spodnjevipavske doline, Goriške in Krasa na delo v Egipt od srede 19. stoletja dalje. Odhajanje žensk v to afriško deželo ni bilo značilno samo za slovenska dekleta, ampak sledimo podobnemu izseljevanju tudi iz nekaterih krajev bližnje Furlanije. ''Aleksandrinke", sprva imenovane tudi “Netnsaui” (Nemke, saj so prihajale iz Avstroogrske), kasneje pa “Les Goriciennes” ali “Les Slovenes”, so bile zaposlene kot služkinje oz. sobarice, varuhinje otrok in dojilje pri bolj ali manj bogatih družinah poslovnežev v Aleksandriji in drugih egipčanskih krajih. Po narodnosti so bili delodajalci različnega izvora, med njimi Angleži, Francozi, Italijani in drugi. Specifično jezikovno okolje je od njih zahtevalo ne samo fizično delo, temveč tudi dodatno izobraževanje, kar je bilo pomembno zlasti za varuhinje otrok. Drugačen civilizacijski in kulturni prostor je marsikatero Slovenko odbijal, mnoge pa tudi privlačil in ne nazadnje je veliko deklet ostalo v Egiptu dlje, kot so v začetku nameravale. Mnoge so v delodajalčev družinski krog prinašale del slovenske tradicije, npr. v prehrani, številne povratnice pa s seboj spomine na svoje bivanje v tej afriški deželi onstran Sredozemlja

Po osamosvojitvi čutimo študenti v Sloveniji še posebno potrebo po odpiranju v svet. če hočemo stopiti enakovredno ob bok najbolj razvitim narodom, si nikakor ne moremo privoščiti kakršnegakoli zapiranja vase. Za kaj takega je v prihajajoči eri globalne vasi naša država veliko premajhna. Istočasno pa si slovenski, številčno šibak narod nikakor ne sme dovoliti, da zamrejo stiki med matico in diasporo. Sedaj, ko imamo svojo državo in sami odločamo o svoji usodi, lahko pogumneje zastavimo okvire novemu, vseslovenskemu sodelovanju. Vse to podjetje pa ne bo imelo prihodnosti, če v te načrte ne vključimo mladih, predvsem bodoče inteligence.

Kot plod takšne miselnosti je v Mednarodni pisarni Študentske organizacije Univerze (ŠOU) nastal projekt z naslovom Slovenski študenti po svetu. Projekt deluje že poldrugo leto, z letošnjim študijskim letom pa je postal stalna dejavnost Mednarodne pisarne. Ob začetku dela smo si postavili za cilj vzpostavitev stikov s slovenskimi študenti v zamejstvu in širše v Evropi pa tudi drugod po svetu, če bi le obstajal interes za sodelovanje. Zavedali smo se, da začenjamo takorekoč vse znova, saj so bile v burnih časih v začetku devetdesetih potrgane še tiste skromne vezi, ki so obstajale od poprej. Naša predvidevanja, da je skrajni čas, da podamo roko kolegom in sonarodnjakom za mejo, so se pokazala za pravilna, saj je bil odziv nad pričakovanji. Navezali smo stike s slovenskimi študentskimi klubi v Celovcu, Gradcu, na Dunaju, Zagrebu, Splitu, na Reki in v Trstu. Klubu v Zagrebu smo pomagali, da je po nekaj letih premora zopet začel z delom in sicer v okviru Slovenskega doma. Klub slovenskih študentov - Trst pa je popolnoma novo združenje slovenskih študentov na tržaški univerzi, v katerem se zbirajo člani z obeh strani meje. Omenjeni klubi so se v zadnjem letu dodobra spoznali s študentsko organizacijo Univerze, saj jih je ta v zadnjem letu večkrat gostila, imeli pa smo tudi prvo srečanje slovenskih zamejskih klubov aprila lani v Ljubljani.Ljubljani. Trudimo se, da bi taka srečanja zamejskih študentskih klubov in Študentske organizacije postala tradicionalna. Letošnje srečanje bo spomladi v Trstu.

Po osamosvojitvi čutimo študenti v Sloveniji še posebno potrebo po odpiranju v svet. če hočemo stopiti enakovredno ob bok najbolj razvitim narodom, si nikakor ne moremo privoščiti kakršnegakoli zapiranja vase. Za kaj takega je v prihajajoči eri globalne vasi naša država veliko premajhna. Istočasno pa si slovenski, številčno šibak narod nikakor ne sme dovoliti, da zamrejo stiki med matico in diasporo. Sedaj, ko imamo svojo državo in sami odločamo o svoji usodi, lahko pogumneje zastavimo okvire novemu, vseslovenskemu sodelovanju. Vse to podjetje pa ne bo imelo prihodnosti, če v te načrte ne vključimo mladih, predvsem bodoče inteligence.

Kot plod takšne miselnosti je v Mednarodni pisarni Študentske organizacije Univerze (ŠOU) nastal projekt z naslovom Slovenski študenti po svetu. Projekt deluje že poldrugo leto, z letošnjim študijskim letom pa je postal stalna dejavnost Mednarodne pisarne. Ob začetku dela smo si postavili za cilj vzpostavitev stikov s slovenskimi študenti v zamejstvu in širše v Evropi pa tudi drugod po svetu, če bi le obstajal interes za sodelovanje. Zavedali smo se, da začenjamo takorekoč vse znova, saj so bile v burnih časih v začetku devetdesetih potrgane še tiste skromne vezi, ki so obstajale od poprej. Naša predvidevanja, da je skrajni čas, da podamo roko kolegom in sonarodnjakom za mejo, so se pokazala za pravilna, saj je bil odziv nad pričakovanji. Navezali smo stike s slovenskimi študentskimi klubi v Celovcu, Gradcu, na Dunaju, Zagrebu, Splitu, na Reki in v Trstu. Klubu v Zagrebu smo pomagali, da je po nekaj letih premora zopet začel z delom in sicer v okviru Slovenskega doma. Klub slovenskih študentov - Trst pa je popolnoma novo združenje slovenskih študentov na tržaški univerzi, v katerem se zbirajo člani z obeh strani meje. Omenjeni klubi so se v zadnjem letu dodobra spoznali s študentsko organizacijo Univerze, saj jih je ta v zadnjem letu večkrat gostila, imeli pa smo tudi prvo srečanje slovenskih zamejskih klubov aprila lani v Ljubljani.Ljubljani. Trudimo se, da bi taka srečanja zamejskih študentskih klubov in Študentske organizacije postala tradicionalna. Letošnje srečanje bo spomladi v Trstu.

V septembru in oktobru me je pot zanesla med Slovence na Švedskem

Povsod, kjer sem se gibala, sem naletela na toplo dobrodošlico - naj bo to v Stockholmu, Goteborgu, Halmstadu ali v Landskroni  na ljudi dobre volje, ki so mi bili v vsaki situaciji pripravljeni pomagati. Študijsko bivanje med slovenskimi  izseljenci na Švedskem je bilo tako hkrati plodno in prijetno. Opravljena raziskava je s svojimi rezultati predpogoj za doktorsko delo, ki bo osredotočeno na multikulturalizem v migracijskih situacijah s poudarki na položaju slovenskih izseljencev na Švedskem.

Glavni cilji poti na Švedsko so bili:

1. Navezati stike s slovenskimi izseljenci, njihovimi društvi in krovno organizacijo slovenskih društev na Švedskem, Slovensko zvezo.

2. Pregledati arhive slovenskih društev.

3. Opraviti intervjuje med Slovenci na Švedskem.

4. Obiskati slovensko ambasado v Stockholmu.

5. Obiskati pomembnejše univerzitetne centre (Uppsala, Lund).

6. Pregled in nakup novejše migracijske literature, predvsem pa literature ki je specifično vezana na Švedsko migracijsko politiko ali prikazuje življenje priseljencev v Švedski družbi.

V septembru in oktobru me je pot zanesla med Slovence na Švedskem

Povsod, kjer sem se gibala, sem naletela na toplo dobrodošlico - naj bo to v Stockholmu, Goteborgu, Halmstadu ali v Landskroni  na ljudi dobre volje, ki so mi bili v vsaki situaciji pripravljeni pomagati. Študijsko bivanje med slovenskimi  izseljenci na Švedskem je bilo tako hkrati plodno in prijetno. Opravljena raziskava je s svojimi rezultati predpogoj za doktorsko delo, ki bo osredotočeno na multikulturalizem v migracijskih situacijah s poudarki na položaju slovenskih izseljencev na Švedskem.

Glavni cilji poti na Švedsko so bili:

1. Navezati stike s slovenskimi izseljenci, njihovimi društvi in krovno organizacijo slovenskih društev na Švedskem, Slovensko zvezo.

2. Pregledati arhive slovenskih društev.

3. Opraviti intervjuje med Slovenci na Švedskem.

4. Obiskati slovensko ambasado v Stockholmu.

5. Obiskati pomembnejše univerzitetne centre (Uppsala, Lund).

6. Pregled in nakup novejše migracijske literature, predvsem pa literature ki je specifično vezana na Švedsko migracijsko politiko ali prikazuje življenje priseljencev v Švedski družbi.

Inštitut za izseljenstvo ZRC SAZU je že drugič organiziral mednarodni simpozij raziskovalcev izseljenstva, s čimer so tovrstna srečanja, tokrat že tretje po vrsti, postala tradicionalna. Če se še spominjamo, smo na prvem (v organizaciji Inštituta za slovensko izseljenstvo, Ljubljana, maj 1992) spregovorili o preteklih rezultatih in bodočih načrtih raziskovanja slovenskega izseljenstva po znanstvenih disciplinah. Na drugem posvetovanju (v organizaciji Narodne in študijske knjižnice iz Trsta, Odseka za zgodovino, Občine, maj 1993) smo razpravljali o prvi fazi izseljenskega procesa, torej o vzrokih, motivih, povodih, smereh odhajanja Slovencev po svetu v različnih časovnih obdobjih. V letu 1994 je simpozij zaradi pomanjkanja financ odpadel, pač pa je ponovno Inštitut za izseljenstvo v letošnjem letu navkljub podobnim denarnim težavam kot lani organiziral dvodnevno srečanje v Portorožu, ki so se ga udeležili gostje iz Italije, Avstrije, Hrvaške, Nemčije, Poljske in Slovenije. Naslovih smo ga Soočanje mita in realnosti ob prihodu izseljencev v novo okolje

(Confrontation of Myth and Reality at the Emigrants’ Arrival to a New Land).

Inštitut za izseljenstvo ZRC SAZU je že drugič organiziral mednarodni simpozij raziskovalcev izseljenstva, s čimer so tovrstna srečanja, tokrat že tretje po vrsti, postala tradicionalna. Če se še spominjamo, smo na prvem (v organizaciji Inštituta za slovensko izseljenstvo, Ljubljana, maj 1992) spregovorili o preteklih rezultatih in bodočih načrtih raziskovanja slovenskega izseljenstva po znanstvenih disciplinah. Na drugem posvetovanju (v organizaciji Narodne in študijske knjižnice iz Trsta, Odseka za zgodovino, Občine, maj 1993) smo razpravljali o prvi fazi izseljenskega procesa, torej o vzrokih, motivih, povodih, smereh odhajanja Slovencev po svetu v različnih časovnih obdobjih. V letu 1994 je simpozij zaradi pomanjkanja financ odpadel, pač pa je ponovno Inštitut za izseljenstvo v letošnjem letu navkljub podobnim denarnim težavam kot lani organiziral dvodnevno srečanje v Portorožu, ki so se ga udeležili gostje iz Italije, Avstrije, Hrvaške, Nemčije, Poljske in Slovenije. Naslovih smo ga Soočanje mita in realnosti ob prihodu izseljencev v novo okolje

(Confrontation of Myth and Reality at the Emigrants’ Arrival to a New Land).