Po okvirnem uvodu, posvečenem značilnostim in možnostim uporabe poimenskih potniških seznamov (passenger records) kot vira za preučevanje prekooceanskih izseljenskih procesov, avtor predstavlja ladijske izseljenske evidence, ki so jih proizvedle pristaniške oblasti avstrijskega nacionalnega izseljenskega pristanišča Trst v letih 1912-1914. Podana sta historiat in kritična obravnava vira ter vsebovanih podatkov, zlasti v perspektivi strukturnih in drugih raziskav slovenskih izseljenskih procesov, ki jih omejuje pomanjkanje oziroma neustreznost uradnih statistik.

Po okvirnem uvodu, posvečenem značilnostim in možnostim uporabe poimenskih potniških seznamov (passenger records) kot vira za preučevanje prekooceanskih izseljenskih procesov, avtor predstavlja ladijske izseljenske evidence, ki so jih proizvedle pristaniške oblasti avstrijskega nacionalnega izseljenskega pristanišča Trst v letih 1912-1914. Podana sta historiat in kritična obravnava vira ter vsebovanih podatkov, zlasti v perspektivi strukturnih in drugih raziskav slovenskih izseljenskih procesov, ki jih omejuje pomanjkanje oziroma neustreznost uradnih statistik.

Avtor članka daje pregled slovenskih izseljenskih društev v zahodnoevropskih državah do leta 1940. Naredil ga je na podlagi časopisja, koledarjev in omemb v publicistiki, znanstvenih monografijah in razpravah.

Avtor članka daje pregled slovenskih izseljenskih društev v zahodnoevropskih državah do leta 1940. Naredil ga je na podlagi časopisja, koledarjev in omemb v publicistiki, znanstvenih monografijah in razpravah.

V prispevku je predstavljeno življenje in delo Friderika Barage (1797-1868), ki je prispel v ZDA leta 1831, da bi deloval kot katoliški misijonar med Ottawa in Očipve Indijanci v Gornjem Michiganu in Minnessotti. Njegovo slovensko književno delo je bilo omejeno na verske tekste, molitvenike ipd. Napisal je tudi celo vrsto knjig v očipvejščini in otavščini, ki po vsebini spominjajo na njegove slovenske knjige.

V prispevku je predstavljeno življenje in delo Friderika Barage (1797-1868), ki je prispel v ZDA leta 1831, da bi deloval kot katoliški misijonar med Ottawa in Očipve Indijanci v Gornjem Michiganu in Minnessotti. Njegovo slovensko književno delo je bilo omejeno na verske tekste, molitvenike ipd. Napisal je tudi celo vrsto knjig v očipvejščini in otavščini, ki po vsebini spominjajo na njegove slovenske knjige.

Pred nami je nova številka znanstvene revije Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU in njegovih rednih ali občasnih sodelavcev iz Slovenije, zamejstva in izseljenstva. Podobno kot prva (1990) in peta številka (1994) tudi letošnja ne vključuje celotne ali vsaj delne objave prispevkov zadnjega izmed vsakoletnih znanstvenih srečanj s področja slovenskega izseljenstva, kot je bil sicer običaj. Zbornik referatov mednarodnega simpozija Soočenje mita in realnosti ob prihodu izseljencev v novo okolje, ki ga je lani organiziral Inštitut za slovensko izseljenstvo v Portorožu, je spričo velikega števila prispevkov namreč izšel v samostojnem zvezku. Odmevnost zbornika - predvsem v deželah, od koder prihajajo tuji udeleženci simpozija - je vsekakor potrdila pravilnost takšne odločitve.

Vsi prispevki, objavljeni v pričujoči številki Dveh domovin, so torej napisani posebej za našo revijo. Izjema so le tri študije. Dve od njih prav tako še nista bili predhodno objavljeni v kakšni drugi publikaciji, ena pa je bila skoraj v celoti že objavljena v zadnji številki revije Meddobje, vendar v slovenskem jeziku, medtem ko jo v naši reviji zaradi primerjalne uporabnosti prinašamo v angleškem prevodu in predelani obliki.

Letošnja številka prinaša šestindvajset prispevkov v treh stalnih rubrikah, in sicer štirinajst razprav in člankov s področja strok, ki so v reviji tudi doslej sodelovale, pet poročil o zanimivejših dogodkih, povezanih z raziskovanjem izseljenske problematike, in sedem knjižnih ocen oziroma predstavitev. Razprave so plod raziskovalnega dela v okviru naslednjih znanstvenih disciplin: splošne zgodovine, demografije, socialne antropologije in literarne zgodovine. Študije tudi tokrat obravnavajo širok spekter doslej še neraziskanih tem s področja slovenskega izseljenstva v različnih obdobjih, od preteklega stoletja do današnjega dne, nekaj prispevkov pa je posvečenih jubilejem. Številka je zanimiva tudi z vidika geografske pestrosti obravnavane tematike, saj se pet prispevkov nanaša na slovensko izseljenstvo v ZDA, štirje govore o Evropi, trije o Južni Ameriki, eden o Avstraliji in eden o virih za preučevanje izseljevanja Slovencev prek tržaškega pristanišča.

Pred nami je nova številka znanstvene revije Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU in njegovih rednih ali občasnih sodelavcev iz Slovenije, zamejstva in izseljenstva. Podobno kot prva (1990) in peta številka (1994) tudi letošnja ne vključuje celotne ali vsaj delne objave prispevkov zadnjega izmed vsakoletnih znanstvenih srečanj s področja slovenskega izseljenstva, kot je bil sicer običaj. Zbornik referatov mednarodnega simpozija Soočenje mita in realnosti ob prihodu izseljencev v novo okolje, ki ga je lani organiziral Inštitut za slovensko izseljenstvo v Portorožu, je spričo velikega števila prispevkov namreč izšel v samostojnem zvezku. Odmevnost zbornika - predvsem v deželah, od koder prihajajo tuji udeleženci simpozija - je vsekakor potrdila pravilnost takšne odločitve.

Vsi prispevki, objavljeni v pričujoči številki Dveh domovin, so torej napisani posebej za našo revijo. Izjema so le tri študije. Dve od njih prav tako še nista bili predhodno objavljeni v kakšni drugi publikaciji, ena pa je bila skoraj v celoti že objavljena v zadnji številki revije Meddobje, vendar v slovenskem jeziku, medtem ko jo v naši reviji zaradi primerjalne uporabnosti prinašamo v angleškem prevodu in predelani obliki.

Letošnja številka prinaša šestindvajset prispevkov v treh stalnih rubrikah, in sicer štirinajst razprav in člankov s področja strok, ki so v reviji tudi doslej sodelovale, pet poročil o zanimivejših dogodkih, povezanih z raziskovanjem izseljenske problematike, in sedem knjižnih ocen oziroma predstavitev. Razprave so plod raziskovalnega dela v okviru naslednjih znanstvenih disciplin: splošne zgodovine, demografije, socialne antropologije in literarne zgodovine. Študije tudi tokrat obravnavajo širok spekter doslej še neraziskanih tem s področja slovenskega izseljenstva v različnih obdobjih, od preteklega stoletja do današnjega dne, nekaj prispevkov pa je posvečenih jubilejem. Številka je zanimiva tudi z vidika geografske pestrosti obravnavane tematike, saj se pet prispevkov nanaša na slovensko izseljenstvo v ZDA, štirje govore o Evropi, trije o Južni Ameriki, eden o Avstraliji in eden o virih za preučevanje izseljevanja Slovencev prek tržaškega pristanišča.

V redni zbirki Prešernove družbe za leto ’96 je izšla knjiga avtorice Janje Žitnik z naslovom Pogovori o Louisu Adamiču. Delo uvodoma ponuja bralcu izčrpen Adamičev življenjepis, ki je pregledne narave in se ne ustavlja pri posameznih detajlih. Kot je dejala sama avtorica ob izidu knjige, so temu namenjene sorazmerno številne specializirane monografije, ki posebej obravnavajo eno od obdobij pisateljevega življenja ali posamezno področje njegove razvejane dejavnosti. Za razumevanje dela, ki ga predstavljamo pa je veliko pomembneje, da imamo vpogled v celostno podobo pisateljeve osebnosti in njegove življenjske poti. Uvodu sledijo intervjuji z dvanajstimi Adamičevimi sodobniki, večinoma Slovenci, ki so na kakršenkoli način sodelovali pri nastajanju knjige Orel in korenine leta 1949, ko je pisatelj v Jugoslaviji zbiral gradivo zanjo, ali pa v naslednjih dveh letih, ko je pisal v Ameriki in reševal vprašanja in probleme, s katerimi se je ob tem soočal. Avtorica dodaja, da so “intervjuji s sodelavci in sorodniki Luisa Adamiča, ki so imeli pomembne stike s pisateljem v času, ko je pisal svoje zadnje delo Orel in korenine, ... nastali v letih 1986-89 v sklopu dveh zaporednih raziskav, in sicer magistrskega dela Geneza Adamičeve knjige Orel korenine:  Analiza  končne  redakcije ter doktorske disertacije Zadnje obdobje Adamičevega literarnega ustvarjanja.” (Žitnik, 1995:7) Tako sta sam izbor intervjuvancev in nenazadnje tudi potek pogovora v tesni povezavi z nastajanjem zadnje Adamičeve knjige.

V redni zbirki Prešernove družbe za leto ’96 je izšla knjiga avtorice Janje Žitnik z naslovom Pogovori o Louisu Adamiču. Delo uvodoma ponuja bralcu izčrpen Adamičev življenjepis, ki je pregledne narave in se ne ustavlja pri posameznih detajlih. Kot je dejala sama avtorica ob izidu knjige, so temu namenjene sorazmerno številne specializirane monografije, ki posebej obravnavajo eno od obdobij pisateljevega življenja ali posamezno področje njegove razvejane dejavnosti. Za razumevanje dela, ki ga predstavljamo pa je veliko pomembneje, da imamo vpogled v celostno podobo pisateljeve osebnosti in njegove življenjske poti. Uvodu sledijo intervjuji z dvanajstimi Adamičevimi sodobniki, večinoma Slovenci, ki so na kakršenkoli način sodelovali pri nastajanju knjige Orel in korenine leta 1949, ko je pisatelj v Jugoslaviji zbiral gradivo zanjo, ali pa v naslednjih dveh letih, ko je pisal v Ameriki in reševal vprašanja in probleme, s katerimi se je ob tem soočal. Avtorica dodaja, da so “intervjuji s sodelavci in sorodniki Luisa Adamiča, ki so imeli pomembne stike s pisateljem v času, ko je pisal svoje zadnje delo Orel in korenine, ... nastali v letih 1986-89 v sklopu dveh zaporednih raziskav, in sicer magistrskega dela Geneza Adamičeve knjige Orel korenine:  Analiza  končne  redakcije ter doktorske disertacije Zadnje obdobje Adamičevega literarnega ustvarjanja.” (Žitnik, 1995:7) Tako sta sam izbor intervjuvancev in nenazadnje tudi potek pogovora v tesni povezavi z nastajanjem zadnje Adamičeve knjige.