Avtorica v prispevku na novo opredeli razčlovečenje kot ideološko epistemologijo neenakosti – modularno slovnico, prek katere družbene hierarhije delujejo kot moralne, naravne in neizogibne. Zagovarja tezo, da strukturna neenakost sama proizvaja razčlovečevalne ideologije, potrebne za lastno legitimizacijo: ti miselni sistemi spreminjajo prevlado v moralni red. Sledenje institucionalizaciji teh ideologij premakne analizo z individualnih predsodkov na strukturno organizacijo prepričanja. Sklene, da je za odpravo neenakosti potrebna razgradnja epistemoloških okvirov, ki razčlovečenje delajo razumljivo in upravičeno.
Ključne besede: dehumanizacija, strukturna neenakost, ideološka epistemologija, stigma in hierarhija, režimi raznolikosti

Avtorica v prispevku na novo opredeli razčlovečenje kot ideološko epistemologijo neenakosti – modularno slovnico, prek katere družbene hierarhije delujejo kot moralne, naravne in neizogibne. Zagovarja tezo, da strukturna neenakost sama proizvaja razčlovečevalne ideologije, potrebne za lastno legitimizacijo: ti miselni sistemi spreminjajo prevlado v moralni red. Sledenje institucionalizaciji teh ideologij premakne analizo z individualnih predsodkov na strukturno organizacijo prepričanja. Sklene, da je za odpravo neenakosti potrebna razgradnja epistemoloških okvirov, ki razčlovečenje delajo razumljivo in upravičeno.
Ključne besede: dehumanizacija, strukturna neenakost, ideološka epistemologija, stigma in hierarhija, režimi raznolikosti

Avtorji so v študiji preučevali vpliv okoljskih sprememb na migracije v okoliščinah degradacije okolja, pomanjkanja vode in izčrpanosti tal. V ranljivih regijah Uzbekistana, Irana, Kitajske in Kazahstana so izvedli primerjalno analizo z uporabo prostorsko-časovnih demografskih in okoljskih podatkov. Ugotovitve so pokazale na demografske spremembe, kot so povečan obseg migracij, odseljevanje mladih in upad rodnosti, skupaj z visokima stopnjama umrljivosti in obolevnosti v Kazahstanu. Pravni okviri so se razvili od deklarativnih do prilagodljivih politik. Rezultati študije potrjujejo medsebojno povezanost migracij ter okoljskih in družbenih dejavnikov in tako izpostavljajo potrebo po integriranih regionalnih politikah za obravnavanje migracij zaradi okoljskih dejavnikov.
Ključne besede: degradacija okolja, notranje razseljevanje, pomanjkanje vode, prilagoditveni mehanizmi, demografska ranljivost, okoljska politika

Avtorji so v študiji preučevali vpliv okoljskih sprememb na migracije v okoliščinah degradacije okolja, pomanjkanja vode in izčrpanosti tal. V ranljivih regijah Uzbekistana, Irana, Kitajske in Kazahstana so izvedli primerjalno analizo z uporabo prostorsko-časovnih demografskih in okoljskih podatkov. Ugotovitve so pokazale na demografske spremembe, kot so povečan obseg migracij, odseljevanje mladih in upad rodnosti, skupaj z visokima stopnjama umrljivosti in obolevnosti v Kazahstanu. Pravni okviri so se razvili od deklarativnih do prilagodljivih politik. Rezultati študije potrjujejo medsebojno povezanost migracij ter okoljskih in družbenih dejavnikov in tako izpostavljajo potrebo po integriranih regionalnih politikah za obravnavanje migracij zaradi okoljskih dejavnikov.
Ključne besede: degradacija okolja, notranje razseljevanje, pomanjkanje vode, prilagoditveni mehanizmi, demografska ranljivost, okoljska politika

Avtorji v študiji preučujejo migracije in prilagajanje kazaške diaspore v Mongoliji v 20. stoletju, pri čemer se osredotočajo na družbenopolitične vplive sovjetskih politik, kolektivizacije in represije. Pri raziskavi uporabljajo demografske podatke iz zgodovinskih popisov prebivalstva, arhivske dokumente in novejše raziskave, s poudarkom na obdobju med letoma 1926 in 1959. Ugotovitve raziskave kažejo na precej obsežne migracije Kazahov v Mongolijo, ki so bile posledica dejavnikov, kot so lakota, politična represija in želja po stabilnosti. Kljub tem izzivom je kazaška diaspora v Mongoliji ohranila svojo kulturno identiteto, tako da se je na eni strani aktivno vključila v mongolsko družbo, hkrati pa je ohranila povezave s Kazahstanom. Avtorji ugotavljajo, da je kazaška diaspora še vedno ključni dejavnik za pozitivne dvostranske odnose med Kazahstanom in Mongolijo, ki vpliva na sodelovanje na kulturnem, izobraževalnem in političnem področju.
Ključne besede: kolektivizacija, represija, kulturna identiteta, popis prebivalstva, tradicije

Avtorji v študiji preučujejo migracije in prilagajanje kazaške diaspore v Mongoliji v 20. stoletju, pri čemer se osredotočajo na družbenopolitične vplive sovjetskih politik, kolektivizacije in represije. Pri raziskavi uporabljajo demografske podatke iz zgodovinskih popisov prebivalstva, arhivske dokumente in novejše raziskave, s poudarkom na obdobju med letoma 1926 in 1959. Ugotovitve raziskave kažejo na precej obsežne migracije Kazahov v Mongolijo, ki so bile posledica dejavnikov, kot so lakota, politična represija in želja po stabilnosti. Kljub tem izzivom je kazaška diaspora v Mongoliji ohranila svojo kulturno identiteto, tako da se je na eni strani aktivno vključila v mongolsko družbo, hkrati pa je ohranila povezave s Kazahstanom. Avtorji ugotavljajo, da je kazaška diaspora še vedno ključni dejavnik za pozitivne dvostranske odnose med Kazahstanom in Mongolijo, ki vpliva na sodelovanje na kulturnem, izobraževalnem in političnem področju.
Ključne besede: kolektivizacija, represija, kulturna identiteta, popis prebivalstva, tradicije

Avtorji v prispevku analizirajo vpliv političnih konfliktov na notranja preseljevanja in mednarodne migracije, pri čemer na primerih držav iz Bližnjega vzhoda, Afrike, Južne Amerike in Azije, s posebnim poudarkom na Kazahstanu, identificirajo vzorce, ki vplivajo na prisilne migracije. Njihove ugotovitve kažejo, da politični konflikti pomembno vplivajo na migracije, zlasti v sosednje države. Med ključnimi vzroki zanje so uničenje infrastrukture, poslabšanje gospodarskih razmer in povečana socialna nestabilnost. Avtorji izpostavljajo tudi pomen mednarodnega usklajevanja, vključno z razporeditvijo virov med državami in razvojem strategij za izboljšanje upravljanja migracij.
Ključne besede: demografske spremembe, prisilno preseljevanje, globalni izzivi, socialno prilagajanje, regulacija migracij

Avtorji v prispevku analizirajo vpliv političnih konfliktov na notranja preseljevanja in mednarodne migracije, pri čemer na primerih držav iz Bližnjega vzhoda, Afrike, Južne Amerike in Azije, s posebnim poudarkom na Kazahstanu, identificirajo vzorce, ki vplivajo na prisilne migracije. Njihove ugotovitve kažejo, da politični konflikti pomembno vplivajo na migracije, zlasti v sosednje države. Med ključnimi vzroki zanje so uničenje infrastrukture, poslabšanje gospodarskih razmer in povečana socialna nestabilnost. Avtorji izpostavljajo tudi pomen mednarodnega usklajevanja, vključno z razporeditvijo virov med državami in razvojem strategij za izboljšanje upravljanja migracij.
Ključne besede: demografske spremembe, prisilno preseljevanje, globalni izzivi, socialno prilagajanje, regulacija migracij

Namen raziskave je osvetliti teoretične in metodološke osnove modeliranja procesa socialne prilagoditve mladih v kontekstu čezmejnih migracij med srednjeazijskimi državami in Kitajsko. Metodologija je vključevala šest medsebojno povezanih faz. Glavni rezultat je oblikovanje celostnega modela socialne prilagoditve s štirimi komponentami: motivacijsko-vrednostno, vedenjsko, komunikacijsko ter izobraževalno-poklicno. Dobljeni rezultati potrjujejo učinkovitost večnivojskega pristopa, pri katerem testiranje vsake faze prilagajanja omogoča napovedovanje potreb migrantov ter ustrezno usmerjanje namenske podpore. Ta model je mogoče uporabiti za razvoj modulov prilagajanja v visokošolskih in srednješolskih ustanovah ter pri meddržavnem usklajevanju politik glede priznavanja diplom, štipendijske podpore ter oblikovanja multidisciplinarnih podpornih skupin in digitalnih podpornih platform, kar pripomore k večji družbeni integraciji in manjšemu tveganju socialne izolacije mladih.
Ključne besede: čezmejna mobilnost, digitalne podporne platforme, družbenokulturno okolje, izobraževalne politike, ranljive skupine

Namen raziskave je osvetliti teoretične in metodološke osnove modeliranja procesa socialne prilagoditve mladih v kontekstu čezmejnih migracij med srednjeazijskimi državami in Kitajsko. Metodologija je vključevala šest medsebojno povezanih faz. Glavni rezultat je oblikovanje celostnega modela socialne prilagoditve s štirimi komponentami: motivacijsko-vrednostno, vedenjsko, komunikacijsko ter izobraževalno-poklicno. Dobljeni rezultati potrjujejo učinkovitost večnivojskega pristopa, pri katerem testiranje vsake faze prilagajanja omogoča napovedovanje potreb migrantov ter ustrezno usmerjanje namenske podpore. Ta model je mogoče uporabiti za razvoj modulov prilagajanja v visokošolskih in srednješolskih ustanovah ter pri meddržavnem usklajevanju politik glede priznavanja diplom, štipendijske podpore ter oblikovanja multidisciplinarnih podpornih skupin in digitalnih podpornih platform, kar pripomore k večji družbeni integraciji in manjšemu tveganju socialne izolacije mladih.
Ključne besede: čezmejna mobilnost, digitalne podporne platforme, družbenokulturno okolje, izobraževalne politike, ranljive skupine