Avtorica poskuša v prispevku predstaviti Adamičevo mnogostransko osebnost, ki se odraža ne le v njegovem odnosu do vrednot svojih dveh domovin, temveč tudi v njegovem odnosu do osrednjih treh življenskih vlog, v katerih se pojavlja: kot tenkočuten opazovalec družbe in posameznika, kot javni borec za humane družbene spremembe in kot pretanjen izpovedovalec najglobljih človeških občutkov.

Avtorica poskuša v prispevku predstaviti Adamičevo mnogostransko osebnost, ki se odraža ne le v njegovem odnosu do vrednot svojih dveh domovin, temveč tudi v njegovem odnosu do osrednjih treh življenskih vlog, v katerih se pojavlja: kot tenkočuten opazovalec družbe in posameznika, kot javni borec za humane družbene spremembe in kot pretanjen izpovedovalec najglobljih človeških občutkov.

Leta 1924 je Adamič prevedel novelo Alojza Kraigherja ”Martin Klobasa”, njegov prevod z naslovom ”Builders” je priredba, ki je po eni strani omogočala Adamiču, da je preizkusil svoje znanje angleščine, po drugi strani pa dokazuje, da je Adamičevo razumevanje književnosti svojevrstno.

Leta 1924 je Adamič prevedel novelo Alojza Kraigherja ”Martin Klobasa”, njegov prevod z naslovom ”Builders” je priredba, ki je po eni strani omogočala Adamiču, da je preizkusil svoje znanje angleščine, po drugi strani pa dokazuje, da je Adamičevo razumevanje književnosti svojevrstno.

Adamičevo delo za priznanje Tita in narodnoosvobodilnega gibanja se deli na tri obdobja. V prvem Adamič zbira podatke o razmerah v Jugoslaviji, nekako od aprila 1941 do konca avgusta 1942. V drugem, od septembra 1942 do julija 1943, se Adamič trudi, da bi Združene države priznale partizane enako kot četnike. V podporo svojega dela organizira Slovenski ameriški narodni svet (SANS) in Združeni odbor južnoslovanskih Američanov (the United Committee) ter izdaja Bulletin. V tretji dobi, od julija 1943 do konca marca 1944, ko doživi živčni zlom, si Adamič prizadeva, da bi postal Titov Antifašistični narodnoosvobodilni odbor priznan kot nova jugoslovanska vlada, in izda knjigo My Native Land (Moja rodna dežela). Sledi zaključek o tem, koliko je Adamič v resici prispeval k zavezniškemu priznanju Tita.

Adamičevo delo za priznanje Tita in narodnoosvobodilnega gibanja se deli na tri obdobja. V prvem Adamič zbira podatke o razmerah v Jugoslaviji, nekako od aprila 1941 do konca avgusta 1942. V drugem, od septembra 1942 do julija 1943, se Adamič trudi, da bi Združene države priznale partizane enako kot četnike. V podporo svojega dela organizira Slovenski ameriški narodni svet (SANS) in Združeni odbor južnoslovanskih Američanov (the United Committee) ter izdaja Bulletin. V tretji dobi, od julija 1943 do konca marca 1944, ko doživi živčni zlom, si Adamič prizadeva, da bi postal Titov Antifašistični narodnoosvobodilni odbor priznan kot nova jugoslovanska vlada, in izda knjigo My Native Land (Moja rodna dežela). Sledi zaključek o tem, koliko je Adamič v resici prispeval k zavezniškemu priznanju Tita.

Avtor obravnava stike Louisa Adamiča s slovenskimi pisci, s katerimi se je osebno seznanili predvsem ob obisku v domovini leta 1932. Med njimi so bili Josip Vidmar, Juš in Fredo Kozak, Oton Župančič, Ludvik Mrzel, Fran Albreht, Bratko Kreft, geograf Anton Melik, Ludvik Klakočer, Stanko Leben, Olga Škerl - Grahor, Anton Debeljak. V Bohinju se je seznanil s Francetom Saleškim Finžgarjem, v Rogaški Slatini se je srečal z Ivanom Hribarjem in Francetom Kidričem ter njegovim sinom Borisom Kidričem, v Beogradu pa z ministrom Ivanom Pucljem, pisateljem Slavkom Savinškom, kiparjem Lojzetom Dolinarjem in publicistom Tonetom Potokarjem. Z večino znancev je Adamič vzdrževal stike do leta 1941, ob obisku leta 1949 pa je stike prijateljsko obnovil.

Avtor obravnava stike Louisa Adamiča s slovenskimi pisci, s katerimi se je osebno seznanili predvsem ob obisku v domovini leta 1932. Med njimi so bili Josip Vidmar, Juš in Fredo Kozak, Oton Župančič, Ludvik Mrzel, Fran Albreht, Bratko Kreft, geograf Anton Melik, Ludvik Klakočer, Stanko Leben, Olga Škerl - Grahor, Anton Debeljak. V Bohinju se je seznanil s Francetom Saleškim Finžgarjem, v Rogaški Slatini se je srečal z Ivanom Hribarjem in Francetom Kidričem ter njegovim sinom Borisom Kidričem, v Beogradu pa z ministrom Ivanom Pucljem, pisateljem Slavkom Savinškom, kiparjem Lojzetom Dolinarjem in publicistom Tonetom Potokarjem. Z večino znancev je Adamič vzdrževal stike do leta 1941, ob obisku leta 1949 pa je stike prijateljsko obnovil.

Prispevek se opira na objavo nekaterih pisem (v avtentičnemu prepisu), ki jih je Louis Adamič poslal svojemu nečaku Tinetu Kurentu v letih 1946 - 50. Tako vsebina kot tudi nekatere pravopisne napake v pismih odkrivajo - poleg podatkov o Adamičevih tedanjih dejavnosti in načrtih - tudi njegova čustvena stanja v trenutkih, ki jih je pisal.

Prispevek se opira na objavo nekaterih pisem (v avtentičnemu prepisu), ki jih je Louis Adamič poslal svojemu nečaku Tinetu Kurentu v letih 1946 - 50. Tako vsebina kot tudi nekatere pravopisne napake v pismih odkrivajo - poleg podatkov o Adamičevih tedanjih dejavnosti in načrtih - tudi njegova čustvena stanja v trenutkih, ki jih je pisal.