Leta 1924 je Adamič prevedel novelo Alojza Kraigherja ”Martin Klobasa”, njegov prevod z naslovom ”Builders” je priredba, ki je po eni strani omogočala Adamiču, da je preizkusil svoje znanje angleščine, po drugi strani pa dokazuje, da je Adamičevo razumevanje književnosti svojevrstno.

Leta 1924 je Adamič prevedel novelo Alojza Kraigherja ”Martin Klobasa”, njegov prevod z naslovom ”Builders” je priredba, ki je po eni strani omogočala Adamiču, da je preizkusil svoje znanje angleščine, po drugi strani pa dokazuje, da je Adamičevo razumevanje književnosti svojevrstno.

Adamičevo delo za priznanje Tita in narodnoosvobodilnega gibanja se deli na tri obdobja. V prvem Adamič zbira podatke o razmerah v Jugoslaviji, nekako od aprila 1941 do konca avgusta 1942. V drugem, od septembra 1942 do julija 1943, se Adamič trudi, da bi Združene države priznale partizane enako kot četnike. V podporo svojega dela organizira Slovenski ameriški narodni svet (SANS) in Združeni odbor južnoslovanskih Američanov (the United Committee) ter izdaja Bulletin. V tretji dobi, od julija 1943 do konca marca 1944, ko doživi živčni zlom, si Adamič prizadeva, da bi postal Titov Antifašistični narodnoosvobodilni odbor priznan kot nova jugoslovanska vlada, in izda knjigo My Native Land (Moja rodna dežela). Sledi zaključek o tem, koliko je Adamič v resici prispeval k zavezniškemu priznanju Tita.

Adamičevo delo za priznanje Tita in narodnoosvobodilnega gibanja se deli na tri obdobja. V prvem Adamič zbira podatke o razmerah v Jugoslaviji, nekako od aprila 1941 do konca avgusta 1942. V drugem, od septembra 1942 do julija 1943, se Adamič trudi, da bi Združene države priznale partizane enako kot četnike. V podporo svojega dela organizira Slovenski ameriški narodni svet (SANS) in Združeni odbor južnoslovanskih Američanov (the United Committee) ter izdaja Bulletin. V tretji dobi, od julija 1943 do konca marca 1944, ko doživi živčni zlom, si Adamič prizadeva, da bi postal Titov Antifašistični narodnoosvobodilni odbor priznan kot nova jugoslovanska vlada, in izda knjigo My Native Land (Moja rodna dežela). Sledi zaključek o tem, koliko je Adamič v resici prispeval k zavezniškemu priznanju Tita.

Avtor obravnava stike Louisa Adamiča s slovenskimi pisci, s katerimi se je osebno seznanili predvsem ob obisku v domovini leta 1932. Med njimi so bili Josip Vidmar, Juš in Fredo Kozak, Oton Župančič, Ludvik Mrzel, Fran Albreht, Bratko Kreft, geograf Anton Melik, Ludvik Klakočer, Stanko Leben, Olga Škerl - Grahor, Anton Debeljak. V Bohinju se je seznanil s Francetom Saleškim Finžgarjem, v Rogaški Slatini se je srečal z Ivanom Hribarjem in Francetom Kidričem ter njegovim sinom Borisom Kidričem, v Beogradu pa z ministrom Ivanom Pucljem, pisateljem Slavkom Savinškom, kiparjem Lojzetom Dolinarjem in publicistom Tonetom Potokarjem. Z večino znancev je Adamič vzdrževal stike do leta 1941, ob obisku leta 1949 pa je stike prijateljsko obnovil.

Avtor obravnava stike Louisa Adamiča s slovenskimi pisci, s katerimi se je osebno seznanili predvsem ob obisku v domovini leta 1932. Med njimi so bili Josip Vidmar, Juš in Fredo Kozak, Oton Župančič, Ludvik Mrzel, Fran Albreht, Bratko Kreft, geograf Anton Melik, Ludvik Klakočer, Stanko Leben, Olga Škerl - Grahor, Anton Debeljak. V Bohinju se je seznanil s Francetom Saleškim Finžgarjem, v Rogaški Slatini se je srečal z Ivanom Hribarjem in Francetom Kidričem ter njegovim sinom Borisom Kidričem, v Beogradu pa z ministrom Ivanom Pucljem, pisateljem Slavkom Savinškom, kiparjem Lojzetom Dolinarjem in publicistom Tonetom Potokarjem. Z večino znancev je Adamič vzdrževal stike do leta 1941, ob obisku leta 1949 pa je stike prijateljsko obnovil.

Prispevek se opira na objavo nekaterih pisem (v avtentičnemu prepisu), ki jih je Louis Adamič poslal svojemu nečaku Tinetu Kurentu v letih 1946 - 50. Tako vsebina kot tudi nekatere pravopisne napake v pismih odkrivajo - poleg podatkov o Adamičevih tedanjih dejavnosti in načrtih - tudi njegova čustvena stanja v trenutkih, ki jih je pisal.

Prispevek se opira na objavo nekaterih pisem (v avtentičnemu prepisu), ki jih je Louis Adamič poslal svojemu nečaku Tinetu Kurentu v letih 1946 - 50. Tako vsebina kot tudi nekatere pravopisne napake v pismih odkrivajo - poleg podatkov o Adamičevih tedanjih dejavnosti in načrtih - tudi njegova čustvena stanja v trenutkih, ki jih je pisal.

Avtorica v prispevku razkriva nekaj drobcev iz življenja in dela Louisa Adamiča. V glavnem gre za avtorje, ki jih je Adamič osebno spoznal ob svojih dveh obiskih (1932 - 33, 1929) v Sloveniji npr. Ivan Hribar in Edvard Kocbek. Bolj zanimivi so Adamičevi pisni stiki z ”razborinim” republikancem dr. Anton Novačanom, saj mu v pismu ”prizna”, da se ima tudi sam za republikanca. Toda Adamičevi pogledi na kakršnekoli družbene spremembe so nekaj povsem drugega; kot ”demokratičen Američan” se zavzema za nenasilno - ustavno spremembo sistema. Svoj delček ”spomina” na svojega nekdanjega učenca s takratne II. realne gimnazije doda tudi njegov razrednik dr. Alozij Wester, ki je kot kronist polnih 60 let beležil v svoj dnevnik vse pomembnejše dogodke iz svoje okolice.

Avtorica v prispevku razkriva nekaj drobcev iz življenja in dela Louisa Adamiča. V glavnem gre za avtorje, ki jih je Adamič osebno spoznal ob svojih dveh obiskih (1932 - 33, 1929) v Sloveniji npr. Ivan Hribar in Edvard Kocbek. Bolj zanimivi so Adamičevi pisni stiki z ”razborinim” republikancem dr. Anton Novačanom, saj mu v pismu ”prizna”, da se ima tudi sam za republikanca. Toda Adamičevi pogledi na kakršnekoli družbene spremembe so nekaj povsem drugega; kot ”demokratičen Američan” se zavzema za nenasilno - ustavno spremembo sistema. Svoj delček ”spomina” na svojega nekdanjega učenca s takratne II. realne gimnazije doda tudi njegov razrednik dr. Alozij Wester, ki je kot kronist polnih 60 let beležil v svoj dnevnik vse pomembnejše dogodke iz svoje okolice.