Članek prinaša pregled literature s področja napotenih delavcev ter varnosti in zdravja pri delu (VZD). Čeprav ranljivi položaj napotenih delavcev obravnava literatura o napotitvah, splošne dejavnike tveganja VZD, vključno s tistimi o migrantskih delavcih, pa literatura o varnosti in zdravju pri delu, se oba segmenta komajda prekrivata. Prav zato se pojavlja potreba po proučitvi poklicne varnosti in zdravja napotenih delavcev v celotni Evropski uniji. Podrobneje bi morali raziskati tudi tiste socialne dejavnike, ki vplivajo na zdravje in varnost pri delu, kot so zaposlitvena razdrobljenost in prekarnost ter različne oblike čezmejne zaposlitvene mobilnosti, med katere sodijo napotitve delavcev.
KLJUČNE BESEDE: napoteno delo, Evropska unija, varnost in zdravje pri delu, pregled literature

Članek prinaša pregled literature s področja napotenih delavcev ter varnosti in zdravja pri delu (VZD). Čeprav ranljivi položaj napotenih delavcev obravnava literatura o napotitvah, splošne dejavnike tveganja VZD, vključno s tistimi o migrantskih delavcih, pa literatura o varnosti in zdravju pri delu, se oba segmenta komajda prekrivata. Prav zato se pojavlja potreba po proučitvi poklicne varnosti in zdravja napotenih delavcev v celotni Evropski uniji. Podrobneje bi morali raziskati tudi tiste socialne dejavnike, ki vplivajo na zdravje in varnost pri delu, kot so zaposlitvena razdrobljenost in prekarnost ter različne oblike čezmejne zaposlitvene mobilnosti, med katere sodijo napotitve delavcev.
KLJUČNE BESEDE: napoteno delo, Evropska unija, varnost in zdravje pri delu, pregled literature

Članek predstavlja rezultate empirične študije o varnosti in zdravju pri delu napotenih delavcev v transnacionalnih in večjezičnih delovnih prostorih. Razprava temelji na podatkih, pridobljenih s polstrukturiranimi intervjuji s ključnimi deležniki v Sloveniji, ki jih avtorici analizirata s pomočjo 'pristopa večplastne ranljivosti' (layered vulnerability approach; Sargeant, Tucker 2009). Članek prinaša vpogled v multiple ranljivosti napotenih delavcev, ki so pogosto napoteni na opravljanje dela v nevarnih sektorjih in izpostavljeni številnim zdravstvenim tveganjem, ponuja pa tudi nekaj rešitev za zmanjšanje njihove ranljivosti, med drugim tudi vlogo in pomen učinkovitega širjenja informacij in ozaveščanja.
KLJUČNE BESEDE: napoteni delavci, varnost in zdravje pri delu, transnacionalni delovni prostori, ranljivosti, Slovenija

Članek predstavlja rezultate empirične študije o varnosti in zdravju pri delu napotenih delavcev v transnacionalnih in večjezičnih delovnih prostorih. Razprava temelji na podatkih, pridobljenih s polstrukturiranimi intervjuji s ključnimi deležniki v Sloveniji, ki jih avtorici analizirata s pomočjo 'pristopa večplastne ranljivosti' (layered vulnerability approach; Sargeant, Tucker 2009). Članek prinaša vpogled v multiple ranljivosti napotenih delavcev, ki so pogosto napoteni na opravljanje dela v nevarnih sektorjih in izpostavljeni številnim zdravstvenim tveganjem, ponuja pa tudi nekaj rešitev za zmanjšanje njihove ranljivosti, med drugim tudi vlogo in pomen učinkovitega širjenja informacij in ozaveščanja.
KLJUČNE BESEDE: napoteni delavci, varnost in zdravje pri delu, transnacionalni delovni prostori, ranljivosti, Slovenija

Članek obravnava spremembe na področju dela, kazualizacije dela in prekarizacije migracij; osvetljuje tako povezave med omenjenimi pojavi kot tudi družbene posledice njihovega prepletanja, npr. dvojno prekarnost migrantskih delavcev. Preučuje tudi pomen sodobnih migracijskih politik, ki vodijo k širjenju prekarnosti in prinašajo temu primerno delavsko zakonodajo. Članek se z obravnavo evropskega konteksta na napotene delavce osredotoča kot na primer konvergence omenjenih procesov, pa tudi kot na empirični prostor družbenega raziskovanja. Ta se ukvarja z novimi oblikami prekariata in razslojenosti ter s transformacijo migracijskih politik, vedno bolj osredotočenih na začasnost in krožnost.
KLJUČNE BESEDE: prekarizacija, spremembe dela, migracije, napoteni delavci

Članek obravnava spremembe na področju dela, kazualizacije dela in prekarizacije migracij; osvetljuje tako povezave med omenjenimi pojavi kot tudi družbene posledice njihovega prepletanja, npr. dvojno prekarnost migrantskih delavcev. Preučuje tudi pomen sodobnih migracijskih politik, ki vodijo k širjenju prekarnosti in prinašajo temu primerno delavsko zakonodajo. Članek se z obravnavo evropskega konteksta na napotene delavce osredotoča kot na primer konvergence omenjenih procesov, pa tudi kot na empirični prostor družbenega raziskovanja. Ta se ukvarja z novimi oblikami prekariata in razslojenosti ter s transformacijo migracijskih politik, vedno bolj osredotočenih na začasnost in krožnost.
KLJUČNE BESEDE: prekarizacija, spremembe dela, migracije, napoteni delavci

V Domoznanski zbirki občin Grosuplje, Ivančna Gorica, Dobrepolje je leta 2015 izšla zanimiva knjiga izbranih besedil Louisa Adamiča, svetovno znanega ameriškega pisatelja, slovenskega izseljenca, ki se je rodil na Blatu blizu Grosupljega. Knjiga poleg odlomkov iz znanih Adamičevih knjig prinaša tudi več doslej neprevedenih besedil, študijo urednika Jakoba Müllerja in obsežno izbrano bibliografijo Louisa Adamiča, ki jo je prispeval Drago Samec. Knjiga, ki je izjemno lepo tehnično urejena, na odličnem papirju, z všečnima tiskom in likovno opremo, je izraz pozornosti intelektualcev občin izdajateljic do kulturne dediščine in zavezanosti ohranjanju poznavanja pomembnih ustvarjalcev iz domačega okolja, je pa tudi mnogo več.
Najprej je treba omeniti spremno besedo Jakoba Müllerja, izrazno svežo, pomensko pretehtano in tudi inovativno. Sam pravi, da je želel napisati tri poglavja: o pisateljevem ustvarjalnem življenju, njegovem videnju ameriškega naroda in njegovem refleksivnem preverjanju velikih sodobnih družbenih vizij. Načrt je bil ambiciozen, žal ne v celoti uresničen. Urednik je uspešno izpisal prvi del, pokazal pisateljevo življenjsko pot in v precejšnji meri argumentirano opozoril na morda zmotno prepričanje, da je bil Louis Adamič žrtev atentata, morda celo jugoslovanskih oblasti. V sedanjem času, ko se zgodovina piše na novo, ko se razkriva doslej zamolčano, je Müllerjev prispevek dragocen, saj analizira tudi možne osebne razloge pisateljeve tragične smrti. Izbor številnih in tudi prvič prevedenih odlomkov pa v veliki meri bralcu vendarle odstira tudi etnično in družbeno tematiko Adamičevih del, ki sta v spremni besedi predstavljeni bolj površno.

V Domoznanski zbirki občin Grosuplje, Ivančna Gorica, Dobrepolje je leta 2015 izšla zanimiva knjiga izbranih besedil Louisa Adamiča, svetovno znanega ameriškega pisatelja, slovenskega izseljenca, ki se je rodil na Blatu blizu Grosupljega. Knjiga poleg odlomkov iz znanih Adamičevih knjig prinaša tudi več doslej neprevedenih besedil, študijo urednika Jakoba Müllerja in obsežno izbrano bibliografijo Louisa Adamiča, ki jo je prispeval Drago Samec. Knjiga, ki je izjemno lepo tehnično urejena, na odličnem papirju, z všečnima tiskom in likovno opremo, je izraz pozornosti intelektualcev občin izdajateljic do kulturne dediščine in zavezanosti ohranjanju poznavanja pomembnih ustvarjalcev iz domačega okolja, je pa tudi mnogo več.
Najprej je treba omeniti spremno besedo Jakoba Müllerja, izrazno svežo, pomensko pretehtano in tudi inovativno. Sam pravi, da je želel napisati tri poglavja: o pisateljevem ustvarjalnem življenju, njegovem videnju ameriškega naroda in njegovem refleksivnem preverjanju velikih sodobnih družbenih vizij. Načrt je bil ambiciozen, žal ne v celoti uresničen. Urednik je uspešno izpisal prvi del, pokazal pisateljevo življenjsko pot in v precejšnji meri argumentirano opozoril na morda zmotno prepričanje, da je bil Louis Adamič žrtev atentata, morda celo jugoslovanskih oblasti. V sedanjem času, ko se zgodovina piše na novo, ko se razkriva doslej zamolčano, je Müllerjev prispevek dragocen, saj analizira tudi možne osebne razloge pisateljeve tragične smrti. Izbor številnih in tudi prvič prevedenih odlomkov pa v veliki meri bralcu vendarle odstira tudi etnično in družbeno tematiko Adamičevih del, ki sta v spremni besedi predstavljeni bolj površno.

Ulfa Brunnbauerja slovenskim raziskovalcem migracij najbrž ni treba posebej predstavljati. Zgodovinski antropolog in direktor Inštituta za zgodovino Jugovzhod­ne in Vzhodne Evrope v Regensburgu je napisal več monografij s področja študij nacionalizmov, analiz sorodstvenih struktur in zgodovine migracij na območju Jugovzhodne Evrope. V svoji najnovejši knjigi, ki je za slovenske raziskovalce zanimiva tako z metodološkega kot vsebinskega stališča, objavlja vpogled v izseljevanje iz Jugovzhodne Evrope od druge polovice 19. stoletja pa do migracijskih tokov v času komunističnih režimov. Po zgledu novejših raziskav v središče zanimanja postavlja države izselitve in ne priseljenskih držav. S tovrstnim pristopom odpira pahljačo vprašanj, ki tradicionalno niso bila deležna poglobljenega razmisleka.Jugovzhodna Evropa, meni Brunnbauer, je pravi laboratorij za analizo migracijskih fenomenov. Obsežno izseljevanje iz regije ni bilo deležne tolikšne refleksije kot izseljevanje iz zahodnega dela kontinenta. Brunnbauer meni, da je bilo raziskovanje migracij v Jugovzhodni Evropi tradicionalno omejeno z metodološkim nacionalizmom, osredotočalo pa se je na proučevanje izseljenskih tokov določene nacionalne skupnosti in njenega vključevanja v priselitveno okolje, pri čemer se je proces interpretiralo brez upoštevanja interakcij, v katerih so sodelovali njeni pripadniki. V nasprotju z nacionalno zamejenimi stališči Brunnbauer migracije problematizira v povezavi z oblikovanjem države in nacionalizma. Množične migracije so bile namreč tesno povezane z modernizacijskimi procesi, v katerih je država nastopila kot akter, ki si prizadeva nadzorovati gibanja. Emigracije so ozemeljsko omejeni državi povzročale preglavice, ljudi je država imela za svojo last, tako da je odhajanje prebivalstva pri oblastnikih sprožalo pomisleke. V pričujoči študiji Brunnbauer na primeru Jugovzhodne Evrope analizira, kako je »teritorializirajoča« država poskušala slediti trans­nacionalnim gibanjem svojega prebivalstva in izvajati svoje pristojnosti na ozemlju, ki ji ni pripadalo. V monografiji se osredotoča prav na ozemlje obeh nekdanjih Jugoslavij in politike, ki sta jih državi izvajali za nadzor nad »svojimi« migranti. Prav zato je knjiga dobrodošla pridobitev za tiste, ki se ukvarjajo z migracijsko preteklostjo na območju današnje Slovenije.

Ulfa Brunnbauerja slovenskim raziskovalcem migracij najbrž ni treba posebej predstavljati. Zgodovinski antropolog in direktor Inštituta za zgodovino Jugovzhod­ne in Vzhodne Evrope v Regensburgu je napisal več monografij s področja študij nacionalizmov, analiz sorodstvenih struktur in zgodovine migracij na območju Jugovzhodne Evrope. V svoji najnovejši knjigi, ki je za slovenske raziskovalce zanimiva tako z metodološkega kot vsebinskega stališča, objavlja vpogled v izseljevanje iz Jugovzhodne Evrope od druge polovice 19. stoletja pa do migracijskih tokov v času komunističnih režimov. Po zgledu novejših raziskav v središče zanimanja postavlja države izselitve in ne priseljenskih držav. S tovrstnim pristopom odpira pahljačo vprašanj, ki tradicionalno niso bila deležna poglobljenega razmisleka.Jugovzhodna Evropa, meni Brunnbauer, je pravi laboratorij za analizo migracijskih fenomenov. Obsežno izseljevanje iz regije ni bilo deležne tolikšne refleksije kot izseljevanje iz zahodnega dela kontinenta. Brunnbauer meni, da je bilo raziskovanje migracij v Jugovzhodni Evropi tradicionalno omejeno z metodološkim nacionalizmom, osredotočalo pa se je na proučevanje izseljenskih tokov določene nacionalne skupnosti in njenega vključevanja v priselitveno okolje, pri čemer se je proces interpretiralo brez upoštevanja interakcij, v katerih so sodelovali njeni pripadniki. V nasprotju z nacionalno zamejenimi stališči Brunnbauer migracije problematizira v povezavi z oblikovanjem države in nacionalizma. Množične migracije so bile namreč tesno povezane z modernizacijskimi procesi, v katerih je država nastopila kot akter, ki si prizadeva nadzorovati gibanja. Emigracije so ozemeljsko omejeni državi povzročale preglavice, ljudi je država imela za svojo last, tako da je odhajanje prebivalstva pri oblastnikih sprožalo pomisleke. V pričujoči študiji Brunnbauer na primeru Jugovzhodne Evrope analizira, kako je »teritorializirajoča« država poskušala slediti trans­nacionalnim gibanjem svojega prebivalstva in izvajati svoje pristojnosti na ozemlju, ki ji ni pripadalo. V monografiji se osredotoča prav na ozemlje obeh nekdanjih Jugoslavij in politike, ki sta jih državi izvajali za nadzor nad »svojimi« migranti. Prav zato je knjiga dobrodošla pridobitev za tiste, ki se ukvarjajo z migracijsko preteklostjo na območju današnje Slovenije.