Članek izhaja iz predpostavke, da je poklicno gibanje diplomatov (permanentno) začasno delo v tujini ter s tem oblika migracije. Osredotoča se na populacijo otrok diplomatov in vprašanje, v kakšne (re)socializacijske procese so vpeti otroci, ki svoje starše spremljajo pri selitvah. Interpretativna shema je izoblikovana s prepletanjem teorije družbene konstrukcije realnosti (Berger, Luckmann) in teorije akulturacije (Redfield ) ob upoštevanju pomena procesov stigmatizacije (Goffmann). Kot primeri turbolenc so obravnavani: jezikovna kompetenca, statusna inkogruenca, status tujca, stigma, razcepljena osebnost, generacijski konflikt in proces reintegracije ob t. i. vrnitvi, pri čemer se ugotavlja, da vrnitev v družbeno/kulturnem, predvsem pa identitetnem smislu, ni mogoča.
Ključne besede: migracije, resocializacija, akulturacija, diplomacija, otroci

Članek izhaja iz predpostavke, da je poklicno gibanje diplomatov (permanentno) začasno delo v tujini ter s tem oblika migracije. Osredotoča se na populacijo otrok diplomatov in vprašanje, v kakšne (re)socializacijske procese so vpeti otroci, ki svoje starše spremljajo pri selitvah. Interpretativna shema je izoblikovana s prepletanjem teorije družbene konstrukcije realnosti (Berger, Luckmann) in teorije akulturacije (Redfield ) ob upoštevanju pomena procesov stigmatizacije (Goffmann). Kot primeri turbolenc so obravnavani: jezikovna kompetenca, statusna inkogruenca, status tujca, stigma, razcepljena osebnost, generacijski konflikt in proces reintegracije ob t. i. vrnitvi, pri čemer se ugotavlja, da vrnitev v družbeno/kulturnem, predvsem pa identitetnem smislu, ni mogoča.
Ključne besede: migracije, resocializacija, akulturacija, diplomacija, otroci

Predstavitvi težavnosti definicij otroštva in otrok v kulturoloških in zgodovinskih študijah sledi prikaz različnih načinov umestitve otrok v migracijskem procesu in odločitvah zanj. Vsak način je ilustriran s primeri iz raziskav, ki izhajajo iz avto/biografskih virov in narativnih prikazov subjektivne migracijske izkušnje. Zaključek apelira na raziskovalce in proučevalce migracij, da upoštevajo subjektivizacijo »predmetov« svojih raziskav in učlovečijo migrante, predvsem pa njihove otroke. S tem besedilo poveže otroke v zgodovinskem kontekstu slovenskega izseljenstva in otroke znotraj priseljenstva v Slovenijo danes v skupno zgodbo.
KLJUČNE BESEDE: pozicioniranje otrok v migracijskih kontekstih, slovensko izseljenstvo, stigmatizacija migrantskih otrok.

Predstavitvi težavnosti definicij otroštva in otrok v kulturoloških in zgodovinskih študijah sledi prikaz različnih načinov umestitve otrok v migracijskem procesu in odločitvah zanj. Vsak način je ilustriran s primeri iz raziskav, ki izhajajo iz avto/biografskih virov in narativnih prikazov subjektivne migracijske izkušnje. Zaključek apelira na raziskovalce in proučevalce migracij, da upoštevajo subjektivizacijo »predmetov« svojih raziskav in učlovečijo migrante, predvsem pa njihove otroke. S tem besedilo poveže otroke v zgodovinskem kontekstu slovenskega izseljenstva in otroke znotraj priseljenstva v Slovenijo danes v skupno zgodbo.
KLJUČNE BESEDE: pozicioniranje otrok v migracijskih kontekstih, slovensko izseljenstvo, stigmatizacija migrantskih otrok.

Rdeča nit pričujočega tematskega sklopa so migracije in vpletenost otrok vanje, in to z vseh aspektov in z teoretičnimi in metodološkimi pristopi različnih področij humanistike in družboslovja. V primerjavi z odraslimi so otroci bolj neviden kot viden del selitvene populacije. Ne smemo jih izločati niti iz družinskega niti iz širšega okolja, nejasna pa je tudi opredelitev, do kdaj o njih govorimo kot o otrocih oziroma mladostnikih, saj je ta meja težko določljiva. Čeprav so otroci lahko del bolj nevidnega kot vidnega dogajanja v migracijskem procesu, pa so nedvomno del družinskega okolja, razen v primerih prisilnega dogajanja, na primer med vojno, ko so bili oddvojeni od staršev (Gombač 2005). Otroštvo je zato precej neoprijemljivo obdobje. Drži tudi, da svet odraslih prevladuje in so v njem otroci in mladostniki podvrženi šikanam širšega in nenazadnje tudi družinskega okolja. Zlasti v tujini so bila njihova življenja, odraščanja in integriranja v nova okolja otežena, saj so na poti nalateli na številne prepreke, od neznanja jezika priseljenskega okolja do nove prehrane, vključevanja v različne šolske sisteme in podobno. Na drugi strani je treba poudariti pozitivne strani njihovih življenj v priseljenskih okoljih, med drugim – ker so živeli v različnih državnih in večetničnih prostorih – znanje številnih jezikov. Prednost so imeli tudi pri izobraževanju, če so jih le starši k temu spodbujali; to je bilo odvisno od izobrazbe staršev in njihovega interesa, da se povzpnejo na družbeni lestvici. V evropskem in prekomorskem prostoru, na primer v Združenih državah Amerike, so živeli v boljših življenjskih razmerah in uživali dobrobiti višjega standarda, na drugi strani pa so morali krepko in zgodaj zagrabiti za delo. Ni jim bilo lahko niti ob razbitju njihovih družin in razpršenosti njenih članov po različnih delih sveta. Ločenost, zlasti v rosnih letih, ko jih pred težavami niso mogli zavarovati lastni starši, je marsikomu vtisnila pečat odvečnosti, drugačnosti, mnogo otrok pa so si odrasli znotraj širše družine in znanstev podajali iz rok v roke. Vsaj moški del izseljencev je delal od jutra do večera, matere pa so skrbele za otroke in njihovo vzgojo. Ob sezonskih delih so matere prepuščale otroke domačim oziroma bližnjim sorodnikom. V glavnem je otroke in mladostnike v tujini vzgajala ulica, formalno pa Cerkev in šola. To je veljalo zlasti za pionirske čase migracij, na primer med množičnim priseljevanjem v Združene države Amerike in tudi pozneje v 20. stoletju.

Rdeča nit pričujočega tematskega sklopa so migracije in vpletenost otrok vanje, in to z vseh aspektov in z teoretičnimi in metodološkimi pristopi različnih področij humanistike in družboslovja. V primerjavi z odraslimi so otroci bolj neviden kot viden del selitvene populacije. Ne smemo jih izločati niti iz družinskega niti iz širšega okolja, nejasna pa je tudi opredelitev, do kdaj o njih govorimo kot o otrocih oziroma mladostnikih, saj je ta meja težko določljiva. Čeprav so otroci lahko del bolj nevidnega kot vidnega dogajanja v migracijskem procesu, pa so nedvomno del družinskega okolja, razen v primerih prisilnega dogajanja, na primer med vojno, ko so bili oddvojeni od staršev (Gombač 2005). Otroštvo je zato precej neoprijemljivo obdobje. Drži tudi, da svet odraslih prevladuje in so v njem otroci in mladostniki podvrženi šikanam širšega in nenazadnje tudi družinskega okolja. Zlasti v tujini so bila njihova življenja, odraščanja in integriranja v nova okolja otežena, saj so na poti nalateli na številne prepreke, od neznanja jezika priseljenskega okolja do nove prehrane, vključevanja v različne šolske sisteme in podobno. Na drugi strani je treba poudariti pozitivne strani njihovih življenj v priseljenskih okoljih, med drugim – ker so živeli v različnih državnih in večetničnih prostorih – znanje številnih jezikov. Prednost so imeli tudi pri izobraževanju, če so jih le starši k temu spodbujali; to je bilo odvisno od izobrazbe staršev in njihovega interesa, da se povzpnejo na družbeni lestvici. V evropskem in prekomorskem prostoru, na primer v Združenih državah Amerike, so živeli v boljših življenjskih razmerah in uživali dobrobiti višjega standarda, na drugi strani pa so morali krepko in zgodaj zagrabiti za delo. Ni jim bilo lahko niti ob razbitju njihovih družin in razpršenosti njenih članov po različnih delih sveta. Ločenost, zlasti v rosnih letih, ko jih pred težavami niso mogli zavarovati lastni starši, je marsikomu vtisnila pečat odvečnosti, drugačnosti, mnogo otrok pa so si odrasli znotraj širše družine in znanstev podajali iz rok v roke. Vsaj moški del izseljencev je delal od jutra do večera, matere pa so skrbele za otroke in njihovo vzgojo. Ob sezonskih delih so matere prepuščale otroke domačim oziroma bližnjim sorodnikom. V glavnem je otroke in mladostnike v tujini vzgajala ulica, formalno pa Cerkev in šola. To je veljalo zlasti za pionirske čase migracij, na primer med množičnim priseljevanjem v Združene države Amerike in tudi pozneje v 20. stoletju.

Hrvati imajo na Madžarskem bogato preteklost. Njihove korenine so globoko vsajene v madžarska tla. Po kulturi in jeziku so najraznovrstnejša hrvaška manjšina zunaj meja domovine. Vsaka etnična skupina Hrvatov na Madžarskem je avtohtona. Nekatere med njimi so se v madžarske kraje priselile v času prodora Turkov na hrvaška ozemlja ali v obdobju turške okupacije osrednjih delov takratne Ogrske, druge pa po osvoboditvi teh krajev izpod osmanske vladavine v obdobju od 15. do 18. stoletja.
KLJUČNE BESEDE: Hrvati, hrvaška manjšina, Madžarska, politika, kultura, jezik

Hrvati imajo na Madžarskem bogato preteklost. Njihove korenine so globoko vsajene v madžarska tla. Po kulturi in jeziku so najraznovrstnejša hrvaška manjšina zunaj meja domovine. Vsaka etnična skupina Hrvatov na Madžarskem je avtohtona. Nekatere med njimi so se v madžarske kraje priselile v času prodora Turkov na hrvaška ozemlja ali v obdobju turške okupacije osrednjih delov takratne Ogrske, druge pa po osvoboditvi teh krajev izpod osmanske vladavine v obdobju od 15. do 18. stoletja.
KLJUČNE BESEDE: Hrvati, hrvaška manjšina, Madžarska, politika, kultura, jezik

Od 18. do polovice 20. stoletja se je v Vinkovce in okolico, se pravi na današnjo vzhodno Hrvaško, priselilo veliko hrvaškega prebivalstva rimskokatoliške veroizpovedi iz Hercegovine, Dalmacije, Like, Bosne, Zagorja in Bačke. Razlogi za selitve v Slavonijo so bili siromaštvo, načrtno ali posamezno naseljevanje. Raziskovali bomo, od kod prihajajo priseljenci in v katere kraje vinkovškega področja se naseljujejo, opisali interakcije med domačim in priseljenim prebivalstvom ter gradnje, stanovanja, gospodarjenje in prehrano priseljencev po drugi svetovni vojni.
KLJUČNE BESEDE: vinkovško področje, prišleki, domače prebivalstvo, migracije, interakcija

Od 18. do polovice 20. stoletja se je v Vinkovce in okolico, se pravi na današnjo vzhodno Hrvaško, priselilo veliko hrvaškega prebivalstva rimskokatoliške veroizpovedi iz Hercegovine, Dalmacije, Like, Bosne, Zagorja in Bačke. Razlogi za selitve v Slavonijo so bili siromaštvo, načrtno ali posamezno naseljevanje. Raziskovali bomo, od kod prihajajo priseljenci in v katere kraje vinkovškega področja se naseljujejo, opisali interakcije med domačim in priseljenim prebivalstvom ter gradnje, stanovanja, gospodarjenje in prehrano priseljencev po drugi svetovni vojni.
KLJUČNE BESEDE: vinkovško področje, prišleki, domače prebivalstvo, migracije, interakcija