IZVLEČEK
Prispevek predstavlja delovanje družbenega nadzorstva na primeru mednarodnih migracij oziroma migrantov. Avtor poveže Foucaultev koncept panoptičnega nadzora in biopolitike z Alhtusserjevimi ideo­loškimi in represivnimi aparati države. Ideološki aparati tlakujejo pot in zagotavljajo notranjepolitično legitimnost (javno podporo) represivnim aparatom. Formalno družbeno nadzorstvo migracij in migrantov poteka na štirih ravneh: zunaj ciljne države; na zunanjih mejah; znotraj ciljne države; v kibernetskem prostoru. Zaostrovanje pogojev legalnega vstopa in bivanja v državah EU za tujce (t. i. državljane tretjih držav) in posledično povečevanje nadzora nad migracijami avtor razume v kontekstu sprememb, ki jih je prinesla neoliberalna ideologija. Ta ustvarja paradoksalne razmere in spreminja države v šibke, vendar represivne države. Šibke na področju sociale, zagotavljanja pravic prebivalcem, represivne na področju nadzorstva in zaostrovanja kazenske politike. Najbolj nazorna področja omenjene transformacije so prav kvantitativne in kvalitativne spremembe v nadzoru nad migracijami in migranti.
KLJUČNE BESEDE: družbeno nadzorstvo, nadzor, migracije, panoptikon, biopolitika

IZVLEČEK
Prispevek predstavlja delovanje družbenega nadzorstva na primeru mednarodnih migracij oziroma migrantov. Avtor poveže Foucaultev koncept panoptičnega nadzora in biopolitike z Alhtusserjevimi ideo­loškimi in represivnimi aparati države. Ideološki aparati tlakujejo pot in zagotavljajo notranjepolitično legitimnost (javno podporo) represivnim aparatom. Formalno družbeno nadzorstvo migracij in migrantov poteka na štirih ravneh: zunaj ciljne države; na zunanjih mejah; znotraj ciljne države; v kibernetskem prostoru. Zaostrovanje pogojev legalnega vstopa in bivanja v državah EU za tujce (t. i. državljane tretjih držav) in posledično povečevanje nadzora nad migracijami avtor razume v kontekstu sprememb, ki jih je prinesla neoliberalna ideologija. Ta ustvarja paradoksalne razmere in spreminja države v šibke, vendar represivne države. Šibke na področju sociale, zagotavljanja pravic prebivalcem, represivne na področju nadzorstva in zaostrovanja kazenske politike. Najbolj nazorna področja omenjene transformacije so prav kvantitativne in kvalitativne spremembe v nadzoru nad migracijami in migranti.
KLJUČNE BESEDE: družbeno nadzorstvo, nadzor, migracije, panoptikon, biopolitika

Izr. prof. dr. Andrej Vovko (22. 3. 1947–5. 9. 2015), ustanovitelj in prvi urednik revije Dve domovini / Two Homelands, nekdanji predstojnik Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, ustanovni in častni član ter predsednik Izseljenskega društva Slovenija v svetu, zgodovinar, muzealec in univerzitetni profesor, nas je zapustil po hudi bolezni, pa vendar nenadoma, še poln načrtov in obetov. 

Rodil se je v Seebodnu na avstrijskem Koroškem begunskim staršem Vladimirju in Vidi, rojeni Lovrenčič, a se je z mamo kmalu vrnil v domovino. Očeta, ki je nadaljeval pot v Kanado, ni nikoli spoznal. Osnovno šolo in gimnazijo je končal v Ljubljani in leta 1972 na tamkajšnji Filozofski fakulteti diplomiral iz zgodovine in umetnostne zgodovine. Istega leta je za svojo diplomsko nalogo La Yougoslavie, revija jugoslovanske federalistične emigracije v Švici 1917–1918 (historiat in politična razčlemba) prejel Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Leta 1978 je na isti fakulteti magistriral s temo Pregled delovanja »Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine« v letih 1931–1940, oktobra 1992 pa prav tako na ljubljanski Filozofski fakulteti uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo Družba Sv. Cirila in Metoda: 1885–1918. 

Dr. Vovko je bil v letih 1972–1976 asistent na Inštitutu za narodnostna vprašanja, nato kustos in višji kustos v Slovenskem šolskem muzeju do leta 1987, ko je postal predstojnik Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU. V letih 1993–1998 je bil ravnatelj Slovenskega šolskega muzeja, nato se je ponovno zaposlil na ZRC SAZU, in sicer na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede v Sekciji za biografiko, bibliografijo in dokumentacijo. Po preoblikovanju sekcije v Inštitut za biografiko in bibliografijo, ki se je leta 2000 preimenoval v Inštitut za kulturno zgodovino, je dr. Vovko postal njegov prvi predstojnik. Na čelu Inštituta je ostal dobro desetletje in se leta 2010 upokojil. Leta 1999 je bil na Univerzi v Mariboru habilitiran za docenta in pozneje za izrednega profesorja. Na Oddelku za zgodovino tamkajšnje Filozofske fakultete je še v študijskem letu 2014/2015 predaval novejšo kulturno zgodovino.

Izr. prof. dr. Andrej Vovko (22. 3. 1947–5. 9. 2015), ustanovitelj in prvi urednik revije Dve domovini / Two Homelands, nekdanji predstojnik Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, ustanovni in častni član ter predsednik Izseljenskega društva Slovenija v svetu, zgodovinar, muzealec in univerzitetni profesor, nas je zapustil po hudi bolezni, pa vendar nenadoma, še poln načrtov in obetov. 

Rodil se je v Seebodnu na avstrijskem Koroškem begunskim staršem Vladimirju in Vidi, rojeni Lovrenčič, a se je z mamo kmalu vrnil v domovino. Očeta, ki je nadaljeval pot v Kanado, ni nikoli spoznal. Osnovno šolo in gimnazijo je končal v Ljubljani in leta 1972 na tamkajšnji Filozofski fakulteti diplomiral iz zgodovine in umetnostne zgodovine. Istega leta je za svojo diplomsko nalogo La Yougoslavie, revija jugoslovanske federalistične emigracije v Švici 1917–1918 (historiat in politična razčlemba) prejel Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Leta 1978 je na isti fakulteti magistriral s temo Pregled delovanja »Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine« v letih 1931–1940, oktobra 1992 pa prav tako na ljubljanski Filozofski fakulteti uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo Družba Sv. Cirila in Metoda: 1885–1918. 

Dr. Vovko je bil v letih 1972–1976 asistent na Inštitutu za narodnostna vprašanja, nato kustos in višji kustos v Slovenskem šolskem muzeju do leta 1987, ko je postal predstojnik Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU. V letih 1993–1998 je bil ravnatelj Slovenskega šolskega muzeja, nato se je ponovno zaposlil na ZRC SAZU, in sicer na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede v Sekciji za biografiko, bibliografijo in dokumentacijo. Po preoblikovanju sekcije v Inštitut za biografiko in bibliografijo, ki se je leta 2000 preimenoval v Inštitut za kulturno zgodovino, je dr. Vovko postal njegov prvi predstojnik. Na čelu Inštituta je ostal dobro desetletje in se leta 2010 upokojil. Leta 1999 je bil na Univerzi v Mariboru habilitiran za docenta in pozneje za izrednega profesorja. Na Oddelku za zgodovino tamkajšnje Filozofske fakultete je še v študijskem letu 2014/2015 predaval novejšo kulturno zgodovino.

Tekst je objavljen na angleških straneh.

Tekst je objavljen na angleških straneh.

Ocena je obljavljena v angleškem jeziku.

Ocena je obljavljena v angleškem jeziku.

IZVLEČEK

Članek obravnava pozitivni odnos Tolmincev do mednarodnega festivala Metal Camp v Tolminu. Ta odnos je mogoče interpretirati z upoštevanjem marginalizacije območja (tudi zaradi izseljevanja). Festival operacionalizira turistično konstrukcijo območja, v kraj pripelje množice in kraj postavlja v središče določene predstavne geografije. Z njim domačini postanejo ponosni domačini. Predlagan je koncept »geografije marginalnosti«, v katerem je zaobjet tako emski občutek umeščenosti na obrobje kot s tem povezana produkcija geografskih imaginarijev, ki obstoječa geografska razmerja simbolno rekonstruira in redefinira.

KLJUČNE BESEDE: geografije marginalnosti, turizem, festival, subkultura

IZVLEČEK

Članek obravnava pozitivni odnos Tolmincev do mednarodnega festivala Metal Camp v Tolminu. Ta odnos je mogoče interpretirati z upoštevanjem marginalizacije območja (tudi zaradi izseljevanja). Festival operacionalizira turistično konstrukcijo območja, v kraj pripelje množice in kraj postavlja v središče določene predstavne geografije. Z njim domačini postanejo ponosni domačini. Predlagan je koncept »geografije marginalnosti«, v katerem je zaobjet tako emski občutek umeščenosti na obrobje kot s tem povezana produkcija geografskih imaginarijev, ki obstoječa geografska razmerja simbolno rekonstruira in redefinira.

KLJUČNE BESEDE: geografije marginalnosti, turizem, festival, subkultura