10 / 1999

Breda Čebulj Sajko

Etnična identiteta prve povojne generacije avstralskih Slovencev

IZVLEČEK
Vsebina razprave osvetljuje dva osrednja problema: teoretično opredelitev pojma identiteta (na osnovi socialnoantropoloških in socialnopsiholoških definicij) in osebno doživljanje razvoja in spreminjanja etnične identitete posameznih avstralskih Slovencev (pripadnikov prve generacije, ki so se izselili v Avstralijo po letu 1945) v novem družbenem in geografskem okolju, in sicer v okviru širšega zgodovinskega procesa spreminjanja izvorne in vselitvene družbe izseljencev/priseljencev.

10 / 1999

Breda Čebulj Sajko

Etnična identiteta prve povojne generacije avstralskih Slovencev

IZVLEČEK
Vsebina razprave osvetljuje dva osrednja problema: teoretično opredelitev pojma identiteta (na osnovi socialnoantropoloških in socialnopsiholoških definicij) in osebno doživljanje razvoja in spreminjanja etnične identitete posameznih avstralskih Slovencev (pripadnikov prve generacije, ki so se izselili v Avstralijo po letu 1945) v novem družbenem in geografskem okolju, in sicer v okviru širšega zgodovinskega procesa spreminjanja izvorne in vselitvene družbe izseljencev/priseljencev.

10 / 1999

Avgust Horvat

Začetek, razvoj in današnje stanje srednješolskih tečajev v povojni slovenski emigraciji v Argentini

IZVLEČEK
V tujini vsakdo zelo ceni vrednost materinščine, v našem primeru slovenskega jezika. Povojni slovenski priseljenci v Argentini so čutili za naravno dolžnost, da govorjeno in pisano besedo predajo svojim potomcem. Zato so ustanavljali skupna krajevna središča, osnovnošolske in srednješolske tečaje z namenom, da dopolnjujejo predajo materinščine v družinah. O vpisu v srednješolske tečaje soodločajo dijaki sami, ti pa so že precej pod vplivom okolja, ki poskuša doseči potrebno izobrazbo s čim manjšim trudom. Zaradi tega je tudi sorazmerno manjši vpis. Če je bila v družinah prve generacije predaja materinščine otrokom dolžnost, v družinah druge generacije zavest o tej dolžnosti popušča, kar vpliva na otroke predvsem v dobi adolescenece. Pri tem ne gre pozabiti na narodno mešane zakone, ki so tem bolj izpostavljeni asimilaciji.

10 / 1999

Avgust Horvat

Začetek, razvoj in današnje stanje srednješolskih tečajev v povojni slovenski emigraciji v Argentini

IZVLEČEK
V tujini vsakdo zelo ceni vrednost materinščine, v našem primeru slovenskega jezika. Povojni slovenski priseljenci v Argentini so čutili za naravno dolžnost, da govorjeno in pisano besedo predajo svojim potomcem. Zato so ustanavljali skupna krajevna središča, osnovnošolske in srednješolske tečaje z namenom, da dopolnjujejo predajo materinščine v družinah. O vpisu v srednješolske tečaje soodločajo dijaki sami, ti pa so že precej pod vplivom okolja, ki poskuša doseči potrebno izobrazbo s čim manjšim trudom. Zaradi tega je tudi sorazmerno manjši vpis. Če je bila v družinah prve generacije predaja materinščine otrokom dolžnost, v družinah druge generacije zavest o tej dolžnosti popušča, kar vpliva na otroke predvsem v dobi adolescenece. Pri tem ne gre pozabiti na narodno mešane zakone, ki so tem bolj izpostavljeni asimilaciji.

10 / 1999

Zvone Žigon

Slovenstvo v Venezueli

IZVLEČEK

V obdobju 1947–60 se je priselilo v Venezuelo od 550–650 Slovencev, ki so se kljub kulturnemu in klimatskemu šoku uspešno integrirali v imigrantsko okolje. Po zaslugi slovenskega duhovnika Janeza Grilca so imeli že leta 1958 redne slovenske maše, leta 1966 pa so ustanovili svoje društvo. Po nedavni Grilčevi smrti je ta slovenska skupnost pred prelomnico: ali bo – ob pomoči Slovenije – tudi brez dosedanjega organizatorja lahko ohranila društvo in slovensko identiteto v izseljenstvu ali pa bo nepovezanost botrovala njihovi pospešeni asimilaciji.

10 / 1999

Zvone Žigon

Slovenstvo v Venezueli

IZVLEČEK

V obdobju 1947–60 se je priselilo v Venezuelo od 550–650 Slovencev, ki so se kljub kulturnemu in klimatskemu šoku uspešno integrirali v imigrantsko okolje. Po zaslugi slovenskega duhovnika Janeza Grilca so imeli že leta 1958 redne slovenske maše, leta 1966 pa so ustanovili svoje društvo. Po nedavni Grilčevi smrti je ta slovenska skupnost pred prelomnico: ali bo – ob pomoči Slovenije – tudi brez dosedanjega organizatorja lahko ohranila društvo in slovensko identiteto v izseljenstvu ali pa bo nepovezanost botrovala njihovi pospešeni asimilaciji.

42 / 2015

Nataša Rogelja

Knjižna ocena - Jasna Čapo, Caroline Hornstein Tomić, Katica Jurčević (ur.), Didov san: Transgranična iskustva hrvatskih iseljenika, Institut za etnologiju i folkloristiku, Institut društvenih znanosti Ivo Pilar, Zagreb, 2014

Zbornik z naslovom Didov san s heterogenimi perspektivami na hrvaško izseljenstvo lahko beremo kot kolaž različnih stališč, ki šele kot celota smiselno zarišejo obod zgodbe. Sprehod skozi deset različnih – osebnopripovednih in analitičnih – prispevkov kot tudi literarnih drobcev se dotakne širokega spektra pogledov, stališč in izkušenj, ki uokvirjajo tako povratništvo kot tudi izseljenstvo. Po besedah urednic je cilj takšne zastavitve zbornika obiti avtoritativno in avtoritarno cenzuriranje pričevanj in enostransko ideološko pozicioniranje. Kljub samoumevnosti takšne znanstvene drže pa zbornik prav z odpiranjem prostora različnim glasovom, ki jim je dana avtonomna vloga, pomembno in ponovno opozarja na nujnost reflektiranja (ne)ideološke drže znanosti.

42 / 2015

Nataša Rogelja

Knjižna ocena - Jasna Čapo, Caroline Hornstein Tomić, Katica Jurčević (ur.), Didov san: Transgranična iskustva hrvatskih iseljenika, Institut za etnologiju i folkloristiku, Institut društvenih znanosti Ivo Pilar, Zagreb, 2014

Zbornik z naslovom Didov san s heterogenimi perspektivami na hrvaško izseljenstvo lahko beremo kot kolaž različnih stališč, ki šele kot celota smiselno zarišejo obod zgodbe. Sprehod skozi deset različnih – osebnopripovednih in analitičnih – prispevkov kot tudi literarnih drobcev se dotakne širokega spektra pogledov, stališč in izkušenj, ki uokvirjajo tako povratništvo kot tudi izseljenstvo. Po besedah urednic je cilj takšne zastavitve zbornika obiti avtoritativno in avtoritarno cenzuriranje pričevanj in enostransko ideološko pozicioniranje. Kljub samoumevnosti takšne znanstvene drže pa zbornik prav z odpiranjem prostora različnim glasovom, ki jim je dana avtonomna vloga, pomembno in ponovno opozarja na nujnost reflektiranja (ne)ideološke drže znanosti.

42 / 2015

Janja Žitnik Serafin

Knjižna ocena - Vera Kržišnik Bukić, Damir Josipovič (ur.), Zgodovinski, politološki, pravni in kulturološki okvir za definicijo narodne manjšine v Republiki Sloveniji, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana, 2014; Vera Kržišnik Bukić (ur.), Kdo so narodne manjšine v Sloveniji, Zveza zvez kulturnih društev narodov in narodnosti nekdanje SFRJ v Sloveniji, Ljubljana, 2014

V drugi polovici leta 2014 sta v Ljubljani izšli dve znanstveni monografiji na temo narodnih manjšin v Republiki Sloveniji, s poudarkom na vprašanju statusnopravnega položaja največjih v ustavi neimenovanih narodnih manjšin v tej državi. Knjigi sta, sodeč po nekaterih odzivih, užalili nacionalistične, »monokulturalistične« in še kakšne težnje tistega dela slovenske družbe, ki se počuti ogroženega ob skoraj vsakem poskusu uvedbe enakopravnosti nekoliko drugačnih.

Osrednja tema obeh knjig je namreč vprašanje, ali si slovenski Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci in Srbi (ABČHMS) zaslužijo status narodne manjšine ali ne. Publikaciji, katerih priprava je bila načrtovana in koordinirana na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, nista le »hišni« raziskovalni rezultat, temveč sta plod medinstitucionalnega sodelovanja. In kar je danes že skoraj redkost: monografiji nista rezultat kakega raziskovalnega projekta,[1] temveč odraz potrebe po zapolnitvi dolgoletne strokovne in politične vrzeli, ki neposredno zadeva sorazmerno množičen segment slovenske populacije.

42 / 2015

Janja Žitnik Serafin

Knjižna ocena - Vera Kržišnik Bukić, Damir Josipovič (ur.), Zgodovinski, politološki, pravni in kulturološki okvir za definicijo narodne manjšine v Republiki Sloveniji, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana, 2014; Vera Kržišnik Bukić (ur.), Kdo so narodne manjšine v Sloveniji, Zveza zvez kulturnih društev narodov in narodnosti nekdanje SFRJ v Sloveniji, Ljubljana, 2014

V drugi polovici leta 2014 sta v Ljubljani izšli dve znanstveni monografiji na temo narodnih manjšin v Republiki Sloveniji, s poudarkom na vprašanju statusnopravnega položaja največjih v ustavi neimenovanih narodnih manjšin v tej državi. Knjigi sta, sodeč po nekaterih odzivih, užalili nacionalistične, »monokulturalistične« in še kakšne težnje tistega dela slovenske družbe, ki se počuti ogroženega ob skoraj vsakem poskusu uvedbe enakopravnosti nekoliko drugačnih.

Osrednja tema obeh knjig je namreč vprašanje, ali si slovenski Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci in Srbi (ABČHMS) zaslužijo status narodne manjšine ali ne. Publikaciji, katerih priprava je bila načrtovana in koordinirana na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, nista le »hišni« raziskovalni rezultat, temveč sta plod medinstitucionalnega sodelovanja. In kar je danes že skoraj redkost: monografiji nista rezultat kakega raziskovalnega projekta,[1] temveč odraz potrebe po zapolnitvi dolgoletne strokovne in politične vrzeli, ki neposredno zadeva sorazmerno množičen segment slovenske populacije.