Gostitelj in organizator 17. posveta je bilo Slovensko kulturno-umetniško društvo Triglav/Slowenischer Kulturund Kunstverein Triglav iz Stuttgarta v sodelovanju s Slovensko župnijo sv. Cirila in Metoda Stuttgart. Posveta so se udeležili številni člani in predstavniki slovenskih društev iz Nemčije, učitelji slovenščine in župniki, zaposleni v Nemčiji, ter predstavniki iz Slovenije.

Na tridnevnem srečanju se prepletajo delavnice, razprave in predavanja. Obenem je posvet priložnost, da se Slovenci, živeči v različnih nemških mestih in pokrajinah, srečajo, pogovorijo o svojih težavah in izzivih ter si izmenjajo izkušnje med seboj in s predstavniki iz Slovenije. Udeležence posveta so ob odprtju nagovorili in pozdravili: Mitja Drobnič, veleposlanik Republike v Berlinu; Marko Vevc, generalni konzul RS v Münchnu; Franc Pukšič, predsednik Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu; Andrej Vudler, predsednik Slovenskega kulturno-umetniškega društva Triglav in dr. Zvone Štrubelj, vodja slovenske župnije v Stuttgartu.

Na posvetu so potekala različna predavanja: o dopolnilnem pouku slovenskega jezika (Tatjana Jurkovič, Roman Gruden, Ministrstvo za šolstvo in šport RS), o oblikah gostovanj slovenskih kulturno-umetniških skupin med Slovenci v Nemčiji (Janez Rogelj, Slovenska izseljenska matica), o prevajanju in nemških prevodih v slovenščino (Slavko Šerc, prevajalec in lektor za slovenščino na Univerzi v Regensburgu) idr. Sočasno s predavanji so potekale delavnice. Ponujenih je bilo šest možnosti: folklora (koreograf Vasja Samec, glasbena spremljava Metod Kovač), zborovsko petje (mag. Ivan Florjanc, dirigent in skladatelj, Glasbena akademija Ljubljana), retorika in vodenje sestankov (Irena Fištravec Polak, napovedovalka in waldorfska pedagoginja), dramska igra/branje in recitiranje (Slavko Emeršič, igralec in pisatelj), glasba/ igranje harmonike (Matej Banovšek, učitelj harmonike), izdelovanje fresk in drugih umetniških predmetov (Metka Starič, Zavod Parnas). Dejavnosti z delavnic so bile predstavljene na sobotni večerni kulturni prireditvi, na kateri je večina udeležencev posveta aktivno sodelovala. Po govoru ministrice Ljudmile Novak in kulturni prireditvi se je posvet prevesil v skupno druženje ob glasbi do jutranjih ur.

Posebna pozornost je bila na 17. posvetu posvečena Primožu Trubarju. Dr. Zvone Štrubelj je imel predavanje o Primožu Trubarju (Med Urachom in Ljubljano (1561–1565), Primož Trubar kot uspešen organizator, manager in diplomat). Pod vodstvom dr. Zvoneta Štrublja smo si ogledali tudi protestantsko cerkev sv. Amande s prižnico in krstilnim kamnom iz 16. stoletja. V njej sta nas prijazno sprejela gospoda Klaus Schmidt in Schildkopf, ki sta spregovorila tudi o medverskem dialogu v Bad Urachu: katoliška in protestantska skupnost tesno sodelujeta, z muslimansko, ki ima v kraju svojo molilnico, pa organizirajo tedenske ure druženja in spoznavanja. Na mestu, kjer je stala tiskarna – v kateri so v 16. stoletju tiskali knjige v latinici, cirilici, glagolici – je danes urejena Trubarjeva spominska soba, saj je Primož Trubar deloval kot župnik in tiskal knjige tudi v Bad Urachu. V zvezi s Primožem Trubarjem smo si lahko ogledali še dokumentarni film Trubarjevi krovaški malarji; to so hrvaški slikarji, o katerih piše Primož Trubar in so poslikali kar nekaj podružničnih cerkva južno od Ljubljane (Zavod Parnas, Velike Lašče).

Gostitelj in organizator 17. posveta je bilo Slovensko kulturno-umetniško društvo Triglav/Slowenischer Kulturund Kunstverein Triglav iz Stuttgarta v sodelovanju s Slovensko župnijo sv. Cirila in Metoda Stuttgart. Posveta so se udeležili številni člani in predstavniki slovenskih društev iz Nemčije, učitelji slovenščine in župniki, zaposleni v Nemčiji, ter predstavniki iz Slovenije.

Na tridnevnem srečanju se prepletajo delavnice, razprave in predavanja. Obenem je posvet priložnost, da se Slovenci, živeči v različnih nemških mestih in pokrajinah, srečajo, pogovorijo o svojih težavah in izzivih ter si izmenjajo izkušnje med seboj in s predstavniki iz Slovenije. Udeležence posveta so ob odprtju nagovorili in pozdravili: Mitja Drobnič, veleposlanik Republike v Berlinu; Marko Vevc, generalni konzul RS v Münchnu; Franc Pukšič, predsednik Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu; Andrej Vudler, predsednik Slovenskega kulturno-umetniškega društva Triglav in dr. Zvone Štrubelj, vodja slovenske župnije v Stuttgartu.

Na posvetu so potekala različna predavanja: o dopolnilnem pouku slovenskega jezika (Tatjana Jurkovič, Roman Gruden, Ministrstvo za šolstvo in šport RS), o oblikah gostovanj slovenskih kulturno-umetniških skupin med Slovenci v Nemčiji (Janez Rogelj, Slovenska izseljenska matica), o prevajanju in nemških prevodih v slovenščino (Slavko Šerc, prevajalec in lektor za slovenščino na Univerzi v Regensburgu) idr. Sočasno s predavanji so potekale delavnice. Ponujenih je bilo šest možnosti: folklora (koreograf Vasja Samec, glasbena spremljava Metod Kovač), zborovsko petje (mag. Ivan Florjanc, dirigent in skladatelj, Glasbena akademija Ljubljana), retorika in vodenje sestankov (Irena Fištravec Polak, napovedovalka in waldorfska pedagoginja), dramska igra/branje in recitiranje (Slavko Emeršič, igralec in pisatelj), glasba/ igranje harmonike (Matej Banovšek, učitelj harmonike), izdelovanje fresk in drugih umetniških predmetov (Metka Starič, Zavod Parnas). Dejavnosti z delavnic so bile predstavljene na sobotni večerni kulturni prireditvi, na kateri je večina udeležencev posveta aktivno sodelovala. Po govoru ministrice Ljudmile Novak in kulturni prireditvi se je posvet prevesil v skupno druženje ob glasbi do jutranjih ur.

Posebna pozornost je bila na 17. posvetu posvečena Primožu Trubarju. Dr. Zvone Štrubelj je imel predavanje o Primožu Trubarju (Med Urachom in Ljubljano (1561–1565), Primož Trubar kot uspešen organizator, manager in diplomat). Pod vodstvom dr. Zvoneta Štrublja smo si ogledali tudi protestantsko cerkev sv. Amande s prižnico in krstilnim kamnom iz 16. stoletja. V njej sta nas prijazno sprejela gospoda Klaus Schmidt in Schildkopf, ki sta spregovorila tudi o medverskem dialogu v Bad Urachu: katoliška in protestantska skupnost tesno sodelujeta, z muslimansko, ki ima v kraju svojo molilnico, pa organizirajo tedenske ure druženja in spoznavanja. Na mestu, kjer je stala tiskarna – v kateri so v 16. stoletju tiskali knjige v latinici, cirilici, glagolici – je danes urejena Trubarjeva spominska soba, saj je Primož Trubar deloval kot župnik in tiskal knjige tudi v Bad Urachu. V zvezi s Primožem Trubarjem smo si lahko ogledali še dokumentarni film Trubarjevi krovaški malarji; to so hrvaški slikarji, o katerih piše Primož Trubar in so poslikali kar nekaj podružničnih cerkva južno od Ljubljane (Zavod Parnas, Velike Lašče).

Poleg urednika je pri nastanku knjige sodelovalo pet avtoric. Publikacija je razdeljena na štiri razdelke: Klepetalnica za predmete in ljudi, Pa začnimo doma, Nadaljujmo v svetu in In se izgubimo v času.

V uvodniku urednika Jerneja Mlekuža se bralci seznanimo s teoretskim ozadjem in temeljno idejo knjige. Knjiga sledi epistemološkim premikom pri preučevanje materialne kulture v sodobnih družbah v socialni antropologiji v zadnjih tridesetih letih. Med teoretiki so v ospredju Arjun Appadurai (pisal je o poblagovljenosti predmetov), David Miller (preučeval je aktivno participacijo predmeta pri oblikovanju družbenega subjekta) in Nicholas Thomas (ukvarjal se je z gibanjem predmetov skozi različne konte- kste). Interes preučevalcev materialne kulture se osredotoča na razmerje med predmetom in osebo. Pomen predmetov je neposredno povezan s specifičnim družbenim kontekstom. Ko se spremeni kontekst, se spremeni tudi pomen. In takrat napoči trenutek, ko začnejo predmeti klepetati. Predmeti postanejo klepetavi prav zaradi spremenjenega, novega konteksta. Materialna kultura ni mrtva niti pasivna, tem- več živi, tudi predmeti imajo svoje življenjske zgodbe oz. biografije (na to je opozoril že Igor Kopytoff). O čem torej klepetajo predmeti in kakšen jezik govorijo?

V knjigi bralka in bralec prisluhneta klepetavim rutam (Bošnjakinj) muslimank v Sloveniji in tuareškim zagrinjalom taglmust v zahodni Afriki. Poleg oblačil zgodbe o nas in drugih pripoveduje kulinari- ka: burek pri burek in neburek ljudeh v Sloveniji oz. »belske jedi« na poročnih slavjih pri muslimanih v urbanem okolju Burkine Faso. Predmeti ne potujejo le po prostoru, ampak tudi v času: takšen je primer obredne bronaste posode ding v kitajski zgodovini ali pa vsakoletno ciklično potovanje potrošniških dobrin, ki so na praznične dni naprodaj na nakupovalni ulici v Tokiu.

Klepetavi predmeti so v prispevkih obravnavani kot osrednje metodološko orodje za razumevanje družbenih odnosov. S pomočjo njihovih zgodb spoznavamo družbena razmejevanja, identitetna pozicioniranja posameznikov in skupin v prostoru ter času. Avtorji pokažejo, da predmeti niso zgolj medij družbenih odnosov, temveč njihov sestavni del. Predmeti imajo funkcijo združevanja in razločevanja. Rute muslimank v prispevku Špele Kalčić so zavestna težnja biti vidna v neislamski družbi. Poleg težnje po razlikovanju od večinske družbe so mlajše generacije Bošnjakinj svoj stil pokrivanja utemeljile v razliki do starejših generacij svojih mater, in sicer v pisani islamski besedi, stil pa so očistile tradicionalnih konotacij. Podobno zgodbo pripoveduje taglmust, zagrinjalo Tuaregov, v prispevku Sarah Lunaček. S selitvijo Tuaregov v urbana okolja zagrinjalo spremeni svoj pomen: medtem ko znotraj etnične skupine uravnava sorodstvene odnose in vezi, je v novih okoljih izraz etnične pripadnosti. Burek jedo Slovenci in Neslovenci, a vendar drugače, ob drugih priložnostih. Jernej Mlekuž odkriva različne pomene bureka v prehranjevanju enih in drugih, njegove vloge kot darila in tržnega blaga, funkcije razmejevanja in identitetnega pozicioniranja. O pomenih »belskih jedi« na poročnih slavjih pri muslimanih v urbanem okolju Burkine Faso razmišlja Liza Debevc. Kot ugotavlja, z »belskimi jedmi« gostitelji manifestirajo modernost, sodoben način življenja in napredno miselnost. Nataša Vampelj Suhadolnik pokaže, kako so  se v kitajski zgodovini spreminjali pomeni obredne bronaste posode ding. Kot reprezentativni izdelek bronastih tehnoloških dosežkov in obrednih žrtvovanj je postala posoda simbol politične moči. Tinka Delakorda odkriva spremenjene vrednosti potrošnih dobrin med prazničnimi (svetimi) dnevi na tokijski nakupovalni ulici: te pridobijo implikacije zdravja, religiozne simbolike in nostalgije po starih časih, kar deluje povezovalno za starejše generacije (predvsem žensk).

Prispevka Špele Kalčić in Sarah Lunaček sta podobna po vsebini, metodi in konceptualnem aparatu, na katerega se sklicujeta, pa čeprav sta postavljena v različne prostorske kontekste. Obe avtorici poudarita pomen obleke (pokrivanja in zakrivanja) kot osrednjega identitetnega označevalca, ob tem pa opozorita na njegovo dinamično vlogo. V komunikaciji in različnih kontekstih se pomen predmeta spreminja. Za razumevanje takšnih procesov je, kot poudarita, treba spoznati zgodovinske kontekste.

Poleg urednika je pri nastanku knjige sodelovalo pet avtoric. Publikacija je razdeljena na štiri razdelke: Klepetalnica za predmete in ljudi, Pa začnimo doma, Nadaljujmo v svetu in In se izgubimo v času.

V uvodniku urednika Jerneja Mlekuža se bralci seznanimo s teoretskim ozadjem in temeljno idejo knjige. Knjiga sledi epistemološkim premikom pri preučevanje materialne kulture v sodobnih družbah v socialni antropologiji v zadnjih tridesetih letih. Med teoretiki so v ospredju Arjun Appadurai (pisal je o poblagovljenosti predmetov), David Miller (preučeval je aktivno participacijo predmeta pri oblikovanju družbenega subjekta) in Nicholas Thomas (ukvarjal se je z gibanjem predmetov skozi različne konte- kste). Interes preučevalcev materialne kulture se osredotoča na razmerje med predmetom in osebo. Pomen predmetov je neposredno povezan s specifičnim družbenim kontekstom. Ko se spremeni kontekst, se spremeni tudi pomen. In takrat napoči trenutek, ko začnejo predmeti klepetati. Predmeti postanejo klepetavi prav zaradi spremenjenega, novega konteksta. Materialna kultura ni mrtva niti pasivna, tem- več živi, tudi predmeti imajo svoje življenjske zgodbe oz. biografije (na to je opozoril že Igor Kopytoff). O čem torej klepetajo predmeti in kakšen jezik govorijo?

V knjigi bralka in bralec prisluhneta klepetavim rutam (Bošnjakinj) muslimank v Sloveniji in tuareškim zagrinjalom taglmust v zahodni Afriki. Poleg oblačil zgodbe o nas in drugih pripoveduje kulinari- ka: burek pri burek in neburek ljudeh v Sloveniji oz. »belske jedi« na poročnih slavjih pri muslimanih v urbanem okolju Burkine Faso. Predmeti ne potujejo le po prostoru, ampak tudi v času: takšen je primer obredne bronaste posode ding v kitajski zgodovini ali pa vsakoletno ciklično potovanje potrošniških dobrin, ki so na praznične dni naprodaj na nakupovalni ulici v Tokiu.

Klepetavi predmeti so v prispevkih obravnavani kot osrednje metodološko orodje za razumevanje družbenih odnosov. S pomočjo njihovih zgodb spoznavamo družbena razmejevanja, identitetna pozicioniranja posameznikov in skupin v prostoru ter času. Avtorji pokažejo, da predmeti niso zgolj medij družbenih odnosov, temveč njihov sestavni del. Predmeti imajo funkcijo združevanja in razločevanja. Rute muslimank v prispevku Špele Kalčić so zavestna težnja biti vidna v neislamski družbi. Poleg težnje po razlikovanju od večinske družbe so mlajše generacije Bošnjakinj svoj stil pokrivanja utemeljile v razliki do starejših generacij svojih mater, in sicer v pisani islamski besedi, stil pa so očistile tradicionalnih konotacij. Podobno zgodbo pripoveduje taglmust, zagrinjalo Tuaregov, v prispevku Sarah Lunaček. S selitvijo Tuaregov v urbana okolja zagrinjalo spremeni svoj pomen: medtem ko znotraj etnične skupine uravnava sorodstvene odnose in vezi, je v novih okoljih izraz etnične pripadnosti. Burek jedo Slovenci in Neslovenci, a vendar drugače, ob drugih priložnostih. Jernej Mlekuž odkriva različne pomene bureka v prehranjevanju enih in drugih, njegove vloge kot darila in tržnega blaga, funkcije razmejevanja in identitetnega pozicioniranja. O pomenih »belskih jedi« na poročnih slavjih pri muslimanih v urbanem okolju Burkine Faso razmišlja Liza Debevc. Kot ugotavlja, z »belskimi jedmi« gostitelji manifestirajo modernost, sodoben način življenja in napredno miselnost. Nataša Vampelj Suhadolnik pokaže, kako so  se v kitajski zgodovini spreminjali pomeni obredne bronaste posode ding. Kot reprezentativni izdelek bronastih tehnoloških dosežkov in obrednih žrtvovanj je postala posoda simbol politične moči. Tinka Delakorda odkriva spremenjene vrednosti potrošnih dobrin med prazničnimi (svetimi) dnevi na tokijski nakupovalni ulici: te pridobijo implikacije zdravja, religiozne simbolike in nostalgije po starih časih, kar deluje povezovalno za starejše generacije (predvsem žensk).

Prispevka Špele Kalčić in Sarah Lunaček sta podobna po vsebini, metodi in konceptualnem aparatu, na katerega se sklicujeta, pa čeprav sta postavljena v različne prostorske kontekste. Obe avtorici poudarita pomen obleke (pokrivanja in zakrivanja) kot osrednjega identitetnega označevalca, ob tem pa opozorita na njegovo dinamično vlogo. V komunikaciji in različnih kontekstih se pomen predmeta spreminja. Za razumevanje takšnih procesov je, kot poudarita, treba spoznati zgodovinske kontekste.