IZVLEČEK
Zbliževanje migracij in policijske dejavnosti skozi proces sekuritizacije (angl. securitization) dobiva povsem nove razsežnosti v okviru evropske migracijske politike. Med prevladujočimi trendi na področju policijske dejavnosti smo poudarili tiste, ki so aktualni tudi v slovenskem prostoru, in sicer: pluralizacijo, evropeizacijo, demilitarizacijo in akademizacijo. Namen prispevka je ugotoviti, ali se ti splošni trendi policijske dejavnosti pojavljajo tudi pri policijskem delu na področju migracij in kaj prinašajo, pri čemer se osredotočamo na Slovenijo.
KLJUČNE BESEDE: migracije, policijska dejavnost, pluralizacija, evropeizacija, demilitarizacija, akademizacija, Slovenija

IZVLEČEK
Zbliževanje migracij in policijske dejavnosti skozi proces sekuritizacije (angl. securitization) dobiva povsem nove razsežnosti v okviru evropske migracijske politike. Med prevladujočimi trendi na področju policijske dejavnosti smo poudarili tiste, ki so aktualni tudi v slovenskem prostoru, in sicer: pluralizacijo, evropeizacijo, demilitarizacijo in akademizacijo. Namen prispevka je ugotoviti, ali se ti splošni trendi policijske dejavnosti pojavljajo tudi pri policijskem delu na področju migracij in kaj prinašajo, pri čemer se osredotočamo na Slovenijo.
KLJUČNE BESEDE: migracije, policijska dejavnost, pluralizacija, evropeizacija, demilitarizacija, akademizacija, Slovenija

IZVLEČEK
Članek predstavi, kako je v primeru ženskih migracij nadzor spolno obeležen in kako se strukturira na različnih ravneh: na ravni nacionalne imaginacije; mehanizmov ohranjanja tradicionalne delitve spolnih vlog; javnih diskurzov in kulturnih prezentacij. Osrednji namen članka pa je usmerjen v preseganje prevladujočega razumevanja in obravnavanja migrantk kot žrtev nadzornih mehanizmov in migracijskih politik. Predstavi nekatere vzporednice med preteklimi in sodobnimi načini nadzora nad nadzorom, ki ga migrantke kot dejavne akterke individualnih migracijskih procesov aktivno izvajajo tako, da izberejo strategije preživetja in izboljšanja življenja znotraj konteksta migracij, aktivno ter avtonomno delujejo in izumljajo načine preseganja in izkoriščanja nadzornih mehanizmov nad migracijami v svojo korist.
KLJUČNE BESEDE: migrantke, nadzor, viktimizacija, avtonomno delovanje, strategije upiranja, medpresečnost

IZVLEČEK
Članek predstavi, kako je v primeru ženskih migracij nadzor spolno obeležen in kako se strukturira na različnih ravneh: na ravni nacionalne imaginacije; mehanizmov ohranjanja tradicionalne delitve spolnih vlog; javnih diskurzov in kulturnih prezentacij. Osrednji namen članka pa je usmerjen v preseganje prevladujočega razumevanja in obravnavanja migrantk kot žrtev nadzornih mehanizmov in migracijskih politik. Predstavi nekatere vzporednice med preteklimi in sodobnimi načini nadzora nad nadzorom, ki ga migrantke kot dejavne akterke individualnih migracijskih procesov aktivno izvajajo tako, da izberejo strategije preživetja in izboljšanja življenja znotraj konteksta migracij, aktivno ter avtonomno delujejo in izumljajo načine preseganja in izkoriščanja nadzornih mehanizmov nad migracijami v svojo korist.
KLJUČNE BESEDE: migrantke, nadzor, viktimizacija, avtonomno delovanje, strategije upiranja, medpresečnost

IZVLEČEK
Prispevek je oris nadzora migracij in migrantov od 18. stoletja do prve svetovne vojne, s poudarki na prelomnicah in značilnostih posameznih zgodovinskih faz. Uvodoma predstavlja nadzorne kriterije predmodernega absolutizma, ki si je prizadeval obvladovati migracijska gibanja in jih izkoristiti za krepitev centralne države. Sledi prikaz uveljavljanja liberalnega odnosa do migracij, ki mu je pot odprla francoska revolucija. Ta je v 19. stoletju in obdobju do prve svetovne vojne privedel do režima svobodnih notranjih in meddržavnih migracij, prepuščenih zakonitostim proste ekonomije in med­narodnega delovnega trga. Sledita opisa protekcionizma in intervencionizma, ki sta nastopila po prvi svetovni vojni, ko so države okrepile nadzorne sisteme in z njihovo pomočjo posegale v upravljanje migracij skladno s svojimi nacionalnimi interesi.
KLJUČNE BESEDE: nadzor nad migracijami, svoboda izseljevanja, migracijska politika, migracijski režim, socialna država

IZVLEČEK
Prispevek je oris nadzora migracij in migrantov od 18. stoletja do prve svetovne vojne, s poudarki na prelomnicah in značilnostih posameznih zgodovinskih faz. Uvodoma predstavlja nadzorne kriterije predmodernega absolutizma, ki si je prizadeval obvladovati migracijska gibanja in jih izkoristiti za krepitev centralne države. Sledi prikaz uveljavljanja liberalnega odnosa do migracij, ki mu je pot odprla francoska revolucija. Ta je v 19. stoletju in obdobju do prve svetovne vojne privedel do režima svobodnih notranjih in meddržavnih migracij, prepuščenih zakonitostim proste ekonomije in med­narodnega delovnega trga. Sledita opisa protekcionizma in intervencionizma, ki sta nastopila po prvi svetovni vojni, ko so države okrepile nadzorne sisteme in z njihovo pomočjo posegale v upravljanje migracij skladno s svojimi nacionalnimi interesi.
KLJUČNE BESEDE: nadzor nad migracijami, svoboda izseljevanja, migracijska politika, migracijski režim, socialna država

IZVLEČEK
Prispevek predstavlja delovanje družbenega nadzorstva na primeru mednarodnih migracij oziroma migrantov. Avtor poveže Foucaultev koncept panoptičnega nadzora in biopolitike z Alhtusserjevimi ideo­loškimi in represivnimi aparati države. Ideološki aparati tlakujejo pot in zagotavljajo notranjepolitično legitimnost (javno podporo) represivnim aparatom. Formalno družbeno nadzorstvo migracij in migrantov poteka na štirih ravneh: zunaj ciljne države; na zunanjih mejah; znotraj ciljne države; v kibernetskem prostoru. Zaostrovanje pogojev legalnega vstopa in bivanja v državah EU za tujce (t. i. državljane tretjih držav) in posledično povečevanje nadzora nad migracijami avtor razume v kontekstu sprememb, ki jih je prinesla neoliberalna ideologija. Ta ustvarja paradoksalne razmere in spreminja države v šibke, vendar represivne države. Šibke na področju sociale, zagotavljanja pravic prebivalcem, represivne na področju nadzorstva in zaostrovanja kazenske politike. Najbolj nazorna področja omenjene transformacije so prav kvantitativne in kvalitativne spremembe v nadzoru nad migracijami in migranti.
KLJUČNE BESEDE: družbeno nadzorstvo, nadzor, migracije, panoptikon, biopolitika

IZVLEČEK
Prispevek predstavlja delovanje družbenega nadzorstva na primeru mednarodnih migracij oziroma migrantov. Avtor poveže Foucaultev koncept panoptičnega nadzora in biopolitike z Alhtusserjevimi ideo­loškimi in represivnimi aparati države. Ideološki aparati tlakujejo pot in zagotavljajo notranjepolitično legitimnost (javno podporo) represivnim aparatom. Formalno družbeno nadzorstvo migracij in migrantov poteka na štirih ravneh: zunaj ciljne države; na zunanjih mejah; znotraj ciljne države; v kibernetskem prostoru. Zaostrovanje pogojev legalnega vstopa in bivanja v državah EU za tujce (t. i. državljane tretjih držav) in posledično povečevanje nadzora nad migracijami avtor razume v kontekstu sprememb, ki jih je prinesla neoliberalna ideologija. Ta ustvarja paradoksalne razmere in spreminja države v šibke, vendar represivne države. Šibke na področju sociale, zagotavljanja pravic prebivalcem, represivne na področju nadzorstva in zaostrovanja kazenske politike. Najbolj nazorna področja omenjene transformacije so prav kvantitativne in kvalitativne spremembe v nadzoru nad migracijami in migranti.
KLJUČNE BESEDE: družbeno nadzorstvo, nadzor, migracije, panoptikon, biopolitika

Izr. prof. dr. Andrej Vovko (22. 3. 1947–5. 9. 2015), ustanovitelj in prvi urednik revije Dve domovini / Two Homelands, nekdanji predstojnik Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, ustanovni in častni član ter predsednik Izseljenskega društva Slovenija v svetu, zgodovinar, muzealec in univerzitetni profesor, nas je zapustil po hudi bolezni, pa vendar nenadoma, še poln načrtov in obetov. 

Rodil se je v Seebodnu na avstrijskem Koroškem begunskim staršem Vladimirju in Vidi, rojeni Lovrenčič, a se je z mamo kmalu vrnil v domovino. Očeta, ki je nadaljeval pot v Kanado, ni nikoli spoznal. Osnovno šolo in gimnazijo je končal v Ljubljani in leta 1972 na tamkajšnji Filozofski fakulteti diplomiral iz zgodovine in umetnostne zgodovine. Istega leta je za svojo diplomsko nalogo La Yougoslavie, revija jugoslovanske federalistične emigracije v Švici 1917–1918 (historiat in politična razčlemba) prejel Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Leta 1978 je na isti fakulteti magistriral s temo Pregled delovanja »Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine« v letih 1931–1940, oktobra 1992 pa prav tako na ljubljanski Filozofski fakulteti uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo Družba Sv. Cirila in Metoda: 1885–1918. 

Dr. Vovko je bil v letih 1972–1976 asistent na Inštitutu za narodnostna vprašanja, nato kustos in višji kustos v Slovenskem šolskem muzeju do leta 1987, ko je postal predstojnik Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU. V letih 1993–1998 je bil ravnatelj Slovenskega šolskega muzeja, nato se je ponovno zaposlil na ZRC SAZU, in sicer na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede v Sekciji za biografiko, bibliografijo in dokumentacijo. Po preoblikovanju sekcije v Inštitut za biografiko in bibliografijo, ki se je leta 2000 preimenoval v Inštitut za kulturno zgodovino, je dr. Vovko postal njegov prvi predstojnik. Na čelu Inštituta je ostal dobro desetletje in se leta 2010 upokojil. Leta 1999 je bil na Univerzi v Mariboru habilitiran za docenta in pozneje za izrednega profesorja. Na Oddelku za zgodovino tamkajšnje Filozofske fakultete je še v študijskem letu 2014/2015 predaval novejšo kulturno zgodovino.

Izr. prof. dr. Andrej Vovko (22. 3. 1947–5. 9. 2015), ustanovitelj in prvi urednik revije Dve domovini / Two Homelands, nekdanji predstojnik Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, ustanovni in častni član ter predsednik Izseljenskega društva Slovenija v svetu, zgodovinar, muzealec in univerzitetni profesor, nas je zapustil po hudi bolezni, pa vendar nenadoma, še poln načrtov in obetov. 

Rodil se je v Seebodnu na avstrijskem Koroškem begunskim staršem Vladimirju in Vidi, rojeni Lovrenčič, a se je z mamo kmalu vrnil v domovino. Očeta, ki je nadaljeval pot v Kanado, ni nikoli spoznal. Osnovno šolo in gimnazijo je končal v Ljubljani in leta 1972 na tamkajšnji Filozofski fakulteti diplomiral iz zgodovine in umetnostne zgodovine. Istega leta je za svojo diplomsko nalogo La Yougoslavie, revija jugoslovanske federalistične emigracije v Švici 1917–1918 (historiat in politična razčlemba) prejel Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Leta 1978 je na isti fakulteti magistriral s temo Pregled delovanja »Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine« v letih 1931–1940, oktobra 1992 pa prav tako na ljubljanski Filozofski fakulteti uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo Družba Sv. Cirila in Metoda: 1885–1918. 

Dr. Vovko je bil v letih 1972–1976 asistent na Inštitutu za narodnostna vprašanja, nato kustos in višji kustos v Slovenskem šolskem muzeju do leta 1987, ko je postal predstojnik Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU. V letih 1993–1998 je bil ravnatelj Slovenskega šolskega muzeja, nato se je ponovno zaposlil na ZRC SAZU, in sicer na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede v Sekciji za biografiko, bibliografijo in dokumentacijo. Po preoblikovanju sekcije v Inštitut za biografiko in bibliografijo, ki se je leta 2000 preimenoval v Inštitut za kulturno zgodovino, je dr. Vovko postal njegov prvi predstojnik. Na čelu Inštituta je ostal dobro desetletje in se leta 2010 upokojil. Leta 1999 je bil na Univerzi v Mariboru habilitiran za docenta in pozneje za izrednega profesorja. Na Oddelku za zgodovino tamkajšnje Filozofske fakultete je še v študijskem letu 2014/2015 predaval novejšo kulturno zgodovino.