Vpliv migracijskih procesov na socialno prilagajanje mladih v Srednji Aziji

Namen raziskave je osvetliti teoretične in metodološke osnove modeliranja procesa socialne prilagoditve mladih v kontekstu čezmejnih migracij med srednjeazijskimi državami in Kitajsko. Metodologija je vključevala šest medsebojno povezanih faz. Glavni rezultat je oblikovanje celostnega modela socialne prilagoditve s štirimi komponentami: motivacijsko-vrednostno, vedenjsko, komunikacijsko ter izobraževalno-poklicno. Dobljeni rezultati potrjujejo učinkovitost večnivojskega pristopa, pri katerem testiranje vsake faze prilagajanja omogoča napovedovanje potreb migrantov ter ustrezno usmerjanje namenske podpore. Ta model je mogoče uporabiti za razvoj modulov prilagajanja v visokošolskih in srednješolskih ustanovah ter pri meddržavnem usklajevanju politik glede priznavanja diplom, štipendijske podpore ter oblikovanja multidisciplinarnih podpornih skupin in digitalnih podpornih platform, kar pripomore k večji družbeni integraciji in manjšemu tveganju socialne izolacije mladih.
Ključne besede: čezmejna mobilnost, digitalne podporne platforme, družbenokulturno okolje, izobraževalne politike, ranljive skupine